Jedro

Pravdna stranka je dolžna konkretizirano podati trditveno in dokazno podlago. Manjkajoče trditvene podlage ni mogoče dopolnjevati z izvajanjem dokazov. Izven obsega substanciranja dokaznega predloga sodišče zato ni dolžno (in tudi ne sme) izvajati predlaganega dokaza.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo izdani sklep o izvršbi glede plačila 1.550,00 EUR in zavrnilo tožbeni zahtevek glede plačila obresti od 8. 1. 2009 do plačila. Tožniku je naložilo plačilo toženčevih pravdnih stroškov v znesku 388,00 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo prvega sodišča tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je prvo sodišče prekršilo 457. člen ZPP, ker ni razglasilo sodbe takoj po koncu glavne obravnave. Prvemu sodišču na več mestih očita absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče najprej ugotavlja, da sta priči T. H. in M. J. potrdili tožnikove navedbe in tožnikovo izpoved o toženčevem naročilu koledarjev in rokovnikov M.G., nato pa nerazumljivo zaključi, da tožnik ni uspel dokazati svojih navedb z zadostno stopnjo verjetnosti. Izrek sodbe je zato nerazumljiv in v nasprotju z razlogi sodbe, ki so tudi nejasni in med seboj v nasprotju. Sodišče se ni opredelilo, kateri od zaslišanih strank oziroma prič verjame in zakaj oziroma kateri ne verjame in zakaj ne. Ker sodišče ni ocenilo verodostojnosti izpovedb, se sodbe ne da preizkusiti, poleg tega pa nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tožnik je izpovedal, da je toženec naročil rokovnike in koledarje M. G. preko SMS sporočila. M. G. je potrdil tožnikovo izpoved o tem, kako so se naročali koledarji in rokovniki, zanikal pa je, da bi toženec pri njem naročil to blago. Izjavil je, da se ne spominja, da bi kdo drug njemu prek SMS sporočil razen H. in K. naročal koledarje in rokovnike in da ne dopušča možnosti, da bi toženec oddal tako naročilo. V tem delu je njegova izpoved neverodostojna. T. H. in M. J. sta v zvezi z naročilom toženca preko SMS sporočila skladno in prepričljivo potrdila tožnikovo izpoved. SMS sporočila zato ni bilo potrebno predložiti. V času naročanja rokovnikov in koledarjev še niso vedeli za prenehanje poslovanja avstrijskega podjetja. To se je zvedelo šele decembra 2009 in ni logično, kako bi toženec, ki je bil v strukturi nižje, to vedel že prej. Ob soočenju med H. in G. je bil H. bolj prepričljiv. Tožnik, H. in J. so zvedeli za prenehanje poslovanja avstrijskega podjetja v Sloveniji šele decembra 2008 in je nemogoče, da bi toženec to zvedel že prej. Toženec si je to izmislil, da bi imel izgovor, zakaj naj ne bi naročil rokovnikov in koledarjev. O odločilnih dejstvih sodba tako nima razlogov. Sodišče ni ocenjevalo verodostojnosti izpovedb prič. Dokazno oceno gradi na SMS sporočilu, ki ga tožnik ni predložil. Tožnik je z drugimi dokazi dokazal, da je toženec naročil rokovnike in koledarje. Sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Na podlagi pravila o dokaznem bremenu sodišče sklepa o dejstvu le tedaj, kadar na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakšnega dejstva. V obravnavanem primeru ne gre za takšno situacijo. Sodišče ne more svoje odločitve opreti na en sam manjkajoči dokaz, spregledati pa vseh drugih dokazov. O odločilnih dejstvih sodba zato nima razlogov. Sodišče bi zato moralo rešiti zadevo po načelu proste presoje dokazov. Če bi sodišče ocenilo verodostojnost prič, uporaba pravila o dokaznem bremenu sploh ne bi bila potrebna. Sodišče sploh ni uporabilo določb materialnega prava, zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

3. Toženec ni odgovoril na vročeno pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V sporih majhne vrednosti je možno izpodbijati sodbo le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP). Očitana kršitev 457. člena ZPP ni upoštevna že zato, ker ne gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka.

6. Ključno dejansko vprašanje te pravde je bilo, ali je toženec naročil rokovnike in koledarje (ki so predmet vtoževanega računa). Prvo sodišče je ugotovilo, da tožnik ni uspel dokazati obstoja tega naročila. Tožnik v pritožbi graja to ugotovitev, pri čemer skuša uveljavljati tudi nedovoljeni pritožbeni razlog (zmotna oziroma nepopolna ugotovitev dejanskega stanja), in sicer v okviru trditev o storjenih absolutnih bistvenih kršitvah določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Kolikor tožnik izpodbija pravilnost dokazne ocene so pritožbene trditve zato neupoštevne.

7. Očitki o storjenih absolutnih bistvenih kršitvah določb postopka so neutemeljeni. S povzemanjem bistvenih delov izpovedb tožnika ter prič T. H. in M. J. prvo sodišče ni pokazalo, da sledi tožnikovim trditvam, saj je nato povzelo tudi izpovedbi toženca in M. G. ter pojasnilo svoj zaključek. Zato je neumesten očitek o nerazumljivem izreku, da le-ta nasprotuje razlogom sodbe in da so ti razlogi nejasni oziroma med seboj v nasprotju. Prvo sodišče je analiziralo izpovedbe pravdnih strank in prič ter pojasnilo, da glede na izvedene dokaze tožnik ni dokazal svoje trditve o obstoju toženčevega naročila s stopnjo prepričanja, zaradi česar je po stališču prvega sodišča ta tožnikova trditev ostala nedokazana. Dokazna ocena po 8. členu ZPP lahko privede tudi do situacije, da sodišče za določeno dejstvo ne more s stopnjo prepričanja ugotoviti, ali je resnično. Tedaj sodišče napravi svoj zaključek glede tega dejstva na podlagi 215. člena ZPP, kot je bilo tudi v obravnavanem primeru.

8. Iz razlogov izpodbijane sodbe smiselno izhaja, da je sodišče ocenjevalo verodostojnost izpovedb pravdnih strank in prič. Glede tega, ali je toženec naročil rokovnike in koledarje preko SMS sporočila M. G., prvo sodišče res ni podrobneje presojalo izpovedbe zaslišanih, vendar pa se s tem glede na pomanjkljivo trditveno in dokazno podlago tožeče stranke navsezadnje ni bilo dolžno ukvarjati. Tožnik je namreč šele na naroku 11. 11. 2010 trdil, da je toženec podal naročilo preko SMS sporočila M. G., ki je to sporočilo posredoval T. H., ter še navedel, da bosta to lahko potrdili predlagani priči (T. H. in M. J.). Te trditve so bile neupoštevne. Tožnik je pred narokom podal dve pripravljalni vlogi (451. in 452. člen ZPP), na samem naroku pa ni več mogel podajati novih trditev in dokaznih predlogov (1. odstavek 450. člena ZPP). Tožnikovo prekluzijo je toženec takoj uveljavljal (1. odstavek 286.b člena ZPP). Tožnik je v obeh vlogah navajal le splošno, da je toženec naročil rokovnike in koledarje (ni pojasnil, komu in na kakšen način), za priči T. H. in M. J. pa je v okviru substanciranja tega dokaznega predloga kot sestavnega dela svojega dokaznega bremena (kar pomeni, da je bil tožnik dolžan določno navesti, ugotovitvi katerega dejstva služi dokaz) navedel le to, da bosta priči vedeli potrditi dotedanji način nakupa rokovnikov in koledarjev ter naročilo potrebnega števila rokovnikov in koledarjev tožeče stranke (pripravljalna vloga z dne 12. 2. 2010), in da sta pravdni stranki bili v poslovnem odnosu in kakšen je bil tedanji način naročanja koledarjev in rokovnikov (pripravljalna vloga z dne 20. 4. 2010). Glede toženčeve trditve, da je bil že v drugi polovici leta 2008 seznanjen, da bo avstrijsko podjetje (katerega logotip je bil na rokovnikih in koledarjih) v letu 2009 prenehalo poslovati v Sloveniji, pa je tožnik pravočasno navedel le (vloga z dne 20. 4. 2010), da ta trditev ni resnična in da v tem primeru poslovni partnerji ne bi naročili rokovnikov in koledarjev z logotipom avstrijskega podjetja.

9. O konkretnem toženčevem naročanju preko SMS sporočil tožnik torej ni podal pravočasnih trditev in dokaznih predlogov. Pravdna stranka je dolžna konkretizirano podati trditveno in dokazno podlago. Manjkajoče trditvene podlage ni mogoče dopolnjevati z izvajanjem dokazov. Izven obsega substanciranja dokaznega predloga sodišče zato ni dolžno (in tudi ne sme) izvajati predlaganega dokaza. Prvo sodišče se je zato v dokaznem postopku po nepotrebnem ukvarjalo z vprašanjem toženčevega naročanja preko SMS sporočil ter kdaj so tožnik, T. H. in M. J. zvedeli, da bo avstrijsko podjetje prenehalo poslovati v Sloveniji.

10. Ker tožnik ni zmogel ustreznega trditvenega in dokaznega bremena (zaradi česar ni dokazal obstoja obveznostnega razmerja, iz katerega bi izvirala vtoževana terjatev) je bila z materialnopravnega vidika logična posledica tega zavrnitev tožbenega zahtevka. Glede na to so neutemeljeni pritožbeni očitki, da sodba v zvezi s toženčevim SMS naročilom in okoliščino, kdaj se je zvedelo, da bo avstrijsko podjetje prenehalo poslovati v Sloveniji, nima razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma o njihovi nejasnosti in medsebojnem nasprotju.

11. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi pritožbe (1. odstavek 154. in 1. odstavek 165. člena ZPP).