Jedro

Pravočasno vložena zahteva za denacionalizacijo enega od upravičencev je v korist vseh upravičencev, ki pridejo v poštev za uveljavljanje pravic, na katere se zahteva nanaša (drugi odstavek), vendar le, če jo je vložil eden od upravičencev do vložitve zahteve za denacionalizacijo. To pomeni, da zahteva za denacionalizacijo, ki je bila vložena s strani osebe, ki po ZDen ni upravičena do vložitve take zahteve za določeno premoženje, ne more biti v korist drugih upravičencev, ki bi sicer lahko v zakonskem roku vložili zahtevo za denacionalizacijo določenega premoženja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper dopolnilno odločbo Upravne enote A št. ... z dne 23. 5. 2002 (1. točka izreka) in odločila, da se 4. točka te dopolnilne odločbe odpravi, v ostalem pa ostane odločba nespremenjena. S sklepom pa je odločila, da se tožnikova zahteva za uveljavljanje denacionalizacije po pokojnem AA z dne 19. 11. 2001 zavrže. V obrazložitvi svoje odločbe tožena stranka navaja, da je prvostopni organ s sporno prvostopno odločbo odločil, da je SOD dolžna izročiti obveznice kot odškodnino za 1/4 podržavljenega premoženja BB in 1/4 premoženja CC v višini 10.469,60 DEM, vsakemu do idealne polovice. Zavezanka je dolžna obveznice izročiti skrbniku za posebne primere po navedenima upravičencema DD v roku treh mesecev po pravnomočnosti odločbe. V 4. točki izreka pa je odločila, da se zahteva za denacionalizacijo solastniškega deleža 1/2 parcele št. 604/3 in stavbne parcele S 50, obe k. o. B, podržavljena AA, zavrne. Iz obrazložitve sporne prvostopne odločbe je razvidno, da je prvostopni organ zahtevek v delu, ki se nanaša na denacionalizacijo premoženja podržavljenega AA zavrnil kot prepoznega. Premoženje, ki je predmet denacionalizacije, je bilo podržavljeno z odločbo Okrajnega ljudskega odbora C okolica, Komisije za kmetijski zemljiški sklad št. ... z decembra 1953 in sicer solastnikom BB in CC, vsakemu do 1/4 ter AA do 1/2. Zahtevo za denacionalizacijo je pravočasno vložila CC, kot upravičenka in pravna naslednica po BB. Zahtevala je denacionalizacijo celotnega premoženja, podržavljenega z zgoraj navedeno odločbo. Tekom postopka (po že izdanem poročilu o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve), je prvostopni organ ugotovil, da vlagateljica zahteve za denacionalizacijo CC ni pravna naslednica po razlaščencu AA, kateremu je bila podržavljena 1/2 zahtevanega premoženja. Dne 19. 12. 2001 pa je svojo udeležbo v postopku po pokojnem AA priglasil tožnik, ki v predhodnem postopku ni sodeloval kot stranka, niti se ni postopka udeleževal. Svojo priglasitev oziroma uveljavljanje pravic iz naslova denacionalizacije po pokojnem AA je izkazal s sklepom o dedovanju Okrajnega sodišča v C opr. št. ... z dne 10. 12. 2001, iz katerega izhaja, da je njegov zakoniti dedič. Vendar pa prvostopni organ tožnikove zahteve oziroma priglasitve za uveljavljanje pravic po pokojnem AA ni štel kot pravočasno vložene zahteve za denacionalizacijo. Zato je v 4. točki izreka sporne prvostopne odločbe zavrnil zahtevo za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega AA. Čeprav je bila torej tožnikova pritožba vložena zoper celotno sporno prvostopno dopolnilno odločbo, pa se po vsebini pritožbe nanaša le na 4. točko njenega izreka, kjer je bila tožnikova zahteva za denacionalizacijo zavrnjena kot prepozna. Tožnikovo sklicevanje na drugi odstavek 64. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen- Uradni list RS/I, št. 27/91, RS 56/92, 13/93, 31/93, 24/95, 74/95, 1/97, 20/97, 23/97, 41/97, 49/97, 87/97, 13/98, 65/98, 66/2000) ni utemeljeno, saj se navedena določba nanaša le na upravičene vlagatelje zahteve za denacionalizacijo, ki pa so upravičenci kot prejšnji lastniki ali njihovi pravni nasledniki, torej zakoniti ali oporočni dediči. Ker CC ni pravna naslednica po AA, se njena pravočasno vložena zahteva za denacionalizacijo ne more nanašati tudi na vrnitev njegovega premoženja. Po AA bi bili upravičeni vlagatelji zahteve za denacionalizacijo le njegovi pravni nasledniki, torej tudi tožnik. Vendar pa je bilo zahtevo potrebno vložiti v roku, ki ga določa ZDen v prvem odstavku 64. člena. Kot pravilno ugotavlja že prvostopni organ, je navedeni prekluzivni rok potekel že konec leta 1993. Tožnikova izjava pri upravnem organu dne 19. 11. 2001 vsebinsko predstavlja vlogo, s katero se uveljavljajo pravice na podlagi ZDen, vendar je prepozna. Ker pa se tožnik pritožuje zoper celotno odločbo (čeprav je iz vsebine pritožbe razvidno, da izpodbija le 4. točko izreka) je tožena stranka preverila celotno sporno prvostopno odločbo in ugotovila, da tudi sicer v prvostopnem postopku ni bilo bistvenih kršitev določb postopka. Pri odločanju o pritožbi je tožena stranka ugotovila, da je bila zahteva tožnika za denacionalizacijo po AA vložena prepozno, zaradi česar bi jo moral prvostopni organ zavreči na podlagi drugega odstavka 125. člena starega ZUP, ne pa zavrniti, saj ni pogojev za meritorno obravnavanje zahteve. Zaradi tega je bilo potrebno odpraviti 4. točko izreka sporne prvostopne odločbe ter zahtevo za denacionalizacijo premoženja po pokojnem AA zavreči, tožnikovo pritožbo pa zavrniti kot neutemeljeno.

Tožnik v tožbi navaja, da je zaključek tožene stranke, po katerem se pravočasna zahteva za denacionalizacijo CC ne more nanašati tudi na vrnitev premoženja po pokojnem AA, ker CC ni njegova pravna naslednica, neutemeljeno, ker je bilo vlagateljici CC v postopku denacionalizacije dano ustno pooblastilo za uveljavljanje pravic po upravičencu AA, zaradi česar je smatrati, da je bila zahteva za denacionalizacijo vložena v roku, kot ga določa prvi odstavek 64. člena ZDen, torej pravočasno. Iz poročila o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve z dne 11. 3. 2000 pa je tudi razbrati, da je bila CC posvojenka AA, kar sta potrdili priči, ki sta bili zaslišani v postopku. Prvostopni upravni organ je zaslišanje prič štel v dokazne namene kot zadostno dokazilo o pravnem nasledstvu ter CC štel kot vlagateljico zahtevka po AA, kasneje pa pri sporni odločitvi dokaznega sredstva (zaslišanja navedenih prič) ni upošteval, čeprav zato ni imel nobene osnove. Glede na navedeno tožnik meni, da so podani pogoji za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno AA. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi, odpravi izpodbijano odločbo ter zadevo vrne v ponovno odločanje.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Stranke z interesom po 20. členu ZUS - Slovenska odškodninska družba, CC in DD, na tožbo niso odgovorile.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je prijavilo svojo udeležbo v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev tožene stranke, ki je odločila, da se zavrže tožnikova zahteva za denacionalizacijo, ker je bila vložena šele dne 19. 11. 2001, torej po izteku roka za vložitev zahtev za denacionalizacijo po 64. členu ZDen (do 7. 12. 1993) in torej prepozno. S tako odločitvijo je tožena stranka spremenila prvostopno odločbo, po kateri je bila tožnikova zahteva (sicer iz istih razlogov) zavrnjena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba zakonita. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi tožena stranka utemeljuje svojo odločitev in z razlogi, s katerimi zavrača pritožbene ugovore. Da ne bi prišlo do ponavljanja, se sodišče na te razloge tudi sklicuje v skladu z drugim odstavkom 67. člena Zakona o upravnem sporu (Ur.list RS št. 50/97, 65/97, 70/00- ZUS). V kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih iz istih razlogov kot tožena stranka in iz razlogov, ki so navedeni v nadaljnji obrazložitvi te sodbe, zavrača tudi sodišče. V 64. členu ZDen je določeno, da mora biti zahteva za denacionalizacijo vložena najkasneje v 24 mesecih po uveljavitvi tega zakona, kar pomeni, da je rok za vložitev zahtev za fizične osebe potekel dne 7. 12. 1993 (prvi odstavek). Pravočasno vložena zahteva enega od upravičencev je v korist vseh upravičencev, ki pridejo v poštev za uveljavljanje pravic, na katere se zahteva nanaša (drugi odstavek). Iz citiranih določb 64. člena ZDen je torej razvidno, da je pravočasno vložena zahteva za denacionalizacijo v korist drugih upravičencev le v primeru, če je tako zahtevo vložil upravičenec do vložitve zahteve za denacionalizacijo sam. To pa tudi pomeni, da zahteva za denacionalizacijo, ki je bila vložena s strani osebe, ki po ZDen ni upravičena do vložitve take zahteve za določeno premoženje, ne more biti v korist drugih upravičencev, ki bi sicer lahko v zakonskem roku vložili zahtevo za denacionalizacijo določenega premoženja.

V obravnavanem primeru je zahtevo za denacionalizacijo vložila po pokojnem upravičencu AA-ju CC, za katero pa se je v postopku izkazalo, da ni upravičenčeva pravna naslednica, zato se njena sicer pravočasno vložena zahteva za denacionalizacijo ne more nanašati tudi na vrnitev njegovega premoženja (torej premoženja AA). Po AA bi bili upravičeni vložiti zahtevo za denacionalizacijo le njegovi pravni nasledniki, med njimi tudi tožnik, vendar pa v roku, ki ga določa ZDen, torej do 7. 12. 1993. Tožbeni ugovor, po katerem bi naj tožnik vlagateljici CC v postopku denacionalizacije dal ustno pooblastilo za uveljavljanje pravic po upravičencu AA, zaradi česar bi naj bila zahteva bila vložena pravočasno, ni utemeljen, ker bi moralo biti tako pooblastilo pravočasno, torej do izteka roka za vložitev zahtev, izkazano v upravnih spisih - torej bi moralo biti pismeno dano upravnemu organu ali pa podano ustno na zapisnik pri istemu upravnem organu. O morebitnem ustnem pooblastilu bi moral biti v spisu zadeve vsaj uradni zaznamek (59. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86- Uradni list SFRJ, št. 47/86 p.b.).

Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, po katerem bi naj bila vlagateljica zahteve CC pravna naslednica AA (posvojenka), saj je iz sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v C z dne 10. 12. 2001 (po pokojnem AA), na katerega se utemeljeno sklicuje tudi tožena stranka, razvidno, kdo so dediči oz. da CC ni dedinja Zelenko Antona, prav tako tudi ni pravna naslednica katerega od tam navedenih dedičev.

Glede na navedeno, je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev tožene stranke pravilna in na zakon utemeljena, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS.