Jedro

Neobstoj aktivne legitimacije je materialnopravni zaključek, ki ga je sodišče prve stopnje napravilo na podlagi dejanske ugotovitve, da tožeča stranka ni dokazala, da bi vstopila v najemno pogodbo kot najemodajalec namesto družbe D. d.o.o., saj ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, da je tožeča kupila tudi tiste poslovne prostore, ki jih je imela v najemu tožena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi. Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 96/09615, z dne 8.7.1996 in zavrnilo tožbeni zahtevek. Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Med drugim je navedla, da aktivna legitimacija ves čas postopka ni bila sporna. Tožena stranka je bila obveščena o spremembi lastnika nepremičnin, zato bi najemnino za mesec november 1995 morala plačati tožeči stranki. Tožena stranka ni odstopila od pogodbe, navedba, da je decembra 1995 izročila ključe delavcu D. d.o.o. pa ni izkazana. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je navedeni postopek končal kot spor majhne vrednosti v smislu določb 442. do 458. čl. v zvezi s 495. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Stranki sta bili na zadnjo glavno obravnavo dne 7.9.1999 povabljeni z vabili v smislu 456. čl. ZPP (povratnici, pripeti k list. št. 38), dejstvo, da se bo zadeva obravnavala kot spor majhne vrednosti, pa jima je bilo tudi ustno naznanjeno na obravnavi (zapisnik na list. št. 42). V postopku v sporih majhne vrednosti je sodno varstvo omejeno, saj je možno sodbo izpodbijati samo iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odst. 458. čl. ZPP). Poseg pritožbenega sodišča v na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje je mogoč samo v primeru, če je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prim. 2. odst. 458. čl. ZPP). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe (list. št. 56) izhaja, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo iz razloga, ker ni podana aktivna legitimacija tožeče stranke. Neobstoj aktivne legitimacije je materialnopravni zaključek, ki ga je sodišče prve stopnje napravilo na podlagi dejanske ugotovitve, da tožeča stranka ni dokazala, da bi vstopila v najemno pogodbo kot najemodajalec namesto družbe D. d.o.o., saj ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, da je tožeča kupila tudi tiste poslovne prostore, ki jih je imela v najemu tožena. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje (da tožeča ni dokazala, da bi kupila tudi prostore, ki jih je zasedala tožena), na katero je pritožbeno sodišče v postopku v sporih majhne vrednosti vezano, je materialnopravni zaključek prvostopenjskega sodišča o neobstoju aktivne legitimacije pravilen. Dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da glede na prodajno pogodbo (priloga A5) ni mogoče z gotovostjo trditi, da je tožeča kupila tudi "2 opremljena poslovna prostora v pritličnem objektu upravnega poslopja" (1. člen najemne pogodbe v prilogi A3), pa tudi ni v nasprotju z listinami, na katere se sodišče sklicuje. V prodajni pogodbi je kot predmet prodaje naveden "kompleks poslovnih prostorov in zemljišč prodajalca ob Celovški cesti v izmeri..." (3. alinea 1. člena pogodbe), v 4. členu pogodbe, kjer so nepremičnine podrobneje naštete, pa tudi ni nikjer omenjeno "upravno poslopje". Ker ne v prodajni ne v najemni pogodbi ni nikjer podatka, ki bi opredeljeval zadevne nepremičnine, ni nasprotja med listinami v spisu in ugotovitvami sodišča prve stopnje o teh listinah v razlogih sodbe, zato tudi smiselno uveljavljana kršitev iz 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP ni podana. Pritožbene navedbe tožeče stranke, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj tožeča ne bi dokazala obstoja aktivne legitimacije, kar bi lahko potrdila tudi priča N. Z., so izpodbijanje dejanske podlage sodbe, kar pa v pritožbenem postopku v sporih majhne vrednosti ni dopustno. Pritožbena navedba, da aktivna legitimacija med strankama sploh ni bila sporna, ne more biti upoštevna, ker je vprašanje legitimacije strank materialno pravno vprašanje, ki ga sodišče vedno lahko obravnava in to ne predstavlja kršitve ZPP. Nadaljnja obsežna pritožbena izvajanja v zvezi s plačilom najemnine za mesec november 1995, obveščanjem tožene stranke o spremembi lastnika nepremičnin, odstopu od pogodbe ter o domnevnih napakah na nepremičnini so prav tako izpodbijanje dejanske podlage sodbe. Glede pritožbenih navedb, ki se tičejo materialnega prava (Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR ter Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih - ZPSPP) sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek primarno zavrnilo iz razloga pomanjkanja aktivne legitimacije, zgolj podredno (prim. zadnji odstavek sodne na list. št. 56) pa je obrazlagalo tudi zavrnitvene razloge po ZOR in ZPSPP. Ker je glede na zgoraj povedano odločitev o zavrnitvi zahtevka iz razloga pomanjkanja aktivne legitimacije pravilna, sodišče druge stopnje niti ni presojalo razlogov za zavrnitev iz podredno navedenih razlogov, zato so tudi tosmerne pritožbene navedbe brezpredmetne. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker tožnik s pritožbo ni uspel, mora sam nositi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP).