Jedro

Zakonska ureditev pripora po drugem odstavku 307. člena ZKP se na smiselno uporabo določb „rednega“ pripora sklicuje zgolj v omejenem obsegu in v taksativno naštetih primerih. Iz take drugačne pravne ureditve določno izhaja, da je zakonodajalec za pripor po drugem odstavku 307. člena ZKP, kar zadeva njegovo trajanje po vložitvi obtožnice, predvidel, da se za pripor po drugem odstavku 307. člena ZKP ne uporabljajo določbe petega odstavka 207. člena ZKP.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je z navedenim sklepom zoper M.M. na podlagi drugega odstavka 307. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odredilo pripor zaradi zagotovitve njene navzočnosti na glavni obravnavi. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi zagovornikov zoper navedeni sklep kot neutemeljeni zavrnilo.

2. Zoper navedena pravnomočna sklepa sta vložila zagovornika zahtevi za varstvo zakonitosti: odvetnik M.K. zaradi kršitve petega odstavka 207. člena, 200. člena ter prvega in drugega odstavka 307. člena ZKP s predlogom, da Vrhovno sodišče izpodbijana sklepa odpravi in obdolženko nemudoma izpusti na prostost, odvetnik I.V. pa zaradi „bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, drugih kršitev določb kazenskega postopka ter kršitev prvega odstavka 20. člena Ustave Republike Slovenije“. Tudi ta zagovornik predlaga, da naj Vrhovno sodišče izpodbijana sklepa razveljavi in pripor odpravi.

3. Na zahtevi je odgovoril vrhovni državni tožilec mag. A.F. in predlagal, naj ju Vrhovno sodišče kot neutemeljeni zavrne. Ocenjuje, da je odločanje o pripornih razlogih in njihovi zakonitosti brezpredmetno, ker je M.M. že pravnomočno oproščena in ni več v priporu. Določbe 307. člena ZKP so namenjene zagotovitvi glavne obravnave zaradi obdolženčevega očitnega izmikanja postopku, zato jih ni mogoče povezovati z roki in pripornimi razlogi iz drugih določb o priporu. Stopnja obolelosti M.M. in ocena, ali je bila ta takšna, da bi opravičevala izostanek z glavne obravnave, je dejansko vprašanje, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan M.M. in njunima zagovornikoma, ki pa se o njem niso izjavili.

5. Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

6. Ustavno sodišče je z odločbo Up 775/2004 z dne 20.9.2006 razveljavilo (procesni) sklep Vrhovnega sodišča I Ips 284/2004 z dne 21.10.2004, s katerim je Vrhovno sodišče zavrglo kot nedovoljeno zahtevo za varstvo zakonitosti, ki sta jo zagovornika vložila zoper pravnomočna sklepa, s katerima je bil zoper (takrat še obdolženo) M.M. odrejen pripor na podlagi drugega odstavka 307. člena ZKP zaradi očitnega izmikanja glavni obravnavi. Ker je bila razveljavljena zadeva vrnjena v novo odločanje, je Vrhovno sodišče o vloženih zahtevah za varstvo zakonitosti ponovno odločilo.

7. Zagovornik, odvetnik M.K., v zahtevi navaja, da pripor traja več kot dve leti, kar pa naj bi bilo v nasprotju z petim odstavkom 207. člena ZKP, ki določa, da pripor po vložitvi obtožnice lahko traja največ dve leti. Trdi, da navedena omejitev trajanja pripora velja tudi za pripor, odrejen po drugem odstavku 307. člena ZKP.

8. Vrhovno sodišče je pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni odločbi, kar pomeni, da zatrjevane kršitve (materialnega in procesnega) zakona presoja na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v času odločanja na prvi oziroma drugi stopnji. Vložnik zahteve procesno relevantna dejstva (kdaj in v kakšnem obsegu je bil prekoračen dveletni rok trajanja pripora po vložitvi obtožnice), zgolj zatrjuje in z ničemer ne utemelji. V času odločanja na prvi stopnji (sklep, str. 4) se je zagovornik skliceval „na skorajšnji potek roka“ iz petega odstavka 207. člena ZKP. Da bi ta rok potekel v času odločanja na drugi stopnji pa iz odločbe drugostopenjskega sodišča tudi ni razvidno. Na podlagi obrazložitve izpodbijanih odločb je tako mogoče sklepati, da nižji sodišči tega procesno relevantnega dejstva nista ugotavljali in tudi ne ugotovili, temveč sta se očitno na podlagi hipotetičnega dejanskega stanja oziroma predpostavke, da je ta rok, kot zatrjuje obramba, res potekel, ukvarjali predvsem s pravnim vprašanjem, ki ga izpostavlja zagovornik (tudi) v zahtevi. V navedeni procesni situaciji je zato Vrhovno sodišče moglo na te navedbe zahteve odgovoriti zgolj na načelni ravni in sicer v tem smislu, ali je zagovornikovo pravno stališče pravilno ali ne. Presodilo je, da ni in sprejelo pravno razlago nižjih sodišč, po kateri določba petega odstavka 207. člena ZKP o maksimalnem trajanju pripora po vložitvi obtožnice ne velja tudi za pripor po drugem odstavku 307. člena ZKP.

9. Določba drugega odstavka 307. člena ZKP je bila spremenjena z novelo ZKP-E, ki velja od 13.7.2003 in je po vsebini enaka sedaj veljavni, ki določa: „Če se obdolženec, ki je bil v redu povabljen, očitno izmika in noče priti na glavno obravnavo, za pripor pa ni nobenega od razlogov iz 201. člena tega zakona, sme senat odrediti pripor, da zagotovi njegovo navzočnost na glavni obravnavi. Pritožba ne zadrži izvršitve sklepa o priporu. Za pripor, ki je bil odrejen iz tega razloga, se smiselno uporabljajo določbe 200. člena, drugega, tretjega, četrtega in šestega odstavka 202. člena ter 208. do 213.d člena tega zakona. Če ni prej odpravljen, traja pripor do objave sodbe, najdalj pa mesec dni“.

10. Ustava ne razlikuje med takoimenovanima „rednim“ priporom (po prvem odstavku 201. člena ZKP) in „disciplinskim“ priporom (po drugem odstavku 307. člena ZKP); z vidika intenzivnosti posega v osebno svobodo posameznika gre v obeh navedenih primerih nedvomno za identičen poseg. Vendar pa se pravna narava pripora po drugem odstavku 307. člena ZKP bistveno razlikuje od „rednega“ pripora. Takšen pripor namreč pomeni disciplinski ukrep zoper obstrukcijsko ravnanje storilca, s katerim ta onemogoča izvedbo glavne obravnave. Obdolženčeva navzočnost na glavni obravnavi ni zgolj pravica, temveč tudi dolžnost, zato je pripor zaradi očitnega izmikanja glavni obravnavi sankcija, ki naj zagotovi neovirano delo sodišča. 11. Navedene značilnosti pripora po drugem odstavku 307. člena ZKP so podlaga za njegovo specifično, drugačno pravno ureditev, saj se na smiselno uporabo določb „rednega“ pripora sklicuje zgolj v omejenem obsegu in v taksativno naštetih primerih. Med navedenimi izjemami pa, kot izhaja iz citirane vsebine zakona, ni določbe petega odstavka 207. člena ZKP o maksimalnem trajanju pripora po vložitve obtožnice. Da ne gre za „spregled“ zakonodajalca, je moč sklepati tudi iz obrazložitve sprememb in dopolnitev ZKP, na katere se sklicuje vložnik, kjer je pojasnjeno, da je bil namen sprememb prvotnega besedila („smiselna uporaba določb 200. do 213. člena“) zgolj prilagoditev spremembam in dopolnitvam določb o priporu v noveli ZKP-A (Ur. l. RS, št. 72/98). Navedenega pojasnila zakonske spremembe zato ni mogoče razlagati tako kot vložnik zahteve in sicer, da zakonodajalec s temi spremembami ni želel izključiti uporabe petega odstavka 207. člena ZKP. Nasprotno, iz takšne zakonske ureditve določno izhaja, da je zakonodajalec za pripor po drugem odstavku 307. člena ZKP, kar zadeva njegovo trajanje po vložitvi obtožnice, predvidel drugačno pravno ureditev s tem, ko je sicer posredno, vendar določno povedal, da se za pripor po drugem odstavku 307. člena ZKP ne uporabljajo določbe petega odstavka 207. člena ZKP. Skladno z načelom sorazmernosti je zakonodajalec ob upoštevanju obdolženčeve pravice in tudi obveznosti, da se udeleži glavne obravnave, očitno dal prednost učinkoviti izvedbi kazenskega postopka pred časovno omejitvijo posega v osebno svobodo po vložitvi obtožnice.

12. Predmet odločanja v konkretni zadevi je zakonitost odreditve pripora po drugem odstavku 307. člena ZKP, zato Vrhovno sodišče ni presojalo nadaljnjih navedb zahteve, ko uveljavlja tudi kršitve zakona (prvi odstavek 307. člena ZKP in 25. člen Ustave) v zvezi s prisilnim privodom M.M. na glavno obravnavo. Trditve zahteve, ko zanika, da bi se izmikala glavni obravnavi, segajo na področje dejanskega stanja, iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

13. Zagovornik, odvetnik I.V. v uvodu zahteve zgolj zatrjuje posamezne kršitve zakona in Ustave (ne da bi jih tudi konkretiziral), vendar jih v nadaljevanju obrazložitve z ničemer ne izkaže. Navedbe zahteve, da M.M. ni mogoče očitati očitnega in naklepnega izmikanja glavni obravnavi, da 16.9.2004 ni bila sposobna za glavno obravnavo, ker je bila bolna in ker je jemala zdravila, kar vse naj bi bilo kasneje potrjeno z izvedenskim mnenjem, sodijo v okvir nedovoljenega izpodbijanja dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve, kot je bilo že navedeno, ni mogoče vložiti.

14. Ne glede na doslej navedeno se v konkretnem primeru utemeljeno postavlja tudi vprašanje, ali ima M.M., ki ni več v priporu in ki je bila v nadaljnjem postopku v celoti pravnomočno oproščena obtožbe, sploh še interes, da pridobi pravnomočno in meritorno sodno odločbo v predmetni zadevi. Odločitev Vrhovnega sodišča (kakršnakoli bi že bila), namreč glede na takšen razplet kazenskega postopka, ki implicira ugotovitev, da je bil pripor neutemeljen, v ničemer več ne more posegati v njen pravni položaj oziroma njene pravne koristi. Zato po mnenju Vrhovnega sodišča tudi pravni interes (za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti), ki je procesna predpostavka in ki izhaja iz narave pravnih sredstev (rednih in izrednih), četudi ga zakon sicer izrecno ne omenja, glede na navedeno ni več izkazan.

15. Vrhovno sodišče po navedenem ni ugotovilo zatrjevanih kršitev zakona in Ustave, zato je na podlagi 425. člena ZKP zahtevi zagovornikov za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeni.