Jedro

Toženka je izdala izpodbijano odločbo na podlagi podatkov osebe, ki ni imela pooblastila za zastopanje tožnika v upravnem postopku ter s kršitvijo pravice tožnika do izjave.

Izrek

I.Tožbi se ugodi in se delna odločba Ministrstva za infrastrukturo št. 0142-3/2019/12 (02731606) z dne 19. 3. 2021 odpravi ter vrne v ponoven postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožečii stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Toženka je v izpodbijani delni odločbi tožniku kot investitorju izvajanja zahtevne agromelioracije na podlagi odločbe št. 3313-149/2016/20 z dne 3. 4. 2017, ki jo je izdalo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju MKGP), izvajanje del zahtevne agromelioracije na parcelah št. 584/1-del, 586/1-del, 570-del, 609/1-del, 577/5-del, 577/3-del, 576/2-del in 572/1-del, vse k.o. C., za leto 2020 odmerila plačilo za 9.800,00 m3 pridobljene mineralne surovine - peščenjaka, ki se ne bo porabila v okviru agromelioracijskih del, in sicer v znesku 2.795,94 EUR. Odločila je, da mora polovico celotne dajatve, to je 1.397,97 EUR plačati na vplačilni podračun države, drugo polovico celotne dajatve pa na podračun Občine Podlehnik, in sicer v roku 60 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločeno je še bilo, da mora preostale količine mineralne surovine, ki bodo izkopane v okviru melioracijskih del iz 1. točke izreka te odločbe, priglasiti ministrstvu, pristojnem za rudarstvo ter da stroškov postopka ni bilo.

2.Svojo odločitev je toženka utemeljila na dejstvu, da je toženko 29. 1. 2019 Ministrstvo za infrastrukturo obvestilo, da so s strani MKGP pridobili odločbo o uvedbi zahtevne agromelioracije ter priglasitvi 52.208,90 m3 mineralne surovine - peščenjaka, pridobljenega v okviru agromelioracijskih del v letu 2018. 12. 3. 2021 je v imenu tožnice A., d. o. o., priglasil 9.800,00 m3 mineralne surovine v raščenem stanju za leto 2020, ki je ni porabil v okviru agromelioracije, iz priglasitve izhaja, da predmetna agromelioracijska dela še niso zaključena. Na podlagi ugotovitve, da je A., d. o. o. izvršila priglasitev količine na podlagi pooblastila tožnika, je toženka ob uporabi določb prvega odstavka 92. člena, drugega odstavka 52. člena Zakona o rudarstvu (v nadaljevanju ZRud-1) in Uredbo o rudarski koncesnini in sredstvih za sanacijo1(v nadaljevanju Uredba) zaključila, da je tožnik zavezan za plačilo koncesnine v odmerjeni višini.

3.Tožnik v tožbi izpodbija odločitev kot napačno in preuranjeno. Poudarja, da je 28. 6. 2019 z družbo A., d. o. o. sklenil Podizvajalsko pogodbo št. PP-03-16-D312-16 za izvedbo del za potrebe izpolnitve pogojev - agromelioracijo. Toženki je bilo že pred izdajo izpodbijane odločbe znano, da je tožnik odpovedal pogodbo sklenjeno z A., d. o. o. na podlagi katere je ta do odpovedi pogodbe izvrševala dela agromelioracije na spornem območju. Odpoved je bila utemeljena na podlagi dejstva, da sta lastnika nepremičnin na območju agromelioracije preklicala soglasje tožniku za izvajanje agromelioracije, ter prav tako zaradi kršitev pogodbe, ki jih je izvršila A., d. o. o. Toženki je tožnik v postopku inšpekcijskega nadzora pojasnil vse okoliščine primera, nenazadnje se je inšpektor tekom postopka tudi sam prepričal, da dela izvaja A., d. o. o. Iz pojasnil in dokazil z dne 8. 9. 2020 je med drugim navedel, da se odločba sicer glasi na tožnika, ki pa je v postopku pridobivanja Odločbe deloval kot pooblaščenec lastnikov nepremičnin (v naravi zemljišč) na območju agromelioracije. Dejanski upravičenci in zavezanci na podlagi Odločbe so tako lastniki (lastnika sta B. B. in C. C.) in ne tožnik, to pa je relevantno predvsem iz razloga, ker lastniki nepremičnin, na katerih je potrebno izvesti agromelioracijo, tožniku izvedbe agromelioracijskih del ne dovoljuje, za izvedbo del so tudi preklicali pooblastilo, zato le-teh ne more izvajati in izvesti.

4.Dodaja, da je podatek o tem, koliko mineralne surovine - peščenjaka se je pridobilo pri agromelioraciji in za kaj vse se je porabila pridobljena mineralna surovina – peščenjak, izhaja iz Poročil o opravljenih delih za posamezne mesece. Navedena poročila je pripravil podizvajalec A., d. o. o. še v času, ko je bila sklenjena in veljavna Podizvajalska pogodba, od katere je tožnik v posledici eklatantnih kršitev na strani podizvajalca 13. 11. 2019 odstopil. Od meseca novembra 2019 naprej pa tožnik ne razpolaga s podatki o tem, koliko peščenjaka se je pridobilo pri agromelioraciji, saj agromelioracije od takrat ni več izvajal. Podrobneje pojasnjuje kršitve podizvajalca A., d.o.o. Poudarja, da agromelioracijska dela niso dokončana, oziroma najmanj, da jih, v posledici ravnanja družbe A., d.o.o. in lastnikov nepremičnin, na katerih je agromelioracijo potrebno izvesti, ni izvedel tožnik. Upoštevaje te navedbe, poznane tudi toženki, je izpodbijana odločba izdana na podlagi zmotno ugotovljenih dejstev oz. dejanskega stanja, ter posledično predpostavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava.

5.V zvezi z očitano kršitvijo napačne uporabe materialnega predpisa tožnik navaja, da je A., d. o. o. po pooblaščencu poskušal izposlovati spremembo odločbe, vendar neuspešno, saj po oceni toženke odločba izdana v postopku agromelioracije ne predstavlja upravne zadeve.

6.Sklicuje se na spremenjene okoliščine, ki so bile toženki znane, in sicer, da je izpodbijana odločba izdana po seznanitvi toženke, da tožnik del agromelioracije ne izvaja (časovno), na podlagi vedenja toženke, da A., d. o. o. ne razpolaga s pooblastilom tožnika za prijavo količin ter bi morala toženka najmanj po prijavi podatkov o količini materiala s tem seznaniti tožnika, ter ga pozvati k izjasnitvi, oz. odločbo izdati neposredno A., d. o. o., četudi ta ni bila stranka v upravnem postopku, v katerem je bila izdana odločba o agromelioraciji. Toženka bi tako lahko izdala le ugotovitveno odločbo o prenehanju pravice izvajanja agromelioracije za nazaj. Predlaga odpravo odločbe in vrnitev zadeve toženki v ponovljen postopek.

7.Toženka v odgovoru na tožbo najprej opozarja, da ni izdala odločbe št. 0412-3/2019/12 z dne 19. 3. 2021. Sicer meni, da gre pri tem za pisno pomoto. Meni, da je njena odločitev pravilna in po zakonu utemeljena, prav tako pa je pravilen postopek. Poudarja, da je bila napadena odločba izdana ustreznemu zavezancu, na podlagi 92. člena ZRud-1 tožniku kot investitorju. Določba 92. člena ZRud-1 namreč zavezuje investitorja (in ne morebitne njegove pogodbene partnerje), prav tako iz 5. točke izreka odločbe št. 3313-149/2016/20 z dne 3. 4. 2017 izhaja, da je tožnik kot investitor zavezan za izvedbo agromelioracijskih del. V 6. točki navedene odločbe je zaveza tudi za plačilo koncesnine, ki je določena v prvem in drugem odstavku 92. člena ZRud-1. Na podlagi odločbe in obvestila o neporabljenih količinah mineralne surovine, ki ga je toženka prejela od družbe A., d. o. o., ki je v svoji vlogi z dne 16. 3. 2021 navedla, da je izvajalec agromelioracijskih del za tožnika v skladu s pogodbo št. PP-03-16-D312-16 z dne 28. 6. 2019, je bila izdana tudi napadena odločba. Ob pregledu zadeve je bilo ugotovljeno, da je imela družba A., d. o. o. vsa ustrezna pooblastila, zato toženka tekom upravnega postopka ni zahtevala dodatna pojasnila glede pooblaščenca. Poleg tega pa sami pogodbeni odnosi med strankami (torej med investitorjem in izvajalci) niso stvar upravnega postopka. Zanika, da bi ji bilo znano dogajanje na terenu, saj je za to odgovorna rudarska inšpekcija.

8.Tekom postopka je udeležbo v postopku priglasila družba A., d. o. o., ki je priglasila svoj vstop v upravni spor kot stranski intervenient.

9.Sodišče je s sklepom z dne 19. 9. 2023 zavrnilo predlog A., d. o .o. za priznanje položaja stranskega udeleženca v tem upravnem sporu.

10.Sodišče je v zadevi opravilo narok za glavno obravnavo. Narok je opravilo v odsotnosti pravilno vabljene toženke.

11.Sodišče je na naroku dopustilo vpogled v listine upravnega spisa ter listine tožnika od A1 do A24. Na glavni obravnavi je prisotni tožnik vztrajal pri svojih dosedanjih navedbah ter predložil nove dokaze, ki jih je pridobil v gospodarskem sporu z družbo A., d. o. o., s katerimi je dokazoval, da so lastniki preklicali soglasje za izvedbo agromelioracije ter da je družba A., d. o. o. dela izvajala sama in tako tožnik ne more biti zavezanec za plačilo koncesnine.

K I. točki izreka

12.Tožba je utemeljena.

13.V obravnavani zadevi je sporna odmera rudarske koncesnine na podlagi drugega odstavka 92. člena ZRud-1 tožniku kot investitorju zahtevne agromelioracije.

14.92. člen ZRud-1 določa v prvem odstavku, da če se ob izvajanju gradbenih del na podlagi gradbenega dovoljenja, izdanega po predpisih, ki urejajo graditev objektov, ali melioraciji na podlagi odločbe, izdane po zakonu, ki ureja kmetijska zemljišča, predvideva pridobitev nekovinske mineralne surovine, se ta surovina uporabi pri gradnji oziroma melioraciji pod pogoji, določenimi v gradbenem dovoljenju ali odločbi o melioraciji, način uporabe take mineralne surovine pa mora biti določen v izreku dovoljenja ali odločbe. Drugi odstavek istega člena pa pravi, da če se nekovinska mineralna surovina, pridobljena pri gradbenih delih iz prejšnjega odstavka, ne porabi pri gradnji ali melioraciji ali če način uporabe take mineralne surovine ni določen v izreku dovoljenja ali odločbe iz prejšnjega odstavka, veljajo za investitorja teh del glede plačila za pridobljeno enoto mineralne surovine določbe tega zakona in predpisov, ki urejajo način določanja plačila rudarske koncesnine.

15.Med strankama ni sporno in prav tako izhaja iz napadene odločbe, da je bila ta izdana na podlagi 92. člena ZRud-1 tožniku kot investitorju. Prav tako med strankama ni sporno, da je bil vlagatelj vloge za izvedbo zahtevne agromelioracije tožnik, sporno ni niti, da iz 5. točke izreka odločbe št. 3313-149/2016/20 z dne 3. 4. 2017 izhaja, da je tožnik kot investitor zavezana za izvedbo agromelioracijskih del. Prav tako je iz 6. točke navedene odločbe razvidno, da je za dejanske viške mineralne surovine, ki nastanejo pri izvajanju agromelioracije, investitor zavezanec za plačilo rudarske koncesnine.

16.Zaradi izdane pravnomočne odločbe MKGP št. št. 3313-149/2016/20 z dne 3. 4. 2017 je bila izdana tudi izpodbijana odločba, ki le odmerja višino koncesnine.

17.Glede na obstoj pravnomočne odločbe MKGP so obširne navedbe tožnika o pogodbenem razmerju z družbo A., d. o. o., odpovedi podizvajalske pogodbe s to družbo, navedbe o spremenjenih razmerah in morebitni spori v zvezi s tem v tem postopku nerelevantni, saj je bistven obstoj odločbe MKGP, ki pa je tožnik ni z ustreznimi pravnimi sredstvi odpravil.

18.Tožnik pa sicer še toženki očita, da je izpodbijano odločbo izdala po seznanitvi, da tožnik agromelioracijskih del ne izvaja ter na podlagi vedenja, da A., d. o. o. ne razpolaga s pooblastilom tožnika in bi morala najmanj po prijavi količine materiala s tem seznaniti tožnika ter ga pozvati k izjasnitvi oz. odločbo izdati neposredno A., d. o. o., četudi ta ni bila stranka v upravnem postopku izdaje odločbe o agromelioraciji.

19.Tožnik v bistvenem zatrjuje, da je toženka izdala izpodbijano odločbo na podlagi podatkov osebe, ki ni imela pooblastila ter s kršitvijo pravice tožnika do izjave.

20.Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je izdana po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 52. člena ZRud-1,2 na katerega odkazuje navedena določba drugega odstavka 92. člena ZRud-1. Izdaja odločbe po uradni dolžnosti pomeni, da za njeno izdajo ni bila potrebna vloga stranke, zaradi česar ni pomembno, ali je subjekt, ki je priglasil izkop mineralnih surovin, ki se niso porabile pri gradnji, za to imel pooblastilo tožnika. Kadar organ postopek začne po uradni dolžnosti, namreč tako ravna, če ugotovi ali zve, da je treba glede na obstoječe dejansko stanje zaradi javne koristi začeti upravni postopek (prvi odstavek 126. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP).

21.Utemeljen pa je tožnikov ugovor, da bi toženka morala tožnika pozvati k izjasnitvi o uporabljenih podatkih. Po določbi prvega odstavka 9. člena ZUP je treba pred izdajo odločbe dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločbo (zaslišanje stranke). Enaka zaveza izhaja iz 138. člena ZUP, ki določa, da je treba pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi.

22.Upravni organ dejansko stanje skladno s prvim odstavkom 145. člena ZUP ugotavlja v posebnem ugotovitvenem postopku, ki se izvede za ugotovitev dejstev in okoliščin, ki so pomembne za razjasnitev zadeve ali zato, da se da strankam možnost, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. Iz iste določbe izhaja, da lahko upravni organ odloči v skrajšanem postopku brez zaslišanja stranke (torej ne da ji da možnost izjave v postopku) le v izrecno naštetih primerih iz 144. člena ZUP.

23.Toženka se sicer ne sklicuje na nobeno od navedenih določb ZUP, vendar pa je iz izpodbijane odločbe očitno (enako pa izhaja tudi iz upravnega spisa), da jo je izdala zgolj na podlagi posredovanih podatkov družbe A., d. o. o.

24.Tožnik izpostavlja, da je toženka vedela, da družba A., d. o. o. ne razpolaga s pooblastilom tožnika in da je od sklenjene podizvajalske pogodbe odstopila 13. 11. 2019.

25.Toženka v izpodbijani odločbi navede, da je v imenu tožnika A., d. o. o. priglasila 9.800,00m2 mineralne surovine. Iz same odločbe pa ne izhaja obrazložitev glede pooblastila. Toženka v odgovoru na tožbo sicer navaja, da je bilo ob pregledu zadeve ugotovljeno, da je imela A., d. o. o. vsa ustrezna pooblastila, sicer tožnica z njimi sploh ne bi podpisala pogodbe, zato toženka tekom upravnega postopka ni zahtevala dodatnega pojasnila glede pooblaščenca. Ob navedbah tožnika, da družbi A., d. o. o. ni dala pooblastila za priglasitev, obstoj pooblastila pa sicer ne izhaja niti iz sklenjene podizvajalske pogodbe, sodišče zaključuje, da pooblastilo ni bilo dano. To, da tožnik z družbo ne bi podpisal pogodbe, če ne bi imela pooblastila, ni v nikakršni zvezi s pooblastili, ki jih pooblaščenec potrebuje v upravnem postopku. Tožnik pravilno opozarja, in iz 55. člena ZUP izhaja, da se mora pooblaščenec v upravnem postopku izkazati s pooblastilom. Tako je sodišče štelo, da družba A., d. o. o. ni bila pooblaščena za zastopanje tožnika v obravnavanem upravnem postopku.

26.Le če bi tožnik navedeno družbo pooblastil za zastopanje v upravnem postopku, bi upravni organ lahko postopal po 1. točki prvega odstavka 144. člena ZUP in odločbo izdal zgolj na podlagi podatkov, ki jih je predložil pooblaščenec tožnika v smislu ZUP, vendar pa po povedanem v tej zadevi ne gre za tako situacijo. Da toženka tudi sicer navedene družbe ni štela za tožnikovega pooblaščenca, izhaja tudi iz končnih odredb v izpodbijani odločbi, saj je iz njih razvidno, da je odredila osebno vročitev tožniku in družbi A., d. o. o. s povratnico. Kadar pa ima stranka pooblaščenca, se skladno s prvim odstavkom 88. člena ZUP pisanja v postopku, vključno s končno odločbo, vročajo njemu.

27.Ker je po povedanem toženka izpodbijano odločbo izdala, ne da bi pred tem tožniku omogočila, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe, je storila bistveno kršitev iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Sodišče je zato glede na naravo kršitve na podlagi 3. točke prvega ostavka in tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo tako, da je izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo istemu organu v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo moral upravni organ tožniku omogočiti, da uveljavi in zavaruje svoje pravice ter se pred izdajo odločbe izjavi o vseh okoliščinah, pomembnih za odločitev, v odločbi pa se bo moral do vseh pravno pomembnih tožnikovih navedb tudi argumentirano opredeliti.

K točki II. izreka

28.Ker je sodišče tožbi ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnika, ki je v skladu s prvim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na glavni obravnavi, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, ki je zavezanec za DDV. Zato se tožniku priznajo stroški upravnega spora v višini 385,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečano za 22% DDV. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). V skladu z ZST-1 bo sodna taksa vrnjena tožniku po uradni dolžnosti.

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 91/11 in 57/13.

2Drugi odstavek 52. člena Zrud-1 določa, da se zavezancu iz prejšnjega odstavka način in pogoji za plačevanje rudarske koncesnine ter zagotavljanje in plačevanje rezerviranih sredstev za sanacijo določijo z odločbo, ki jo v skladu s predpisom iz tretjega odstavka 53. člena in predpisom iz tretjega odstavka 54. člena tega zakona ter določbami koncesijske pogodbe po uradni dolžnosti izda ministrstvo, pristojno za rudarstvo.

-------------------------------

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o rudarstvu (2010) - ZRud-1 - člen 92, 92/2, 92/2-6 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 55, 237, 237/2, 237/2-3

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.