Jedro

Med nujne operativne razloge štejejo tudi organizacijski ukrepi, ko delodajalec ukine del dejavnosti in opravila prenese na zunanje izvajalce, če takšen ukrep prispeva k njegovi učinkovitosti, zato delavec iz teh razlogov ne more uspešno izpodbijati razvrstitve med trajno presežne delavce.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek na razveljavitev odločb direktorja tožene stranke št. 69507/96 z dne 3.4.1996 in delavskega sveta št. 69507/96 z dne 27.5.1996 ter posledično ugotovitev, da mu delovno razmerje 2.1.1997 ni prenehalo, ampak še traja za nedoločen čas z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja. Zavrnilo je tudi tožnikov predlog za oprostitev plačila sodnih taks.

Citirano sodbo izpodbija tožnik po pooblaščenem odvetniku zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava, s predlogom na spremembo v smeri ugoditve zahtevku oz. podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja pri navedbah, da ni prišlo do prenehanja potreb po njegovem delu, saj ga je sprva še naprej opravljal sam, nato pa drugi, tudi zunanjni izvajalci, kar naj bi vendarle kazalo na to, da mu je bilo delovno mesto "ukradeno".

Napačno naj bi bila ocenjena tudi nadaljnja postopanja tožene stranke, ki so v končni fazi prav tako privedla do prenehanja delovnega razmerja 22.4.1997 zaradi neopravičenih izostankov. S kasnejšim načinom prenehanja, ki niti ni bil predmet sporne zadeve, naj bi bilo izkazano, da sta izpodbijani odločbi preseženi in že iz tega razloga ne moreta vzdržati v veljavi.

Tožena stranka prereka pritožbene navedbe tožnika, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Izpodbijana sodba vsebuje bistveno pravilne dejanske in pravne razloge, saj je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju, pravilno uporabljenem materialnem pravu, v postopku pa tudi ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Ker pritožba ne navaja nobenih novih dejstev, niti ne ponuja kakršnih koli novih dokazov v smislu 352. člena citiranega ZPP, pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami povdarja le še naslednje.

Za zakonitost odločb tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožniku iz nujnih operativnih razlogov je odločilnega pomena le dejstvo, da temeljita na veljavno sprejetem programu za razreševanje presežnih delavcev (priloga B 1), da je bila s tem programom ukinjena dejavnost mehanične delavnice in da je posledično prenehala potreba po delu vseh 6-ih, v njej zaposlenih delavcev, vključno s tožnikom na delovnem mestu strugarja. V takšnih dejanskih okoliščinah je bil tožnik zakonito uvrščen med trajno presežne delavce in mu je na podlagi izpodbijanih konkretnih pravnih aktov delovno razmerje zakonito prenehalo, saj v času njihove izdaje tudi ni sodil v zaščiteno kategorijo delavcev iz 36. d člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93; v nadaljevanju ZDR).

Glede na to, da se po 29. členu ZDR med nujne operativne razloge poleg ekonomskih, štejejo tudi tehnološki, organizacijski ali strukturni razlogi, ki prispevajo k večji učinkovitosti delodajalca, tožnik ne more uspešno zatrjevati nadaljnje potrebe po njegovem delu.

Z ukinitvijo mehanične delavnice, je pravno-formalno prenehalo obstajati delovno mesto strugarja, ki ga je dotedaj zasedal oz.

opravljal tožnik. Opravljanje strugarskih ali drugih vzdrževalnih del po ukinitvi mehanične delavnice z zunanjimi izvajalci, ni v nobenem nasprotju z že citiranim 29. členom ZDR, saj je delodajalec pri sprejemanju strukturnih ali organizacijskih ukrepov povsem avtonomen, če le takšni posegi prispevajo k njegovi večji učinkovitosti. Za presojo konkretne zadeve tudi ni bistveno, če posamična manjša opravila na stružnici občasno opravi kakšen drug delavec tožene stranke, konkretno S. Š., vodja izmene polnilnice, ki ima za takšna dela ustrezno strokovno kvalifikacijo, vendar je hkrati razporejen na povsem drugo delovno mesto, kot ga je opravljal tožnik pred ukinitvijo mehanične delavnice. Prav tako niso bistvena kasnejša, čeprav neuspešna, prizadevanja obeh strank po vzpostavitvi delovnega razmerja za določen čas v polnilnici.

Glede na obrazloženo in ker je tudi po oceni pritožbenega sodišča na podlagi izpodbijanih odločb tožniku delovno razmerje zakonito prenehalo po 12. tč. 1. odst. 100. člena ZDR, je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.