Jedro

Sodišče prve stopnje je imelo za zaključek, da je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje tako, kot se mu očita, zadostno podlago v izpovedbi priče A.Z.. Zato dejstvo, da je to edina priča, ki je obdolženca obremenila, na kar se sklicuje pritožba, ne more omajati pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje o tem, da je obdolženi zgrabil oškodovanca spredaj za oblačila in ga odrinil vstran od sebe. Izpovedba priče v tem delu je skladna z zagovorom obdolženca, ko je povedal, da je oškodovanca prijel spredaj za oblačila in ga potisnil vstran od sebe. Z navedenim pa so ovržene pritožbene trditve v smeri silobrana, saj pritožba sama izključuje napad oškodovanca.

Izrek

Pritožba zagovornika obd. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka in sicer na 500,00 (petsto 00/100) EUR odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve smrti iz malomarnosti po 129. členu Kazenskega zakonika (KZ) in mu je po členu 50 KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto zapora, s preizkusno dobo pet let. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanko B.G. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pa obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter nagrado in potrebne izdatke pooblaščenca oškodovanke, oprostilo pa ga je plačila povprečnine.

Zoper takšno sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Zagovornik neutemeljeno graja pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Prvostopno sodišče je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obdolženca pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje. Tak svoj zaključek je v napadeni sodbi tudi sprejemljivo obrazložilo. Zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki prvostopne sodbe, v zvezi s pritožbenimi izvajanji zagovornika pa še dodaja: Bistvo pritožbe je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se pritožba ne strinja, ko navaja, da je obdolženi ravnal v silobranu in da ni vedel, da je oškodovanec vinjen.

Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Sodišče prve stopnje je imelo za zaključek, da je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje tako, kot se mu očita, zadostno podlago v izpovedbi priče A.Z.. Zato dejstvo, da je to edina priča, ki je obdolženca obremenila, na kar se sklicuje pritožba, ne more omajati pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje o tem, da je obdolženi zgrabil oškodovanca spredaj za oblačila in ga odrinil vstran od sebe. Pritožbeno sodišče namreč ni prezrlo, da je izpovedba priče A.Z. v tem delu skladna z zagovorom obdolženca, ko je povedal, da je oškodovanca prijel spredaj za oblačila in ga potisnil vstran od sebe (list. št. 48). Z navedenim pa so ovržene pritožbene trditve v smeri silobrana, saj pritožba sama izključuje napad oškodovanca, v primeru, da je obdolženi storil dejanje tako, kot se mu očita. Trditve pritožbe, da obdolženi ni vedel, da je oškodovanec vinjen, pa so prav tako neutemeljene. Iz izpovedb priče in sicer A.Z. izhaja, da je bil oškodovanec kritičnega dne tako vinjen, da je komaj hodil, kar je potrdila tudi priča A.H., izpovedbi obeh prič pa sta podkrepljeni tudi z ugotovitvami izvedenca dr. B., ki je povedal, da je bil oškodovanec pod močnim vplivom alkohola, kar je bilo vsekakor vidno tudi navzven. Ker je obdolženi oškodovanca videl že pred obravnavanim dejanjem v lokalu, ko je nadlegoval D.U., sklicevanje pritožbe na zagovor obdolženca, da ni videl, da je oškodovanec vinjen, ne more biti uspešno, saj je tak zagovor utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja, pravilno pa je ugotovilo tudi obdolženčevo kazensko odgovornost in sicer nezavestno malomarnost, kar vse je v napadeni sodbi tehtno in prepričljivo obrazložilo. Zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na ustrezne razloge prvostopne sodbe in pritožba, ki v preostalem v bistvu ponavlja obdolženčev zagovor in podaja lastno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ne more biti uspešna.

Ker pritožba niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, je pritožba vložena zoper prvostopni krivdni izrek neutemeljena.

Ker pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi preizkus prvostopne sodbe v njeni odločbi o kazenski sankciji (člen 386 ZKP) je pritožbeno sodišče napadeno sodbo preizkusilo tudi v tej smeri. Pri tem je ugotovilo, da ni nobenih utemeljenih razlogov za njeno spremembo obdolžencu v korist, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ocenilo vse tiste okoliščine, ki pridejo v poštev pri izbiri vrste in višine kazenske sankcije, pri čemer je pravilno težo dalo olajševalnim okoliščinam in obdolžencu utemeljeno izreklo sankcijo opozorilne narave in sicer pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo primerno zaporno kazen in ustrezno preizkusno dobo. Pritožbeno sodišče zaključuje, da bo izrečena pogojna obsodba pri obdolžencu dosegla namen kaznovanja tako, da ta v bodoče več ne bo ponavljal kaznivih dejanj.

Ker pritožbeno sodišče pri preizkusu prvostopne sodbe ni ugotovilo kršitev zakona na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (člen 383/I ZKP), je o pritožbi zagovornika odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 95. člena in prvega odstavka 98. člena ZKP.