Jedro

Tožena stranka je pravna oseba, kateri se vročanje opravi po 133. členu ZPP in sicer tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem, ali pa delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali sedežu. Po 3. odstavku 139. člena ZPP se pravni osebi vroča na naslovu, ki je vpisan v register. ZPP pa ne ureja posebej, kako se pisanja iz 142. člena ZPP vročajo subjektom iz 3. odstavka 139. člena ZPP, kadar vročitev po 133. členu ni mogoča. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že zavzelo stališče, da v procesnem pravu na podlagi zakonske analogije za te subjekte ni mogoče uporabiti strožje ureditve kot velja za fizične osebe. Tako je potrebno pri vročanju pisanj iz prvega odstavka 142. člena ZPP, tudi ko se ta vročajo subjektom iz 3. odstavka 139. člena ZPP, uporabiti določbe 3., 4. in 5. odstavka 142. člena ZPP, ki veljajo za fizične osebe.

Izrek

Pritožbi druge toženke se ugodi, izpodbijani del zamudne sodbe (prvi odstavek V. in VI. točke izreka ter v celoti VII. in VIII. točka izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je prva toženka dolžna tožnici obračunati plačo za mesec oktober 2011 v bruto znesku 374,05 EUR, od tega zneska odvesti prispevke in davek, tožnici pa izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2011 do plačila, v roku 8 dni. Višji tožbeni zahtevek (razlika plače do vtoževanih 748,10 EUR in vpis delovne dobe v delovno knjižico) je zavrnilo (I. točka izreka). Prvi toženki je naložilo, da je dolžna tožnici plačati stroške prehrane med delom za mesec oktober 2011 v znesku 74,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2011 do plačila, v roku 8 dni. Višji tožbeni zahtevek iz naslova stroškov prehrane (razlika do vtoževanih 128,52 EUR) je zavrnilo (II. točka izreka). Prvi toženki je naložilo, da je dolžna tožnici plačati stroške prevoza na delo in z dela za mesec oktober 2011 v znesku 17,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2011 do plačila, v roku 8 dni. Višji tožbeni zahtevek iz naslova stroškov prevoza na delo in z dela (razlika do vtoževanih 26,49 EUR) je zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je, da je prva toženka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 104,83 EUR, ki jih nakaže na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru, št. 01100-6370501514 pri UJP Slovenska Bistrica, v roku 8 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (IV. točka izreka). Drugi toženki je naložilo, da je dolžna tožnici obračunati plačo za obdobje od 21. 11. 2011 do 21. 12. 2011 v skupnem bruto znesku 748,10 EUR, od tega zneska odvesti prispevke in davek, tožnici pa izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v roku 8 dni. Višji tožbeni zahtevek (vpis delovne dobe v delovno knjižico) je zavrnilo (V. točka izreka). Drugi toženki je hkrati naložilo, da je dolžna tožnici plačati stroške prehrane med delom za mesec: november 2011 v znesku 31,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2011 do plačila, december 2011 v znesku 58,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2012 do plačila, v roku 8 dni. Višji tožbeni zahtevek iz naslova stroškov prehrane (razlika do vtoževanih 48,96 EUR za mesec november 2011 in 91,80 EUR za mesec december 2011) je zavrnilo (VI. točka izreka). Drugi toženki je naložilo, da je dolžna tožnici plačati stroške prevoza na delo in z dela za mesec: november 2011 v znesku 26,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2011 do plačila, december 2011 v znesku 26,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2012 do plačila, v roku 8 dni (VII. točka izreka). Odločilo je, da je druga toženka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 104,83 EUR, ki jih nakaže na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru št. 01100-6370501514 pri UJP Slovenska Bistrica, v roku 8 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (VIII. točka izreka).

Zoper navedeno zamudno sodbo (smiselno v ugodilnem delu, ki se nanaša na drugo toženko) se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), pritožuje druga toženka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del zamudne sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice tudi v tem delu zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijani del zamudne sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je 31. 8. 2012 v poštni nabiralnik prejela izpodbijano zamudno sodbo. Druge listinske dokumentacije ni prejela. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je pod 3. točko navedeno, da je bila tožba drugi toženki vročena 25. 4. 2012, iz vročilnice pa izhaja, da vročevalec pošiljke 26. 4. 2012 ni mogel osebno izročiti drugi toženki, prav tako tudi ne nobenemu odraslemu članu gospodinjstva, zato je bilo v prostorih druge toženke puščeno obvestilo, v katerem je bilo navedeno, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem bi ga druga toženka morala dvigniti. Vročitev naj bi bila opravljena 12. 5. 2012, rok za odgovor na tožbo pa je potekel 12. 6. 2012. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni razvidno, kje naj bi vročevalec pustil obvestilo. Navedeno je zgolj, da naj bi vročevalec pustil obvestilo v prostorih druge toženke. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj vročevalec ni navedel, kje je pustil obvestilo. Direktor druge toženke je edini pooblaščen za sprejemanje pisanj za drugo toženko. V času vročanja izpodbijane zamudne sodbe ni bil prisoten na sedežu druge toženke, ker je bil v bolniškem staležu od 18. 4. 2012 do 26. 6. 2012. Lečeči zdravnik mu je izdal zdravniško potrdilo, iz katerega izhaja, da v času od 18. 4. 2012 do 26. 6. 2012 ni bil sposoben obiskati delovnega mesta, zato tudi ni mogel prevzeti pošiljke. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje bistveno kršilo pravila pravdnega postopka. Podana je kršitev iz 8. in 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj drugi toženki z opustitvijo vročitve ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem prve stopnje, sodišče prve stopnje pa ni izvedlo glavne obravnave, čeprav bi to moralo storiti. Sicer pa je tožničina terjatev neutemeljena. Tožnica je decembra 2011 podpisala izjavo, s katero je izjavila, da do druge toženke nima nobenih zahtevkov. Plačilo za opravljeno delo, prevozne stroške in malico je prejela. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del zamudne sodbe v mejah pritožbenega razloga po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP (drugi odstavek 338. člena ZPP), pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnica se zoper zamudno sodbo ne pritožuje, zato je odločitev sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu že postala pravnomočna in ni predmet pritožbenega preizkusa. Prva toženka je pritožbo zoper zamudno sodbo vložila prepozno, zato jo je sodišče prve stopnje kot prepozno zavrglo. Odločitev o zavrženju pritožbe je pritožbeno sodišče s sklepom, opr. št. Pdp 1238/2012 z dne 4. 4. 2013 potrdilo. Z ozirom na navedeno je ugodilni del izpodbijane zamudne sodbe v razmerju do prve toženke prav tako že postal pravnomočen in ni predmet pritožbenega preizkusa. Predmet pritožbenega preizkusa je tako ostal le še ugodilni del izpodbijane zamudne sodbe v razmerju, ki se nanaša na drugo toženko.

Pravna podlaga za izdajo zamudne sodbe je 318. člen ZPP, ki določa, da če tožena stranka v roku iz 277. člena istega zakona ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji: da je toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (3. odstavek 3. člena ZPP), da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi,da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da tožba drugi toženki ni bila pravilno vročena v odgovor.

Tožena stranka je pravna oseba, kateri se vročanje opravi po 133. členu ZPP in sicer tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem, ali pa delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali sedežu. Po 3. odstavku 139. člena ZPP se pravni osebi vroča na naslovu, ki je vpisan v register. ZPP pa ne ureja posebej, kako se pisanja iz 142. člena ZPP vročajo subjektom iz 3. odstavka 139. člena ZPP, kadar vročitev po 133. členu ni mogoča. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v zadevi opr. št. II Ips 13/2010 z dne 20. 5. 2010 zavzelo stališče, da v procesnem pravu na podlagi zakonske analogije za te subjekte ni mogoče uporabiti strožje ureditve kot velja za fizične osebe. Tako je potrebno pri vročanju pisanj iz prvega odstavka 142. člena ZPP tudi, ko se ta vročajo subjektom iz 3. odstavka 139. člena ZPP uporabiti določbe 3., 4. in 5. odstavka 142. člena ZPP, ki veljajo za fizične osebe.

Iz pisemske ovojnice (list. št. 11) izhaja, da je sodišče prve stopnje drugi toženki dne 19. 3. 2012 prvič vročalo sodno pisanje, ki je vsebovalo tožbo in poziv naj odgovori na tožbo. Sodišču prve stopnje je bila poštna pošiljka vrnjena 24. 3. 2012 z oznako, da je bilo obvestilo o prispelem pismu puščeno na točilnem pultu druge toženke. Vročevalec rubrike „obvestilo sodišču o opravljeni vročitvi“, ki se izpolni v primeru osebne vročitve, ni izpolnil, zato tožba s pozivom na odgovor drugi toženki že iz tega razloga ni bila pravilno vročena, saj se po 1. odstavku 142. člena ZPP tožba vroča osebno stranki. Z ozirom na navedeno se je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da tožbo s pozivom na odgovor ponovno vroči drugi toženki.

Pritožbeno sodišče pa nadalje ugotavlja, da tožba drugi toženki tudi v drugem poskusu ni bila pravilno vročena v odgovor. Iz pisemske ovojnice (list. št. 12) ne izhaja, da je vročevalec drugi toženki sodno pisanje poskušal vročiti po 133. členu ZPP. Prav tako vročitev tudi ni bila opravljana po določilih 142. člena ZPP, ker obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje in da se le-to lahko dvigne v roku 15 dni, ni bilo puščeno v predalčniku tožene stranke oziroma na vratih tožene stranke, ampak je bilo puščeno v lokalu tožene stranke, kar je razvidno iz zaznambe vročevalca na pisemski ovojnici. Iz pisemske ovojnice sicer tudi izhaja, da druga toženka nima hišnega predalčnika, kar pa navedenega zaključka, da je bila tožba drugi toženki nepravilno vročena, ne spremeni, saj bi v takem primeru moral vročevalec obvestilo pustiti na vratih.

Ker tožba drugi toženki ni bila pravilno vročena, ni bil izpolnjen prvi pogoj, ki ga 318. člen ZPP v 1. odstavku določa za izdajo zamudne sodbe, s tem pa je sodišče prve stopnje storilo kršitev po 7. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, na kar pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Tudi sicer druga toženka na nepravilno vročanje izpodbijane zamudne sodbe utemeljeno opozarja v pritožbi.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi druge toženke ugodilo in izpodbijani del zamudne sodbe (prvi odstavek V. in VI. točke izreka ter v celoti VII. in VIII. točka izreka) razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 354. člena ZPP). Druga toženka je na pritožbo že odgovorila, zato ponovno vročanje tožbe drugi toženki v odgovor s pozivom naj nanjo odgovori ni smiselno. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje o zadevi odločiti po vsebini, saj pogoji za izdajo zamudne sodbe iz 318. člena ZPP niso izpolnjeni.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).