Jedro

Po uveljavitvi ZDen ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami, glede katerih po določbah ZDen obstaja dolžnost vrnitve, pravni posli in enostranske izjave volje, ki so v nasprotju z navedenim, pa so nični. Zato je nična že pogodba, s katero je bila nepremičnina, glede katere je bila zahtevana vrnitev, prodana kupcu na javni dražbi po uveljavitvi ZDen, nični pa so tudi vsi naslednji pravni posli glede te nepremičnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

O stroških pritožbenega postopka bo odločilo sodišče prve stopnje s končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor tretje toženke zoper sklep o začasni odredbi z dne 12. 7. 2010, s katerim je tretji toženki prepovedalo obremenitev in odtujitev parc. št. 296 k.o. S. Š. z zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi, zavrnilo in odločilo, da izpodbijani sklep ostane v celoti v veljavi.

Zoper sklep se pritožuje tretja toženka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep ustrezno spremeni. V pritožbi se najprej sklicuje na vse svoje navedbe v ugovoru in dodaja, da nikakor ne drži odločitev sodišča, da je obstoj terjatve verjetno izkazan, saj so bile ob sklenitvi prodajne pogodbe z dne 31. 8. 2007 glede parcele št. 296 vse tri stranke prodajne pogodbe ob njeni sklenitvi družbe v zasebni lastnini, prepoved razpolaganja pa velja za nepremičnine v družbeni lastnini, za katere velja dolžnost vrnitve v naravi. Navedena pogodba je bila sklenjena, ko je bila privatizacija že zaključena, zato sklicevanje sodišča na določbe ZLPP ni v povezavi z izdano začasno odredbo in zahtevkom v tej pravdi. Druga toženka je vse od ustanovitve družbe v zasebni lastnini, lastninsko preoblikovanje tretje toženke pa za odločitev v tej zadevi ni pomembno. Prva toženka pa je že 22. 9. 1992 s sklenitvijo pogodbe o prenosu družbenega kapitala s Skladom RS za razvoj, po kateri je družba G. T. d.o.o. prenesla ves svoj družbeni kapital na Sklad RS za razvoj, postala družba v mešani lastnini, kasneje pa se je lastninsko preoblikovala po ZPPOLS. Že pred navedeno privatizacijo je prva toženka sporno parcelo na javni dražbi prodala kupcu G. I. d.o.o., kot je razvidno iz tožbenih navedb samega tožnika. S prodajo je navedena nepremičnina že postala zasebna lastnina, zato ni bila vključena v lastninsko preoblikovanje prve toženke. Na njej je bila ponovno pridobljena lastninska pravica že 22. 7. 1999, kot izhaja iz izvensodne poravnave z navedenega dne. Zato sklenitev pogodbe z dne 31. 8. 2007 ni bila prepovedana. Vse ostale navedbe niso pomembne. Zgolj iz previdnosti še dodaja, da nikakor ni izkazana nevarnost, da bo tožniku uveljavitev vtoževane terjatve onemogočena ali precej otežena. Zato niso podani pogoji za izdajo izpodbijane začasne odredbe.

Na pritožbo je odgovoril tožnik, ki meni, da je pritožba neutemeljena in gre zgolj za sprenevedanje pritožnice, da iz razlogov sklepa ni razvidno, zakaj je v konkretnem primeru moč uporabiti določbe ZLPP in ZDEN. Ugovor pritožnice, da promet z navedeno nepremičnino ni bil prepovedan zaradi prodaje kupcu G. I. d.o.o. na javni dražbi dne 29. 3. 1993 namreč ne vzdrži. Navedeno namreč na prepoved razpolaganja iz 88. člena ZDen ne vpliva. Nesporno je, da je bil zahtevek za vrnitev predmetne nepremičnine podan pravočasno, tožnik pa je svoj zahtevek zavaroval tudi po določbah ZLPP. Povsem nejasne pa so tudi navedbe pritožnice glede neobstoja nevarnosti, saj bi ravno morebitno bodoče razpolaganje tretje toženke s predmetno nepremičnino terjatev dolžnika onemogočilo oz. precej otežilo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče glede pritožbenega sklicevanja na „vse svoje navedbe v ugovoru“ najprej opozarja, da je predmet obravnavanja odločitev sodišča prve stopnje o ugovoru pritožnice, s katero ta ni zadovoljna, zato je sklicevanje na ugovorne navedbe nesmisel in ne predstavlja kakšnega od relevantnih pritožbenih razlogov.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik zahtevek za denacionalizacijo in hkrati predlog za izdajo začasne odredbe o zavarovanje zahtevka v procesih lastninskega preoblikovanja vložil 19. 2. 1993 pri Občini Ljubljana Šiška (A11 in A22) ter zahteval vrnitev sporne nepremičnine v naravi. Ker z dnem uveljavitve ZDen (Zakon o denacionalizaciji, Uradni list RS, št. 27/91, s spremembami in dopolnitvami) po 1. in 2. odstavku 88. člena ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah ZDen obstaja dolžnost vrnitve, pravni posli in enostranske izjave volje, ki so v nasprotju z navedenim, pa so nični, po 19. 2. 1993 ni bilo dopustno nobeno razpolaganje s sporno nepremičnino. To velja še posebej, če se upošteva, da po določbah Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) oz. lastninskem preoblikovanju po Zakonu o privatizaciji pravnih oseb v lasti Sklada Republike Slovenije za razvoj (ZPPOLS) ni prišlo do lastninjenja nepremičnin, temveč do lastninjenja družbenega kapitala. Zato je bila nična že pogodba, s katero je bila sporna nepremičnina prodana kupcu G. I. d.o.o. na javni dražbi 29. 3. 1993 (prodajalec je bila prva toženka oz. njena pravna prednica); ne drži pritožbena trditev, da je s to prodajo predmetna nepremičnina postala zasebna lastnina – naveden pravni posel je bil namreč v nasprotju s 1. odstavkom 88. člena ZDen ter zato ničen po 2. odstavku cit. člena ZDen. Jasno so bili zato nični tudi vsi naslednji pravni posli, zaradi česar je pravno nepomemben tudi pritožbeni očitek, da so bile vse tri stranke prodajne pogodbe, katere ničnost se uveljavlja v obravnavani zadevi, družbe v zasebni lastnini (1). Zato je posledično neutemeljen pritožbeni očitek, da zahtevek v obravnavani zadevi ni verjetno izkazan. Glede pritožbenega očitka o neizkazani nevarnosti, da bo tožniku uveljavitev vtoževane terjatve onemogočena ali precej otežena, pa gre za zgolj navržen očitek, ki v ničemer ne omaja zaključka sodišča prve stopnje o obstoju tega pogoja za izdajo začasne odredbe in neutemeljenosti ugovora pritožnice glede tega pogoja za izdajo začasne odredbe. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki v tej smeri.

Izpodbijana odločitev je torej pravilna v dejanskem in pravnem pogledu, pritožba pa neutemeljena. In ker pritožbeno sodišče kakšne uradoma upoštevne bistvene kršitve postopkovnih določb ni zasledilo (2. odstavek 350. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP), je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo tretje toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Po 4. odstavku 163. člena ZPP odloči o zahtevi za povrnitev stroškov sodišče v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim. Zato je za odločitev o stroških pritožbenega postopka glede med postopkom izdane začasne odredbe pristojno sodišče prve stopnje.

(1) V sistemu kavzalne tradicije, kakršen je tudi naš, neveljavnost zavezovalnega pravnega posla povzroči neveljavnost razpolagalnega posla, to pa pomeni, da lastninska pravica ne preide na pridobitelja (ne glede na morebitno vknjižbo pri nepremičninah); Po 39. členu OZ (Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami), z naslovom „Dopustna podlaga“ mora namreč vsaka pogodbena obveznost imeti dopustno podlago (razlog – prvi odstavek); podlaga je nedopustna, če je v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli (drugi odstavek); domneva se, da ima obveznost podlago, čeprav ta ni izražena (tretji odstavek); če ni podlage ali je ta nedopustna, je pogodba nična (četrti odstavek).