Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako delno spremeni, da se glasi: "I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako delno spremeni, da se poslej v celoti glasi:

1. Tožena stranka - zavarovalnica mora plačati prvotožniku B. J. 5.300.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.01.1999 dalje v 15 dneh na žiro račun odvetnice S. P., št..., odprtem pri Banki Celje d.d., Ekspozitura ..., da ne bo izvršbe.

2. Tožena stranka - zavarovalnica mora plačati drugotožniku R. N. 820.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.01.1999 dalje v 15 dneh na žiro račun odvetnice S. P., št..., odprtem pri Banki Celje d.d., Ekspozitura ..., da ne bo izvršbe.

3. Presežna tožbena zahtevka za plačilo še 1.700.000,00 SIT prvotožniku in 1.528.000,00 SIT drugotožniku se zavrneta.

4. Tožena stranka mora povrniti tožnikoma 579.392,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.01.1999 dalje v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

II. V ostalem se pritožba obeh tožnikov in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki 112.462,00 SIT pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.02.2000 dalje v roku 15 dni, da ne bo izvršbe." V ostalem se revizija zavrne.

Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki 33.495,00 SIT revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.02.2001 dalje v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Dne 23.12.1992 je v Brestanici v čelnem trčenju prvotožnikovega avtomobila s tovornjakom umrla prvotožnikova prijateljica, ki je bila voznica avtomobila, oba tožnika pa sta bila kot sopotnika telesno poškodovana. Prvotožnik je zahteval plačilo odškodnine za telesne bolečine, za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti in za duševne bolečine zaradi skaženosti od tožene stranke iz naslova AO plus zavarovanja, drugotožnik pa iz obveznega zavarovanja avtomobilistove odgovornosti. Sodišče prve stopnje je prvotožniku od zahtevanih 1.500.000,00 SIT za telesne bolečine prisodilo 1.000.000,00 SIT odškodnine, od zahtevanih 3.000.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti 1.000.000,00 SIT in od zahtevanih 2.500.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti 1.200.000,00 SIT. Toženi stranki je zato naložilo, da mora plačati prvotožniku 3.200.000,00 SIT, presežno zahtevanih 3.800.000,00 SIT pa je zavrnilo. Drugotožniku je prisodilo 820.000,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo in presežni zahtevek za 1.580.000,00 SIT zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnikov delno ugodilo tako, da je prvotožniku prisojeno odškodnino zvišalo za telesne bolečine na 1.300.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti na 1.800.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti na 1.500.000,00 SIT, skupaj torej na 4.600.000,00 SIT ter drugače odločilo o pravdnih stroških. V ostalem je pritožbo obeh tožnikov in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Prvotožnik (v nadaljevanju tožnik) v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga tako spremembo izpodbijanih sodb, da se ugodi celotnemu njegovemu tožbenemu zahtevku za plačilo 7.000.000,00 SIT odškodnine ter drugače odloči o pravdnih stroških. Revizija predvsem meni, da sta sodišči prisodili prenizko odškodnino, ker je glede na ugotovljeno dejansko stanje njegov odškodninski zahtevek v celoti utemeljen. V nadaljevanju podrobneje povzema ugotovitve o obsegu in intenzivnosti posameznih oblik nepremoženjske škode. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja zaradi izostalih odgovorov na pritožbene trditve, da niso bile upoštevane težave pri hranjenju, govorjenju in dihanju, ki jih ima tožnik zaradi senzacij elektriziranja v področju brade in da niso bile upoštevane trditve o skaženosti, saj se je tožnik zaradi spremenjenega načina življenja zredil za 20 kilogramov. Revizija poudarja, da je tožnik pretrpel zelo hudo nepremoženjsko škodo, ki ga je doletela kot mladega in športno zelo aktivnega in sposobnega človeka, zaradi škode pa tožnik sedaj ne more več opravljati svojega poklica učitelja plavanja.

Tožnik ponuja v primerjavo prisojo odškodnine v zadevi II Ips 609/96, ki je bila znatno višja kljub zgodnejšemu datumu izdaje sodbe. Zato meni, da gre za kršitev tožnikove ustavne pravice do enakega varstva pravic. Enako kršitev vidi v dejstvu, da je sodišče pri odmeri pritožbenih stroškov upoštevalo le 57% izvedenine, čeprav so druga sodišča že odmerjala pravdne stroške tako, da so upoštevala celotno izvedenino z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva njenega plačila, ker ti stroški nastanejo ne glede na uspeh v pravdi.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP (1977)).

Revizija je delno utemeljena.

Čeprav se tožnik v reviziji sklicuje na določbe sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku (ZPP), je revizijsko sodišče glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena tega zakona uporabilo določbe ZPP iz leta 1977, saj je sodišče prve stopnje sodbo v tej pravdni zadevi izdalo pred uveljavitvijo novega zakona.

Tožnik neutemeljeno očita sodišču druge stopnje, da ni odgovorilo na dvoje njegovih pritožbenih trditev. Sodišče druge stopnje je v razlogih svoje sodbe v skladu s prvim odstavkom 375. člena ZPP (1977) presojalo le tiste tožnikove pritožbene navedbe, ki so bile odločilnega pomena. Zatrjevanih težav ali ovir pri hranjenju, govorjenju in dihanju zaradi senzacij elektriziranja v področju brade ni mogoče uvrstiti med odločilne trditve zato, ker takih trditev ni bilo v trditveni podlagi odškodninskega zahtevka na prvi stopnji in ker take omejitve tudi ne izhajajo niti iz izvedenskega mnenja niti iz tožnikove izpovedi. Prvič so se te trditve pojavile šele v pritožbi, vendar tožnik o njih ni ponudil izvedbe novih dokazov v skladu s prvim odstavkom 352. člena ZPP (1977), že izvedeni dokazi pa ob izostali ustrezni trditveni podlagi zatrjevanih dodatnih omejitev niso izkazovali. Tudi izostanek odgovora sodišča druge stopnje na pritožbeno trditev, da bi sodišče prve stopnje moralo pri duševnih bolečinah zaradi skaženosti upoštevati tožnikovo spremenjeno zunanjost zaradi zrejenosti, ne predstavlja uveljavljane procesne kršitve. Sodišče prve stopnje je pri zmanjšanju življenjskih aktivnosti sicer omenilo, da se je tožnik zredil za 20 kilogramov, vendar tega dejstva pri duševnih bolečinah zaradi skaženosti utemeljeno ni upoštevalo, saj tožnik v trditveni podlagi za to obliko škode ni uveljavljal niti, da je zaradi zrejenosti skažen, niti da zaradi nje duševno trpi.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči druge in prve stopnje glede obstoja in obsega posameznih oblik nepremoženjske škode ugotovili naslednjo dejansko podlago, na katero so zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 385. člena ZPP (1977) vezani revizijsko sodišče in pravdne stranke. Tožnik je bil v času prometne nesreče star 33 let. Bil je zaposlen pri ... kot učitelj plavanja za otroke. Diagnoza njegovih poškodb v prometni nesreči se je glasila: pretres možganov, udarnine glave, razpočne rane obraza, poškodba leve roženice, sindrom živčne nestabilnosti po pretresu možganov, ohromitev veje levega obraznega živca, krč obraznih mišic leve polovice obraza, brazgotine in senzabilitetne motnje lica. Tožnik je bil v bolnici od 23.12. do 31.12.1992. Najprej so mu v lokalni anasteziji revidirali več ran na obrazu, defekte kože so prekrili z lokalnim drsnim režnjem, rane zašili, dobival je injekcije, postopno so mu odstranjevali šive, po odpustu iz bolnice je moral 6 tednov strogo mirovati, hodil je na številne kontrolne preglede, moral se je mazati z mazili, iz brazgotin na licu in vratu so tričetrt leta prihajali drobci stekla, 2 leti je levo lice na mrazu močno otekalo in postajalo rdeče do vijoličasto. Trajne hude bolečine je trpel 3 dni, trajne srednje 14 dni, trajne lahke in občasne srednje 3 tedne, trajne lahke 2 meseca, kasneje pa lažje občasne na obrazu in pekoče v levem očesu ter glavobole, kar vse bo prestajal tudi v bodoče. Zaradi številnih ran na obrazu je tožnik skažen, saj so ostale dobro vidne naslednje brazgotine: na čelu v dolžini 1,5 cm, pri levi obrvi 2 cm, pri levi veki 2 cm, več črtastih brazgotin v zunanjem očesnem kotu, na licu in nosu, sredi levega lica je 2,5 cm dolga pogreznjena brazgotina. Pri zapiranju oči mu vsakokrat potegne kožo še preko roba očnice, pri nasmehu se levi ustni kot povesi, pri govorjenju in kazanju zob levi ustni kot zaostaja, viden je krč obraznega mišičja ne levi strani, vidna je nesimetričnost obraza, kar je vpadljivo pri nasmehu, vidne so neenake mišične kontrakcije pri levem očesu ob vsakokratnem trepanju. Vse brazgotine in opisane nepravilnosti je sodišče označilo kot dobro vidne in ugotovilo hudo tožnikovo duševno prizadetost zaradi te oblike škode ter omenilo negativni odziv nekaterih ljudi v okolici, ki so tožnika imenovali "killer" (angl.: ubijalec) "scar-face" (angl.: brazgotinec).

Zaradi posledic prometne nesreče so znatno zmanjšane tudi tožnikove življenjske aktivnosti in s tem povezane prestane in bodoče duševne bolečine. Tožnik ne more več opravljati svojega poklica učitelja plavanja, ker ga ob dotiku z vodo boli levo oko, zaradi bolečin na mrazu je moral opustiti smučanje, zaradi kroničnega vnetja očesa pa je omejen pri branju, gledanju televizije itd. Zaradi znakov postkomocijskega sindroma, ki so bili izrazitejši v obdobju prvih štirih mesecev po nesreči, in zaradi spremenjenosti obraza in krčev na njem, je opustil tudi ostale športe, se umikal iz družbe, spremenil svoj dotedanji način življenja in se zredil za 20 kilogramov.

Ob taki dejanski podlagi je sodišče druge stopnje na podlagi 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89) tožniku odmerilo odškodnino na skupno 4.600.000,00 SIT. Pri tej prisoji je po mnenju revizijskega sodišča delno zmotno uporabilo navedene zakonske določbe. Škoda je sicer v dejanskih ugotovitvah obeh sodišč ustrezno individualizirana, saj so ugotovljene vse konkretne prizadetosti tožnika in kako se te prizadetosti odražajo glede na njegovo starost, spol, poklic in siceršnje življenjske aktivnosti, vendar pa pri prisoji odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti sodišče druge stopnje ni dalo zadostnega poudarka ugotovljenim konkretnim tožnikovim prizadetostim. Pri prisoji 1.800.000,00 SIT odškodnine za to obliko škode se je v premajhni meri odrazilo dejstvo, da je bil tožnik tako velik ljubitelj športnih aktivnosti, da si je eno od njih izbral za poklic. Tega poklica sedaj ne more več opravljati, opustiti pa je moral tudi svoje izvenpoklicno športno udejstvovanje. Njegove omejitve na izbranem poklicnem področju in izbranih izvenpoklicnih aktivnostih so nastopile že pri 33 letih. Tožnikove duševne bolečine zaradi teh omejitev so zato večje kot pri oškodovancih s podobnimi poškodbami, ki si športa niso izbrali za poklic, glede na njegovo starost pa bodo trajale še dolgo časa. Po presoji revizijskega sodišča je glede na te konkretne indivudualne tožnikove okoliščine utemeljena za 700.000,00 SIT višja prisoja odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti, torej odškodnina v znesku 2.500.000,00 SIT.

Za ostali dve obliki nepremoženjske škode prisojena odškodnina je tudi po presoji revizijskega sodišča materialno pravilna in v okviru prisoje odškodnin v podobnih odškodninskih zadevah.

Glede v reviziji ponujene primerjave s prisojo odškodnine v zadevi II Ips 609/96 revizijsko sodišče ugotavlja, da ponujena zadeva ni ustrezna za primerjavo, ker gre za drugo vrsto poškodb s številnimi zlomi, pa tudi za znatnejše zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ki se kaže predvsem v prizadetosti spominskih in intelektualnih sposobnosti ter v osebnostnih spremembah zaradi pretresa možganov.

Po ugotovitvi, da v postopku na prvi in drugi stopnji ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev, da pa pravilna uporaba materialnega prava narekuje delno ugoditev reviziji, je revizijsko sodišče na podlagi določbe prvega odstavka 395. člena ZPP (1977) in določbe 393. člena ZPP (1977) odločilo kot v izrekih te revizijske odločbe.

Delna sprememba izpodbijane sodbe je narekovala tudi drugačno odločitev o pravdnih stroških. Revizijsko sodišče ugotavlja, da znaša glede na vsoto zahtevkov obeh tožnikov 9.400.000,00 SIT in sedanji končni uspeh skupaj 6.120.000,00 SIT, uspeh tožeče stranke na prvi stopnji 65%. V pritožbenem postopku je tožeča stranka izpodbijala zavrnitev tožbenega zahtevka prvotožnika za 2.400.000,00 SIT, za drugotožnika pa za 900.000,00 SIT, skupaj 3.300.000,00 SIT.

Upoštevaje končni uspeh (sprememba poleg 1.400.000,00 SIT še 700.000,00 SIT) znaša pritožbeni uspeh tožeče stranke 64%. Na revizijski stopnji je bila sporna zavrnitev 2.400.000,00 SIT, tožnik je uspel s 700.000,00 SIT, njegov uspeh na tej stopnji znaša 29%. Revizijsko sodišče je delno upoštevalo tako odmero pravdnih stroškov na prvi stopnji, kot jo je obrazložilo sodišče druge stopnje. Za 4.081 točk odvetniške nagrade po 87,40 SIT gre tožeči stranki 356.679,40 SIT. Temu znesku je prištelo 170.000,00 SIT ostalih stroškov (poštnina, takse, itd.), od vsote 526.679,40 SIT je izračunalo 65%, kar znese 342.341,60 SIT, temu znesku pa je prištelo 250.000,00 SIT za celotno izvedenino zaradi utemeljenega revizijskega ugovora tožnika, da so ti stroški potrebni ne glede na izid pravde. Od dobljene vsote 592.341,60 SIT je odštelo 35% stroškov tožene stranke na prvi stopnji za plačano sodno takso, kar znese 12.950,00 SIT. Zaokroženo razliko 579.372,00 SIT mora tožena stranka povrniti tožeči stranki kot stroške postopka na prvi stopnji skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje te sodbe. Zakonskih zamudnih obresti od izvedenine že od dneva plačila izvedenine revizijsko sodišče ni prisodilo, saj tožeča stranka takega zahtevka ni postavila niti v spremembi tožbe, niti v stroškovniku. Revizijsko sodišče je kot pravilen izračun upoštevalo tudi razloge pritožbenega sodišča o višini pritožbenih stroškov tožeče stranke za odvetniški honorar za sestavo pritožbe v znesku 84.122,50 SIT in za takso za pritožbo v znesku 91.600,00 SIT. Zaradi spremenjenega uspeha v pravdi, ki znaša na pritožbeni stopnji 64%, je odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči 112.462,00 SIT. Odvetniško nagrado za sestavo revizije je revizijsko sodišče glede na določbe odvetniške tarife in zvišano vrednost točke odmerilo na 750 točk, kar pri vrednosti točke 90,00 SIT znese 67.500,00 SIT, taksa za revizijo pa 48.000,00 SIT. Zaradi 29% revizijskega uspeha tožniku ne gre celotnih 115.500,00 SIT, temveč ustrezen delež v višini 33.495,00 SIT.

Obrazložena odločitev o pravdnih stroških temelji na določbah prvega in drugega odstavka 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP (1977).