Jedro

Ob nesporni ugotovitvi, da gre pri parceli za kmetijsko zemljišče, predstavlja postavitev železne konstrukcije za nameščanje reklamnih panojev na tem zemljišču uporabo, ki ni v skladu z njegovim namenom. Železna konstrukcija ni uvrščena med objekte, ki jih je dopustno postaviti na kmetijskem zemljišču, tudi ni namenjena kmetijski dejavnosti, zato je zahteva, da se odstrani, upravičena.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je kmetijski inšpektor Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo, ribištvo in lovstvo (v nadaljevanju prvostopni organ) tožnici naložil, da s kmetijskega zemljišča na parceli št. 5872/1, k.o. ..., odstrani železno konstrukcijo za nameščanje reklamnih panojev (1. točka izreka). Rok za izvršitev ukrepa je najkasneje do 31. 12. 2016 (2. točka izreka). O možnih stroških bo odločeno s posebnim sklepom v nadaljevanju postopka (3. točka izreka). Pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (4. točka izreka), o odpravljenih nepravilnostih pa mora stranka pisno obvestiti inšpektorja (5. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopni organ opravil nadzor rabe kmetijskega zemljišča na parceli št. 5872/1, k.o. ... Omenjena parcela se nahaja znotraj I. območja kmetijskih zemljišč. Ugotovljeno je bilo, da je na predmetni parceli postavljena železna konstrukcija na kolesih za namestitev reklamnih panojev, dimenzij 12 m x 4 m, ki je dvignjena od tal 0,5 m. Lastnica zemljišča je A.A., ki je v postopku podala izjavo, da je kmetijsko zemljišče obdelano, da železna konstrukcija v ničemer ne ovira obdelave in ne onesnažuje kmetijskega zemljišča. Navedla je še, da je najemnik prostora, na katerem je postavljena železna konstrukcija, tožnica. Zato je bila možnost izjave dana tudi tožnici, ki je povedala, da lastnica zemljišče redno obdeluje in kosi, postavljena oglasna deska pa ne ovira kmetovanja, saj je tudi površina okoli oglasa redno obdelana in pokošena. Prvostopni organ ugotavlja, da je na kmetijskem zemljišču postavljena železna konstrukcija za nameščanje reklamnih panojev predmet, katerega namen je izvajanje dejavnosti oglaševanja in ne kmetijske proizvodnje, kar predstavlja kršitev prvega odstavka 4. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ). Opisani del predmetnega kmetijskega zemljišča se namreč uporablja v nasprotju z njegovim namenom, saj se na njem postavljena železna konstrukcija za nameščanje reklamnih panojev uporablja za izvajanja dejavnosti oglaševanja. Ob ugotovljenem dejanskem stanju je ukrep utemeljen na določbah 107. člena ZKZ, po katerih ima kmetijski inšpektor pristojnost pregledovati kmetijska zemljišča ter pooblastilo in pristojnost, da prepove uporabo kmetijskega zemljišča v kakšen drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo, če tako izkoriščanje po zakonu ali predpisu, izdanem na podlagi zakona, ni dovoljeno in odrediti v določenem roku vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje. V ostalem je odločba utemeljena z določbami 29., 30. in 32. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN).

3. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopni organ) je z odločbo št. 0611-2785/2016/2 z dne 5. 1. 2017 v pritožbenem postopku odpravilo 1. točko izreka izpodbijane odločbe in jo spremenilo tako, da se glasi: „Zavezanka B.B. mora s kmetijskega zemljišča s parc. št. 5872/1, k.o. ..., odstraniti železno konstrukcijo - reklamni pano z vpetim oglasnim platnom.“ V ostalem je pritožbo zavrnilo. Dopolnitev 1. točke izreka narekuje ugotovljena nejasnost izpodbijane odločbe, v ostalem pa ministrstvo v celoti pritrdi razlogom prve stopnje.

4. Tožnica navedeno odločitev izpodbija. V tožbi uveljavlja tožbene razloge napačne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka. Kot ključno izpostavlja vprašanje, ali lahko kmetijski inšpektor na podlagi 107. člena ZKZ odredi odstranitev konstrukcije, ki je po svoji naravi enostaven objekt, za katerega ni potrebno gradbeno dovoljenje. Opozarja še na notranjo neskladnost razlogov izpodbijane odločbe, saj kmetijski inšpektor na eni strani ugotavlja, da železna konstrukcija ne ovira kmetijske obdelave, hkrati pa zaključi, da gre za rabo zemljišča v nasprotju s prvim odstavkom 4. člena ZKZ. Glede na navedeno je zaključek inšpektorja, da je potreben inšpekcijski ukrep odstranitve oglasne konstrukcije, v celoti napačen in neutemeljen. Tožnica navaja, da ima vsak lastnik pravico uporabljati svojo lastnino tako, da ima od tega največjo korist. Prav tako meni, da kot najemnica predmetnega zemljišča ne more biti zavezanka za ukrep, ki izhaja iz izpodbijane odločbe. Lastnica zemljišča je zainteresirana, da ostane najemna pogodba za predmetno zemljišče s tožnico v veljavi. Ker izpodbijana odločba nalaga tožnici izvršitev dejanja, ki ni odvisno od nje, temveč od lastnice zemljišča, je izpodbijana odločba neizvršljiva. Izpodbijana odločba tudi ne vsebuje obrazložitve za 2., 3., 4. in 5. točko izreka. Rok izvršitve obveznosti mora biti določen tako, da je obveznost možno izpolniti, zakaj je prvostopni organ določil ravno 31. 12. 2016, iz izpodbijane odločbe ni razvidno. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in dodatno pojasnjuje, da je postavitev železne konstrukcije za nameščanje reklamnih panojev na kmetijskem zemljišču nedvomno v očitnem nasprotju s predvideno rabo tega zemljišča, upoštevajoč določbe ZKZ. Tudi trditev tožnice, da sama kot najemnica zemljišča v tej zadevi ne more biti zavezanka za inšpekcijski ukrep, če ji tega ne dovoli lastnica zemljišča, je neutemeljena. V zvezi s tem se sklicuje na 21. člen ZIN. Zavrača očitke tožnice, da naj bi šlo pri oglaševanju za „pomožno dejavnost“ na kmetijskem zemljišču, glede katere pa naj ne bi bilo v izpodbijani odločbi navedeno, kateri predpis omejuje rabo kmetijskega zemljišča v ta namen.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Prvostopni in drugostopni organ sta za svojo odločitev navedla tudi pravilne in utemeljene razloge. Zato se sodišče, v skladu z določbo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), nanje v celoti sklicuje.

8. Bistvene pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijane odločbe sodišče ne ugotavlja. Rok za izvršitev odrejenega ukrepa je v izpodbijani odločbi določen s sklicevanjem na 32. člen ZIN, po katerem rok za odpravo nepravilnosti in pomanjkljivosti določi inšpektor. Petmesečni rok za izvršitev odrejenega ukrepa glede na vrsto ugotovljene nepravilnosti po presoji sodišča ni očitno neprimeren, nemožnosti izvršitve v danem roku pa tožeča stranka niti ne zatrjuje.

9. V obravnavani zadevi ni sporno, da je predmetno zemljišče, to je parcela št. 5872/1, k.o. ..., opredeljeno kot kmetijsko zemljišče, ki po namenski rabi spada v I. območje kmetijskih zemljišč. Sporno tudi ni, da je na kmetijskem zemljišču postavljena železna konstrukcija na kolesih z nameščenim reklamnim panojem, dimenzij 12 m x 4 m, ki je od tal dvignjena 0,5 m. Sporen pa je ukrep kmetijskega inšpektorja, ki je oprt na določbo 4. člena ZKZ in odrejen v skladu z določbo 107. člena ZKZ.

10. Na podlagi prvega odstavka 4. člena ZKZ je treba kmetijska zemljišča uporabljati v skladu z njihovim namenom ter preprečevati njihovo onesnaževanje ali drugačno degradiranje in onesnaževanje ali drugačno zaviranje rasti rastlin. Na kmetijskem zemljišču je dopustno postavljati le objekte, ki jih določa 3.č člen ZKZ in je njihova postavitev dopustna na podlagi akta lokalne skupnosti. Ob nesporni ugotovitvi, da gre pri parceli št. 5872/1, k.o. ... za kmetijsko zemljišče, predstavlja tudi po presoji sodišča postavitev železne konstrukcije za nameščanje reklamnih panojev na tem zemljišču uporabo, ki ni v skladu z njegovim namenom. Železna konstrukcija ni uvrščena med objekte, ki jih je dopustno postaviti na kmetijskem zemljišču, tudi ni namenjena kmetijski dejavnosti, zato je zahteva, da se odstrani, upravičena. Ugotovitve v postopku potrjujejo uporabo predmetnega zemljišča v nasprotju z njegovim namenom, zato v zadevi niti ni bistveno, ali je predmetni del zemljišča, na katerem je postavljena železna konstrukcija, kljub temu lahko obdelan ali ne. Zato sodišče kot nerelevantne zavrača ugovore tožnice, da je kljub postavitvi predmetne železne konstrukcije mogoče predmetno kmetijsko zemljišče uporabljati v skladu z njegovim namenom (košnja) in da glede navedene uporabe, ki naj bi se izvajala, dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno.

11. Neutemeljeni so tudi ugovori tožnice, ki se nanašajo na pristojnost kmetijskega inšpektorja. Sodišče se strinja s toženo stranko, da je prvostopni organ za izdajo navedene odločbe pristojen na podlagi prve alineje točke B drugega odstavka 107. člena ZKZ. Strinja se tudi s stališčem, da na odločitev v zadevi ne more vplivati zatrjevana skladnost kovinske konstrukcije s predpisi na področju gradnje.

12. Slediti pa tudi ni mogoče stališču, da tožnica kot najemnica ne more biti zavezanka za ukrep, ki izhaja iz izpodbijane odločbe. V zadevi ni sporno, da je tožnica na predmetnem zemljišču postavila železno konstrukcijo za nameščanje reklamnih panojev, zato po presoji sodišča na odločitev ne more vplivati dejstvo, da je najemnica in ne lastnica zemljišča. V 7. členu ZKZ je določeno, da mora lastnik, zakupnik ali drug uporabnik kmetijskega zemljišča tega obdelovati kot dober gospodar, kar med drugim pomeni uporabljati zemljišču in kraju primerne metode kmetovanja za preprečevanje zbitosti tal, erozije in onesnaževanja ter zagotavljanja trajne rodovitnosti zemljišč. Inšpekcijski zavezanec je po navedenem oseba, ki povzroči z zakonom neskladno rabo kmetijskega zemljišča. 13. Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 59. člena v povezavi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1. 15. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.