Jedro

Zakon v okviru postopka izdaje gradbenega dovoljenja predvideva izključno preverjanje ustreznosti oziroma zakonitosti nameravane gradnje, kot je prikazana v projektni dokumentaciji, ne pa na podlagi dejanskega stanja v naravi, saj slednje ni predmet postopka za izdajo gradbenega dovoljenja, temveč povsem samostojnih inšpekcijskih postopkov.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo A.A. (v tem upravnem sporu prizadeti stranki) dovolila gradnjo počitniške hiše in postavitev opornih zidov na zemljiščih parc. št. 761/7, 774/2 (del) in 761/1 (del), vse k.o. … po projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD), ki ga sestavljajo v nadaljevanju navedeni načrti in elaborati, ter pod ostalimi pogoji, navedenimi v izreku gradbenega dovoljenja. Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da se gradnja nahaja v območju, ki ga ureja Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih Občine Cerklje na Gorenjskem (Uradni vestnik Občine Cerklje na Gorenjskem, št. 3/2004 in naslednji, v nadaljevanju PUP). Navedeni poseg se nahaja v prostorski enoti hriboviti del z oznako KR S2 S4 – Stiška vas in je opredeljeno za namensko rabo območja SP, SE, ki je območje počitniških stavb oziroma stavb, namenjenih občasnemu počitku ali oddihu ter območje eno ali dvostanovanjskih stavb. Legalizacija počitniške hiše in opornih zidov je dovoljena na podlagi 11. člena PUP, ki v območju SP dovoljuje gradnjo novih počitniških hiš. Izpolnjeni pa so tudi ostali pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja iz prvega odstavka 66. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), kar je podrobneje pojasnjeno.

Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožničino pritožbo. Pojasnil je, da so odmiki gradnje izvedeni v skladu z določbami PUP, da je parkirno mesto locirano tik ob objektu prizadete stranke brez posegov na skupno dovozno pot, ki jih zatrjuje tožnica v pritožbi. Morebiti nedovoljeni posegi v prostor, na katere opozarja pritožnica v pritožbi, pa so stvar gradbene inšpekcijske. Pojasnjuje še, da telefonski priključek k projektu ne bo izveden, glede ugovorov, ki se nanašajo na lokacijo greznice in iztekanje meteornih voda na tožničino zemljišče pa drugostopenjski organ pojasnjuje, da je bilo prizadeti stranki gradbeno dovoljenje izdano za gradnjo greznice na jugozahodni strani zemljišča s parc. št. 761/7 k.o. …, meteorne vode pa se v skladu s soglasjem pristojnega soglasodajalca iztekajo v rezervoar kapnice na zemljišče investitorke s parc. št. 761/7 k.o. ….

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je oporni zid od njene parcele št. 761/6 oddaljen manj kot 4 m in ne 4,49 m, kot je to navedeno v izpodbijani odločbi. Navaja, da prizadeta stranka ni pridobila služnostne pravice za telefonski priključek, ki poteka po zraku nad njeno parcelo. Poleg tega je potek telefonskega kabla po zraku v nasprotju PUP, ki v 24. členu določa pri novogradnjah, rekonstrukcijah in priključkih telekomunikacijskega omrežja, da morajo biti v naseljih zgrajeni v podzemni oziroma kabelski izvedbi. Nadalje navaja, da bo z dovoljenim parkirnim mestom na dovozni poti, to je na parceli št. 761/1, onemogočena v izvajanju služnosti nujne poti do njene parcel št. 761/6. Opozarja, da je spor za pridobitev služnostne pravice na nujni poti zaznamovan tudi v zemljiški knjigi. Predlaga, naj se parkirno mesto prestavi na drugo zemljišče tožnice. Navaja tudi, da so vstopna vrata ograje postavljena čez celotno širino parcele 761/1, s čemer je oviran dostop do njene parcele. Vstopna vrata so visoka 1,70 m, kar je v nasprotju s 16. členom PUP, ki določa, da višina ograje ne sme presegati višine 1,20 m. Navaja, da ni resnična navedba iz izpodbijane odločbe, da so meteorne vode iz utrjenih površin speljane v rezervoar kapnice preko lovilca olj in usedalnika, ker prizadeta stranka na parceli 761/1 nima nobenih utrjenih površin, saj je objekt postavljen tik ob mejo s parcelo št. 761/1, vse ostale površine na parceli št. 761/7 pa so zelenice. Poleg tega navaja, da se soglasje nanaša samo na parcelo št. 761/7, ne pa na utrjene površine na parceli 761/1, kjer nastaja večina meteornih voda. To pa je tudi v nasprotju z 18. členom PUP, ki določa, da meteorne in odpadne vode iz objektov, parcel in zunanje ureditve ne smejo pritekati na javno pot. Navaja, da se greznica nahaja na parc. št. 761/1 in ne na jugozahodni strani parcele 761/7, kot je navedeno v izpodbijani odločbi. V izpodbijani odločbi pa tudi ni določeno, do kdaj mora prizadeta stranka odstraniti lesena balkona, zato se boji, da ne bosta odstranjena nikoli. Opisuje še spore, ki jih ima s tožečo stranko že več kot 30 let. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in povrnitev stroškov postopka.

Toženka in prizadeta stranka na tožbo nista odgovorili.

Tožba ni utemeljena.

ZGO-1 posebej ne ureja postopka za izdajo gradbenega dovoljenja za že obstoječ objekt, tako imenovane legalizacije, zato se tak postopek glede pravne ureditve v ničemer ne razlikuje od postopka za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo, ki je šele načrtovana oziroma nameravana. Zakon v okviru postopka izdaje gradbenega dovoljenja predvideva izključno preverjanje ustreznosti oziroma zakonitosti nameravane gradnje, kot je prikazana v projektni dokumentaciji, ne pa na podlagi dejanskega stanja v naravi, saj slednje ni predmet postopka za izdajo gradbenega dovoljenja, temveč povsem samostojnih inšpekcijskih postopkov.

Prav to določa tudi 1. točka prvega odstavka 66. člena ZGO-1, ki ureja splošne pogoje za izdajo gradbenega dovoljenja in v okviru preizkusa izpolnjevanja teh pogojev upravnemu organu za gradbene zadeve med drugim nalaga tudi, da mora preveriti, ali je projekt (in ne objekt v naravi) izdelan v skladu s prostorskim aktom.

Zato na drugačno odločitev v tej zadevi ne morejo vplivati tožbeni ugovori, da s spornim gradbenim dovoljenjem dovoljena gradnja ne ustreza dejanskemu stanju v naravi, tako glede odmikov dovoljene gradnje od parcele št. 761/1, kot tudi glede ureditve meteornih vod iz utrjenih površin in lokacije greznice.

Po 1.3. točki 14. člena Odloka o PUP mora biti odmik novozgrajenega objekta vsaj 4 m od parcelne meje sosednjega zemljišča. V obravnavani zadevi ni sporno, da je po projektu oporni zid od meje parcele št. 761/6 odmaknjen 4,49 m. Ker telefonski priključek, odstranitev lesenih balkonov ter ograja z vstopnimi vrati niso predmet gradnje, dovoljene z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem, tožnica ne more uspeti s tožbenimi ugovori, ki se nanašajo na neizkazanost pravice gradnje telefonskega priključka, neskladnost vstopnih vrat ograje z Odlokom o PUP in določitev roka za odstranitev balkonov.

Glede lesenih balkonov sodišče pripominja, da gre, če nista zgrajena v skladu z gradbenim dovoljenjem, za nelegalno gradnjo, za katero je pristojen gradbeni inšpektor, ki lahko odredi njuno odstranitev. Enako velja tudi za ograjo z vstopnimi vrati, če gre za gradnjo, za katero je treba pridobiti gradbeno dovoljenje.

Glede tožbenih ugovorov, da bo zaradi parkirnega mesta na južni strani objekta onemogočena v izvajanju svoje služnostne pravice do nujne poti, pa sodišče pripominja, da tožnica zgolj z vknjižbo zaznambe spora za pridobitev služnostne pravice na nujni poti, ki je bila predlagana 8. 1. 2010, torej po vložitvi vloge za izdajo gradbenega dovoljenja (20. 11. 2009), te pravice še ni izkazala. Poleg tega iz obrazložitve odločbe drugostopenjskega upravnega organa izhaja, da z izdanim gradbenim dovoljenjem posegi na skupni dovozni poti niso dovoljeni, tožnica pa zgolj s pavšalnim zatrjevanjem, da se na to pot posega, teh posegov ni izkazala. Sam parkirni prostor pa tudi ne pomeni absolutnega onemogočenja ustanovitve služnosti nujne poti po njem ali ob njem, če se ta nikakor ne more ustanoviti drugje in na drugačen način. Tudi sicer se je prizadeta stranka v odgovoru z dne 4. 6. 2012 zavezala, da nameravana legalizacija ne bo ovirala morebitne pridobljene služnosti nujne poti do tožničine parcele 761/6. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnica, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.