Jedro

Za ugotovitev identičnosti sporov so odločilni (1) izrek pravnomočne sodbe, njena dejanska podlaga in razlogi za odločitev, (2) nov tožbeni predlog in razmerje, na katerem temelji zahtevek iz tega tožbenega predloga, in (3) njuna medsebojna primerjava, ki omogoča sklepanje o (ne)identičnosti sporov. Nove tožbe na isti dejstveni kompleks, na katerem temelji pravnomočna sodba, ni mogoče več uveljavljati. Navedeno velja tudi, če tožnik v novi tožbi doda dejstva, ki jih v prejšnji pravdi ni navedel, če predstavljajo sestavni del istega dejstvenega kompleksa, na katerega se nanaša pravnomočna sodba in čeprav se sklicuje na drugo pravno podlago.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožnikovo tožbo zavrglo in mu naložilo, da tožencu povrne pravdne stroške v znesku 2.027,55 EUR. Iz obrazložitve izhaja, da je tožbo zavrglo, ker je bilo o tožnikovem zahtevku že pravnomočno razsojeno.

2. Tožnik v pritožbi navaja, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit, uveljavlja vse izpodbojne razloge, predlaga, da sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje ter zahteva povračilo stroškov pritožbenega postopka. Kot je razvidno iz spisovnega gradiva v zadevi P 249/2013, je tožnik primarno zahteval ugotovitev ničnosti sporne pogodbe zaradi kršitev moralnih načel skladno s 86. členom Obligacijskega zakona (OZ). V tej zadevi pa zahteva ugotovitev ničnosti iz razloga, ker sklenjena pogodba nasprotuje prisilnim predpisom, saj ni bila sklenjena v zakonsko predpisani obliki. Pogodba je bila izdelana v štirih različicah, ki so se med seboj razlikovale, hkrati je prišlo do več sprememb zapisa. Edini izvod, ki je bil sestavljen za časa življenja F. Š., ni bil zvezan, ni vseboval notarjevega žiga in v njem ni bilo prečrtanih parcel, prav tako ni vseboval nobenih prilog. Do njegovih sprememb je prihajalo celo na podlagi opozoril okrajnega sodišča. Nobeno sodišče doslej se še ni opredelilo do pogodbe, ki je obstajala na dan smrti F. Š., torej do vprašanja, ali je kljub pomanjkljivi obličnosti veljavna. Nobenih v predmetnem postopku zatrjevanih nepravilnosti glede sestave sporne pogodbe tožnik ni uveljavljal v prejšnjem postopku. Če bi vzdržala odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe, bosta tožniku kršeni ustavni pravici do sodnega varstva iz 23. člena in do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Poleg tega bi moralo vsako sodišče po uradni dolžnosti paziti na ničnost vseh pravnih poslov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijanem sklepu pravilno opredelilo, da je odločilno vprašanje v tej zadevi, ali gre za pravnomočno razsojeno zadevo (res iudicata), saj navedeno dejstvo preprečuje novo sojenje o istem zahtevku med istima strankama. Pravnomočnost je negativna procesna predpostavka, na katero pazi sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti (drugi odstavek 319. člena Zakona o pravdnem postopka – ZPP, v povezavi z 274. členom ZPP). Pravilno je sodišče prve stopnje zapisalo tudi, da je v sodni praksi sprejeta procesno ekvivalenčna teorija, po kateri sta za določitev spornega predmeta enako pomembna tožbeni predlog in dejansko stanje. Navedeno je obrazloženo v sklepu VS RS II Ips 229/2012 z dne 18. 6. 2015, kjer je med drugim navedeno, da se obseg pravnomočnosti sodbe presoja z razlago celotne sodbe, ne le izreka, ampak tudi dejanskega stanja in njenih razlogov. Za ugotovitev identičnosti sporov so torej odločilni (1) izrek pravnomočne sodbe, njena dejanska podlaga in razlogi za odločitev, (2) nov tožbeni predlog in razmerje, na katerem temelji zahtevek iz tega tožbenega predloga, in (3) njuna medsebojna primerjava, ki omogoča sklepanje o (ne)identičnosti sporov. V tej odločbi je pojasnjeno, da nove tožbe na isti dejstveni kompleks, na katerem temelji pravnomočna sodba, ni mogoče več uveljavljati. Navedeno velja tudi, če tožnik v novi tožbi doda dejstva, ki jih v prejšnji pravdi ni navedel, če predstavljajo sestavni del istega dejstvenega kompleksa, na katerega se nanaša pravnomočna sodba in čeprav se sklicuje na drugo pravno podlago.1 V sklepu VS RS II Ips 274/2011 z dne 12. 9. 2013 je med drugim poudarjeno, da navedba izpuščenega oz. novega dejstva, ki se nanaša na isti dejanski kompleks (historični dogodek), ne spreminja istovetnosti dejanske podlage tožbenega zahtevka, torej posledično nova tožba ni dopustna.

5. Iz podatkov priloženega sodnega spisa P 249/2013 izhaja naslednje: - da sta tožnik in toženec ista kot v tu obravnavani zadevi; - da je tožnik ničnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 13. 6. 2012 prvenstveno utemeljeval na moralno nedopustnem ravnanju toženca, a je v okviru tožbene podlage zatrjeval tudi, da je notar, ki je sestavil pogodbo o dosmrtnem preživljanju, naknadno, po smrti F. Š. popravljal notarski zapis, zato je bil ta spremenjen v nasprotju z Zakonom o notariatu (ZN) in je izgubil lastnost listine oz. listina nima oblike, kot je za veljavnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju določena z zakonom (VII. točka prve pripravljalne vloge, list. št. 19 sodnega spisa); - da je toženec odgovoril, da je bila sporna pogodba sklenjena v obliki notarskega zapisa, ki je javna listina in izkazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje (vloga - ugovor , list. št. 44 a sodnega spisa); - da je sodišče s sklepom in sodbo P 249/2013 z dne 24. 3. 2016 zavrnilo tožnikov zahtevek, da je pogodba nična. V 7. točki obrazložitve je zavrnilo tožnikove trditve, da sporna pogodba ne more biti podlaga za vknjižbo lastninske pravice na toženca, ker notarski zapis in kasnejša sprememba tega zapisa nimata veljavne oblike. Obrazložilo je, da notarski zapis, kljub temu da so v njem posamezne nepremičnine prečrtane, ustreza pogojem listine, ki je podlaga za vknjižbo po Zakonu o zemljiški knjigi (ZZK-1) in ZN. V 13. točki obrazložitve je navedlo, da pogodba ne nasprotuje prisilnim predpisom, oblika in vsebina pogodbe pa zadoščata formi in določbam ZN.

6. V pravdni zadevi P 249/2013 je tožnik uveljavljal pomanjkljivo obličnost sporne pogodbe iz dveh razlogov, to je, (1) da so bile v njej prečrtane določene parcele ter (2) da je bilo to narejeno po smrti ene izmed pogodbenih strank. S svojimi trditvami glede obličnosti ni uspel, v zvezi z tem pritožbe ni podal. 7. V tem postopku tožnik poleg navedenih pomanjkljivosti obličnosti notarskega zapisa, to je, (1) da so bile v njem prečrtane določene parcele, kar je bilo (2) narejeno po smrti ene izmed pogodbenih strank, dodatno uveljavlja še, (3) da izvirnik pogodbe v času, ko je bil priložen k smrtovnici, ni vseboval žiga notarja, (4) pogodba ni bila zvezana, (5) izvirnik pogodbe se je nahajal pri tožencu in ne pri notarju in (6) da se izvirnik pogodbe razlikuje od odpravka. V pripravljalni vlogi z dne 27. 9. 2017 je dodal, (7) da izvirnik ni vseboval nobenih prilog, ki morajo biti priložene k takšnemu zapisu in (8) da je do sprememb notarskega zapisa prišlo celo na podlagi opozorila okrajnega sodišča. Naloga sodišča prve stopnje je zato bila, da je presodilo, ali na novo uveljavljane napake obličnosti predstavljajo isti dejstveni kompleks, na katerem temelji pravnomočna sodba, ali gre za drugo dejansko podlago.

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da med zahtevkom, ki je bil postavljen v zadevi P 249/2013, in zahtevkom v obravnavni zadevi obstoji subjektivna in objektivna identiteta. Kot je pojasnjeno zgoraj, je treba poleg tožbenega predloga presojati tudi tožbeni temelj. Tožbeni temelj ali dejstveni kompleks pa je v obeh primerih isti, to je zatrjevana ničnost sporne pogodbe zaradi pomanjkljive oblike notarskega zapisa. Res je tožnik v pravdi P 249/2013 uveljavljal le nekatere pomanjkljivosti, v tej pravdi pa še dodatne, vendar navedba izpuščenega oziroma novega dejstva, ki se nanaša na isti dejanski kompleks, ne more spremeniti istovetnosti dejanske podlage tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da gre za pravnomočno razsojeno stvar (res iudicata), kar predstavlja negativno procesno predpostavko za obravnavanje tožnikove tožbe v tem postopku.

9. Ne držijo pritožbene navedbe, da nobenih, v predmetnem postopku zatrjevanih nepravilnosti glede sestave sporne pogodbe, tožnik ni uveljavljal v postopku P 249/2013. Tožnik je tam uveljavljal ničnost sporne pogodbe zaradi kršitve moralnih načel in tudi zaradi pomanjkljive obličnosti iz dveh razlogov, in sicer, da so bile v njem prečrtane določene parcele, kar je bilo narejeno po smrti ene izmed pogodbenih strank. Zato gre na pritožbene navedbe o kršitvah tožnikovih ustavnih pravic odgovoriti, da mu pravici do sodnega varstva in do pravnega sredstva nista bili odvzeti, saj je bilo o njegovem tožbenem predlogu o obličnosti sporne pogodbe odločeno v zadevi P 249/2013. 10. Ker pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), jo je zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (druga točka 365. člena ZPP).

11. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam nositi svoje pritožbene stroške (154. člen ZPP v povezavi s 165. členom ZPP).

1 V sodni praksi so bili glede vprašanja pravnomočnosti in negativne procesne predpostavke res iudicata obravnavani različni dejanski položaji, zato primerjaj tudi: VS RS sklep II Ips 274/2011 z dne 12. 9. 2013, VSL sklep II Cp 2056/2016 z dne 31. 5. 2017, VSL sklep I Cp 1021/2017 z dne 19. 7. 2017 in VSK sklep I Cp 114/2017 z dne 22. 8. 2017.