Jedro

Sedeži, ki jih imajo delavke na razpolago v skladišču poslovalnice, ne pomenijo, da je upoštevana določba drugega odstavka 5. člena Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih. Ta določa, da morajo imeti pri delovnih operacijah, pri katerih delodajalec delavcem ne more zagotoviti pretežno ali delno sedečega položaja, delavci v bližini delovnih mest na razpolago primerne sedeže. Bližina delovnega mesta po presoji sodišča pomeni, da lahko delavec delo opravlja izmenjaje sede ali stoje in ne možnosti, da si sedež do delovnega mesta prinese iz oddaljenega prostora.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Inšpektorat Republike Slovenije za delo, kot prvostopenjski organ, je v odločbi št. 06152-861/2014-5 z dne 11. 7. 2014 odločil, da je delodajalec A. d.o.o., dolžan zagotoviti izvajanje zakonov in drugih predpisov tako, da v prodajalni B. omogoči delavcem na blagajnah, da delo lahko opravljajo v sedečem položaju, delovne operacije pa mora čimbolj prilagoditi delavcem; rok ureditve 5 dni od vročitve odločbe (1. točka izreka) in da mora omogočiti delavcem sodelovanje pri obravnavi vseh vprašanj, ki zadevajo zagotavljanje varnega in zdravega dela v skladu s predpisi, neposredno preko delavskega zaupnika za varnost in zdravje pri delu, v 60 dneh od vročitve odločbe (2. točka izreka) in odločil, da mora o izvršitvi odločbe delodajalec pisno obvestiti inšpektorja za delo najkasneje v roku 8 dni po poteku roka za njeno izvršitev; da pritožba zoper to odločbo ne zadrži izvršitve in da posebni stroški postopka niso nastali.

2. Odločitev temelji na ugotovitvah inšpekcijskega nadzora in ob tej priliki sestavljenega zapisnika, na podlagi določbe 14. člena Zakona o inšpekciji dela (v nadaljevanju ZID). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bil postopek uveden na pobudo obalnega sindikata trgovine Koper. Ugotovljeno je bilo, da se z načinom dela delavcem, ki opravljajo delo na blagajnah prodajalne, in ki se jim ne omogoča delo v sedečem položaju, kršijo določbe Zakona o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD-1) in določba 5. člena Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (v nadaljevanju Pravilnik). Delodajalec mora delavcem v skladu s 7. alineo 19. člena ZVZD-1 zagotoviti varno delovno okolje in uporabo varne delovne opreme, kar pomeni, da morajo imeti delavci na blagajnah možnost sedečega dela, na voljo pa morajo imeti take stole, ki ne bodo ogrožali njihovega zdravja. Prav tako je bilo ugotovljeno, da delodajalec delavcem ni omogočil sodelovanja pri obravnavi vseh vprašanj, ki zadevajo zagotavljanje varnega in zdravega dela z delavskim zaupnikom, v skladu s predpisi, ki urejajo sodelovanju delavcev pri upravljanju in v skladu z določbo 45. člena ZVZD-1. 3. Drugostopenjski organ, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, je z odločbo 0610-20/2014 z dne 18. 9. 2014, zavrnil pritožbo inšpekcijskega zavezanca.

4. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, zato vlaga tožbo iz razlogov od 1. do 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Uvodoma navaja, da tožena stranka ni ugotavljala dejanskega stanja in se ni opredelila do navedb tožeče stranke. Delodajalec namreč blagajnikom omogoča, da imajo pri blagajni, če to želijo, vsak svoj stol, na katerem lahko med opravljanjem dela sedijo in opravljajo delo v sedečem položaju. To izhaja iz listin priloženih v upravnem postopku (zapisnik sestanka z blagajničarkami z dne 28. 3. 2014). Delodajalec delavcem omogoča sedeče delo, umik stolov pa je želja delavcev in ne delodajalca, česar tožena stranka ni ugotovila, oziroma je njena odločitev v nasprotju z razlogi izpodbijane odločbe. Delavka C.C. je izrecno povedala, da so se za takšen način dela odločili delavci na sestanku. Stoli so še vedno na voljo v skladišču poslovalnice in jih delavci lahko, kadar želijo, uporabijo. Da bi katerikoli od delavcev želel delo opravljati sede tožeči stranki ni znano, ena od delavk (D.D.) pa delo ves čas opravlja sede. Enako bi lahko postopal katerikoli drugi delavec. Navedba tožene stranke, da to ne drži, je pavšalna. Tožeča stranka delavcem nikoli ni onemogočala sedečega dela, še toliko manj zaradi spremljanja morebitnih neplačil blaga v vozičku. Gre za povsem splošne in običajne delovne operacija vsakega blagajnika v vsaki prodajalni in iz izpodbijane odločbe ni razvidno, kako bi delodajalec te delovne operacije moral prilagoditi delavcem. Prav tako delavci - blagajniki opravljajo tudi delo polnjenja polic, s čemer ni kršeno nobeno zakonsko določilo.

5. Delavci so podpisali pisne izjave, da se strinjajo s takšnim načinom dela. Zaključek tožene stranke, da izjava sama po sebi predstavlja prisilo in da na tak način delavcem ni omogočena prosta izbira načina dela, je napačen. Delavci imajo torej možnost opravljanja dela sede. V zvezi z zahtevo, da se delo organizira v skladu s 5. členom Pravilnika, pa tožeča stranka poudarja, da so delovna mesta brez dvoma urejena tako, da jih lahko delavci opravljajo sede. Da so stoli umaknjeni in na razpolago v skladišču, je posledica premajhnega prostora ob blagajni. Tudi sicer določba drugega odstavka 5. člena Pravilnika določa, da morajo biti primerni sedeži v bližini delovnih mest in je razlaga tožene stranke preveč restriktivna. Nedvomno je, da je tožena stranka nepravilno uporabila materialne predpise in napačno oziroma nepopolno ugotovila dejansko stanje, bistveno kršila določila postopka, poleg tega pa je iz ugotovljenih dejstev izvedla napačen sklep o dejanskem stanju. Izpodbijana odločba je zato nepravilna in nezakonita, zato tožeča stranka sodišču predlaga, da jo v celoti odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

6. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in v odgovoru na tožbo predlagala, da sodišče tožbo zavrne.

K I. točki izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi izpodbijane odločbe strinja in jih na podlagi prvega odstavka 71. člena ZUS-1, v izogib ponavljanju posebej ne navaja, glede tožbenih navedb pa dodaja:

9. Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi 16. člena ZID-1, ki določa, da ima inšpektor po opravljenem inšpekcijskem nadzoru pravico in dolžnost z odločbo zavezancu odrediti, da z dejanjem, opustitvijo dejanja oziroma z aktom, v roku, ki ga določi inšpektor, zagotovi izvajanje zakonov, drugih predpisov, kolektivnih pogodb ter splošnih aktov iz svoje pristojnosti (prvi odstavek); da je zoper odločbo iz prejšnjega odstavka dovoljena pritožba v 15 dneh od njene vročitve in da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (drugi odstavek) in da mora zavezanec inšpektorju poročati o izvršitvi odločbe v osmih dneh po poteku posameznega roka za njeno izvršitev (tretji odstavek).

10. V zadevi iz zapisnika o inšpekcijskem nadzorstvu z dne 1. 7. 2014 izhaja, da delavke, blagajničarke, v prodajalni B. dela ne opravljajo sede, in da v bližini delovnega mesta nimajo na voljo sedežev. Na podlagi takšne dejanske ugotovitve je bilo po presoji sodišča pravilno ugotovljeno, da delavke dela ne opravljajo skladno z zelo konkretno določbo 5. člena Pravilnika, izdanega na podlagi določb ZVZD. Delovna mesta morajo namreč biti, če je to mogoče, urejena tako, da delavci opravljajo delo v sedečem položaju, delovne operacije, ki jih delavci opravljajo v sedečem položaju, pa mora delodajalec čimbolj prilagoditi delavcem.

11. Pravilna je tudi ugotovitev, da sedeži, ki jih imajo delavke po izjavi tožeče stranke na razpolago v skladišču poslovalnice, ne pomenijo, da je upoštevana določba drugega odstavka 5. člena Pravilnika. Ta določa, da morajo imeti pri delovnih operacijah, pri katerih delodajalec delavcem ne more zagotoviti pretežno ali delno sedečega položaja, delavci v bližini delovnih mest na razpolago primerne sedeže. Bližina delovnega mesta po presoji sodišča pomeni, da lahko delavec delo opravlja izmenjaje sede ali stoje in ne možnosti, da si sedež do delovnega mesta prinese iz oddaljenega prostora.

12. Sodišče soglaša z izpodbijano odločitvijo tudi zato, ker meni, da izjave delavcev, da se odpovedujejo predpisanemu načinu opravljanja dela, delodajalca ne morejo razbremeniti obveznosti upoštevanja predpisa. Delodajalčeva obveznost, ki jo narekujejo tako določbe ZVZD-1 (5. člen) in Zakona o delovnih razmerjih (45. člen), je namreč, da zagotavlja pogoje za varnost in zdravje delavcev tudi tako, da skladno z določbo 7. člena ZVZD-1, načrtuje varnost in zdravje pri delu, zato odločitve o tem, kako naj delavci opravljajo delo, ne more prepuščati izjavljeni volji delavcev.

13. Po presoji sodišča je pravilna tudi zahteva iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe, da mora delodajalec delovne operacije čimbolj prilagoditi delavcem. Gre za zahtevo, ki temelji na delodajalčevi obveznosti izvajati in načrtovati preventivne ukrepe, ki so namenjeni zmanjševanju ali obvladovanju tveganj za varnost in zdravje pri delu.

14. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in izdana v skladu z zakonom, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

15. Odločitev o stroški postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.