Jedro

Za priznanje pravice do invalidske pokojnine morajo biti izpolnjeni pogoji, kot so določeni v 41. členu ZPIZ-2. Skladno z 1. alinejo 41. člena ZPIZ-2 je osnovni pogoj za pridobitev pravice do invalidske pokojnine nastanek I. kategorije invalidnosti, v katero se skladno s 1. alinejo drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2 razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 4. 4. 2018 v zvezi z odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 22. 11. 2017 in da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti ter da se mu prizna pravica do invalidske pokojnine.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da se ne strinja z ugotovitvijo invalidske komisije, da se zdravstveno stanje ni spremenilo. Glede sprememb zdravstvenega stanja je dostavil nove izvide. Vztraja pri tem, da je pri njemu podana I. kategorija invalidnosti ter opozarja, da je tožena stranka zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ravnala v nasprotju z določbo 6. in 14. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni ter ugodi tožbenemu zahtevku.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 4. 4. 2018, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 22. 11. 2017. Z navedeno odločbo je bilo odločeno, da se zahteva zavrne in da tožnik nima pravice do invalidske pokojnine. V predsodnem postopku je bilo ugotovljeno, da je pri tožniku zaradi posledic bolezni od 3. 2. 2017 dalje podana III. kategorija invalidnosti, ker ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom. Je pa s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko zmožen opravljati delo na drugem delu z omejitvami: ni zmožen za delo na višini, ob tekočem traku, z vsiljenim ritmom dela, samo v dnevnih izmenah.

6. V zadevi je sporno, ali je pri tožniku prišlo do izgube delovne zmožnosti, torej ali je podana I. kategorija invalidnosti in s tem v zvezi ali izpolnjuje z zakonom določene pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

7. Med strankama ni sporno, da je tožnik v Republiki Sloveniji dopolnil 16 let, 10 mesecev in 25 dni pokojninske dobe, v Bosni in Hercegovini pa 5 let, 8 mesecev in 29 dni. Skupaj ima tako 22 let, 7 mesecev in 24 dni pokojninske dobe.

8. Za priznanje pravice do invalidske pokojnine morajo biti izpolnjeni pogoji, kot so določeni v 41. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)2. Skladno z 1. alinejo 41. člena ZPIZ-2 je osnovni pogoj za pridobitev pravice do invalidske pokojnine nastanek I. kategorije invalidnosti, v katero se skladno s 1. alinejo drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2 razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti.

9. V predsodnem postopku je Invalidska komisija II. stopnje dne 6. 11. 2017 podala mnenje, da gre pri tožniku za ponavljajočo se depresivno motnjo, s tem da je trenutna epizoda huda in da je glede na tako zdravstveno stanje pri tožniku od 3. 2. 2017 dalje zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti.

10. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri A., fakultete B.. V senatu komisije sta sodelovala specialistka psihiatrinja in pa specialistka otorinolaringologinja. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja datiranega z 19. 10. 2018 izhaja, da izvedenski organ soglaša z ugotovitvami Invalidske komisije II. stopnje. Tudi izvedenski organ namreč ugotavlja, da pri tožniku zaenkrat še ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. Sodišče je na naroku tudi zaslišalo članico izvedenskega organa specialistko psihiatrinjo, ki je še dodatno obrazložila ugotovitve glede tožnikovega psihičnega stanja. Težave s sluhom bistveno ne vplivajo na stanje invalidnosti, saj kot ugotavlja specialistka otorinolaringologinja, gre pri tožniku za srednjestopenjsko izgubo sluha ter enostranski šum v ušesu in za dobro delujoča ravnotežna organa, za kar pa ni mogoče pridobiti invalidnosti. Iz mnenja specialistke psihiatrinje izhaja, da se tožnik zdravi zaradi psihičnih težav že od leta 2006 dalje. Bil je tudi že večkrat hospitaliziran in sicer prvič v letu 2006, nato v letu 2015 in dvakrat v letu 2016. Hospitaliziran je bil zaradi psihotične depresivne motnje ali hude depresivne motnje. Od leta 2015 pa so tudi zapisi o rednih ambulantnih kontrolah pri psihiatru, ki je za vsa ta leta ugotavljal nespremenjeno klinično sliko, kljub različnim medikamentoznim terapijam. Je pa terapija v nizkih odmerkih, pa čeprav iz psihiatričnih izvidov izhaja, da gre pri tožniku za hudo obliko depresivne motnje. Po opravljenem osebnem pregledu izvedenka ugotavlja, da je tožnik urejenega videza, vsestransko orientiran ter da v pogovoru dobro in spontano sodeluje in na vprašanja ustrezno odgovarja. Razpoloženjska lega je blago znižana, prisotna je le blaga anksioznost. Akutna psihopatološka doživljanja niso prisotna. Ob kliničnem pregledu izvedenka ni opazila pomembnih kognitivnih odklonov od povprečne inteligentnosti. Pri tožniku se je v zadnjem času pojavila diagnoza posttravmatske strestne motnje zaradi dogodkov v vojni pred 25 leti, kar pa ne ustreza nobenemu diagnostičnemu kriteriju za posttravmatsko stresno motnjo.

11. Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivo mnenje izvedenskega organa. Pri podaji mnenja je bila upoštevana medicinska dokumentacija v spisu, tožnik pa je bil tudi osebno pregledan. Mnenje je ustrezno obrazloženo, pri čemer sta se obe izvedenki opredelili do medicinske dokumentacije v spisu in tudi do posameznih ugotovitev lečečih specialistov, ki ugotavljajo, da tožnik ni več pridobitno sposoben. Nasprotno od tega namreč izvedenski organ ugotavlja, da je pri tožniku zaenkrat še vedno podana preostala delovna zmožnost in sicer v okviru III. kategorije invalidnosti. Tožnik tudi v pritožbi niti v pripombah na podano izvedensko mnenje ni konkretiziral v čem naj bi bilo to mnenje pomanjkljivo, temveč izraža zgolj splošno nestrinjanje s podanim izvedenskim mnenjem oziroma z ugotovitvami tožene stranke v predsodnem postopku. Omenjeno pa nikakor ne omaje prepričljivosti mnenja izvedenskega organa, zato pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da pri tožniku zaenkrat še ni podana popolna izguba delovne zmožnosti, torej I. kategorija invalidnosti. Kot invalid III. kategorije invalidnosti pa tožnik tudi ne izpolnjuje starostnega pogoja za upokojitev.

12. Glede predložitve novih izvidov, ki se nahajajo v prilogi A 5 do A 7 sodnega spisa, pa pritožbeno sodišče enako kot pred njim že sodišče prve stopnje tožniku pojasnjuje, da je bilo za rešitev sporne zadeve odločilno dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času izdaje dokončne odločbe tožene stranke, ki je bila izdana 4. 4. 2018. Vse morebitne kasnejše spremembe v zdravstvenem stanju (poslabšanje zdravstvenega stanja) pa je razlog, da lahko tožnik pri toženi stranki začne nov postopek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

13. Tožena stranka je ustrezno vodila postopek ter razčiščevala dejansko stanje. V tem primeru ni prišlo do kršitve Evropske konvencije o človekovih pravicah v smeri, kot se to zavzema tožnik v pritožbi.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.