Jedro

Če mednarodnega sporazuma, ki ga kot pogoj določa ZPVAS, ni, potem tujim državljanom ni mogoče priznati pravice do vzpostavitve agrarne skupnosti in vrnitve premoženja po tem zakonu, pri čemer okoliščine in pravni temelj odvzema premoženja nekdanjim agrarnim skupnostim na odločitev v zadevi ne morejo vplivati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo zdajšnje tožnice proti sklepu Upravne enote A., Oddelka za okolje in prostor z dne 7. 9. 1998, s katerim je le-ta na podlagi drugega odstavka 125. člena Zakona o splošnem upravnem postopku zavrgla predlog za vpis Agrarne skupnosti D. v register agrarnih skupnosti pri Upravni enoti A. Tožena stranka v razlogih izpodbijane odločbe navaja, da je prvostopni organ na podlagi predloženih listin pravilno ugotovil, da so člani Agrarne skupnosti D. italijanski državljani, ki bi imeli pravice iz Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti in vrnitvi njihovega premoženja in premoženjskih pravic (ZPVAS) samo v primeru, če bi dokazali, da jim te pravice pripadajo po mednarodnem sporazumu, ki bi omogočal našim državljanom, da uveljavljajo pravice nekdanjih agrarnih skupnosti na zemljiščih, ki so na ozemlju Republike Italije, in ker takšen sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Italijo ni bil sklenjen, obstoja navedene pravice tudi niso mogli izkazati. Videmski sporazum, na katerega se sklicuje zdajšnja tožnica, ureja premoženjska razmerja z Republiko Italijo ter ne ureja pravic in postopkov za ponovno vzpostavitev agrarnih skupnosti in uveljavljanje pravic nekdanjih agrarnih skupnosti na zemljiščih, ki so na ozemlju druge države.

Tožnica v tožbi navaja, da je prvostopni organ svojo odločitev nepravilno oprl predvsem na neobvezno pravno mnenje tožene stranke, na katerem temelji tudi izpodbijana odločba tožene stranke. Po mnenju prvostopnega organa in tožene stranke naj bi Videmski sporazum ne določal dovolj natančno in precizno, da je mogoče vzpostaviti agrarno skupnost in vrniti premoženje nekdanjim "jusantom", medtem ko mednarodnega sporazuma, ki bi urejal to pravno področje, ni, in tudi ni recipročnosti. Tožnica sodišču predlaga, naj s pomočjo razlage, ki jo bo podal zakonodajalec, ugotovi, kaj pomeni v besedilu ZPVAS navedeni mednarodni sporazum oziroma ugotovi, kako to pravno vprašanje ureja Videmski sporazum, izvleček iz katerega je tudi priložila tožbi. Po mnenju tožnice Videmski sporazum in tudi kasnejši mednarodni sporazumi tega področja natančno ne urejajo, ker ni bilo predvideno, da se bo to vprašanje kdaj pojavilo. Zemljišča so namreč bila odvzeta nekdanjim agrarnim upravičencem ne glede na pogoje Videmskega sporazuma in drugih mednarodnih sporazumov ter le na podlagi predpisov Republike Slovenije, zato se ob vračanju neupravičeno zahteva podlago v zakonih in mednarodnih sporazumih. Tožnica meni, da je upravičena do vpisa v register agrarnih skupnosti in do vračila premoženja, ki je pripadalo pravnim prednikom sedanjih njenih članov, kajti člani nekdanje agrarne skupnosti so bili lastniki premoženja, in ne le užitkarji, in iz tega naslova so bile izdane tudi dvolastniške propustnice, na katerih so bile v posameznih primerih vpisane tudi posamezne parcele. Tožnica sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prepreka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe, in sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je prijavilo udeležbo v tem postopku z vlogo z dne 1. 7. 1999. Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, tožena stranka pa je za odločitev navedla tudi pravilne razloge, na katere se sodišče, v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS), v zvezi s tožbenimi trditvami pa še dodaja: Besedilo 3. odstavka 4. člena ZPVAS (Uradni list RS, št. 5/94, 38/94, 22/97, 79/98 odl. US, 56/99) je jasno in obvezna razlaga zakonodajalca po presoji sodišča ni potrebna: eden od pogojev, da tuji državljani lahko uveljavijo pravico do ponovne vzpostavitve agrarne skupnosti (tudi) na območju Republike Slovenije, je, da mednarodni sporazum po načelu recipročnosti omogoča uveljavljanje pravic nekdanjih agrarnih skupnosti na ozemlju druge države: enako tujim državljanom neke države v naši državi kot slovenskim državljanom v tej tuji državi. Videmski sporazum, na katerega se izrecno sklicuje tožnica, in ki ureja, kot izhaja iz njegovega uvoda, osebni, suhozemski in pomorski promet v obmejnem območju z Italijo, v 7. členu z naslovom "gibanje oseb v zvezi s kmetijsko dejavnostjo", v katerem priznava državljanom obeh držav v zvezi z opravljanjem kmetijske dejavnosti ugodnost prehajanja meje s prepustnico, med osebami, ki jim ugodnost pripada ter so taksativno naštete, navaja tudi udeležence agrarnih skupnosti. Vendar pa navedeni sporazum, ker ureja zgolj maloobmejni promet ter so z njim dogovorjene olajšave pri prehajanju meje zaradi potreb opravljanja kmetijske dejavnosti na dvolastninškem območju, ne more predstavljati pravnega temelja za uveljavljanje pravic nekdanjih agrarnih skupnosti na ozemlju tuje države. Tudi Londonski ter Osimski sporazum, na katera se sicer med drugim, čeprav povsem nedoločno in pavšalno, sklicuje zakonodajno gradivo ob sprejemanju noveliranega 4. člena ZPVAS (Poročevalec DZ RS, št. 17/94), takih pravic agrarnim skupnostim na ozemlju tuje države ne priznavata. Če mednarodnega sporazuma, ki ga kot pogoj določa ZPVAS, ni, potem tujim državljanom ni mogoče priznati pravice do vzpostavitve agrarne skupnosti in vrnitve premoženja po tem zakonu, pri čemer okoliščine in pravni temelj odvzema premoženja nekdanjim agrarnim skupnostim na odločitev v zadevi ne morejo vplivati.

Ker je po povedanem odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.