Jedro

Očitek, da nekdo „tera prostitucijo“ (ki v narečju pomeni očitek, da se nekdo ukvarja s prostitucijo, še posebej, če v nadaljevanju sledi še očitek, da se je oseba slačila) je nedvomno žaljiv, pomeni pa tudi napad na ugled oziroma dobro ime oškodovanke.

Obrazložitev

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Ljutomeru je bil Z.P. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 169. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen 15 dni zapora ter preizkusna doba enega leta. Obdolženčevo pritožbo je kot neutemeljeno zavrnilo Višje sodišče v Mariboru in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obdolžencu naložili plačilo stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil obsojenec zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov, navedenih v prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP (zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ker so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe). Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi spremeni in obdolženca oprosti obtožbe.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. S tem, ko se je Okrajno sodišče v Murski Soboti s sklepom z dne 6.6.2008 izreklo za krajevno nepristojno in zadevo odstopilo stvarno in krajevno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Ljutomeru, ni kršilo zakona. Ostaja namreč dejstvo, da je zadevo obravnavalo pristojno sodišče in da je bila tožba vložena pravočasno, saj je bila sestavljena le dva dni po obravnavanem dogodku. Obsojenčevi očitki, da sodišče ni raziskalo motiva zasebne tožilke za vložitev tožbe, pomenijo uveljavljanje nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Enako tudi zatrjevanje, da sodišče ni raziskalo, ali je priča N.A. lahko slišala pogovor med obsojencem in zasebno tožilko. Prav tako pa tudi ni podana kršitev kazenskega zakona, saj besedna zveza „da je terala prostitucijo“ in „da se je slačila“ nedvomno pomeni žalitev zasebne tožilke, saj predstavljajo vrednostno oceno, ki je zanjo žaljiva.

4. V izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca obsojenec vztraja na navedbah vložene zahteve.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Bistveno kršitev določb Zakona o kazenskem postopku vidi obsojenec v tem, da sodišče ni zavrglo zasebne tožbe, ki je bila vložena pri nepristojnem Okrožnem sodišču v Murski Soboti, oziroma ker je bila nepravilno in nepravočasno vložena. Pri tem bi sodišče moralo upoštevati, da je zasebno tožbo vložila kvalificirana oseba, to je pooblaščenec, poleg tega pa v spisu ni dokazil, da bi zasebna tožba pravočasno prispela na pristojno sodišče. Sodišče pa tudi ni upoštevalo prvega odstavka 36. člena ZKP, po katerem mora izdati sklep, s katerim se izreče za nepristojno in šele po pravnomočnosti tega sklepa lahko pošlje zadevo pristojnemu sodišču. 7. Ti očitki so neutemeljeni, deloma pa tudi v nasprotju s procesno relevantnimi dejstvi. Iz spisovnega gradiva je namreč razvidno, da je pooblaščenec zasebne tožilke vložil zasebno tožbo dne 3.6.2008 pri sicer krajevno nepristojnem Okrajnem sodišču v Murski Soboti (in ne na Okrožnem sodišču v Murski Soboti), vendar je že dne 6.6.2008 bil izdan sklep na podlagi prvega odstavka 36. člena ZKP, s katerim se je Okrajno sodišče v Murski Soboti izreklo za krajevno nepristojno in odločilo, da bo po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopljena stvarno in krajevno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Ljutomeru. Odločba je postala pravnomočna dne 14.6.2008, Okrajno sodišče v Ljutomeru pa je zadevo prejelo v reševanje dne 23.6.2008, torej je postopek potekal znotraj materialnega roka, ki ga ZKP določa za vložitev zasebne tožbe. Sicer pa tudi, kolikor bi bila zadeva pravočasno vložena pri krajevno nepristojnem sodišču, na krajevno pristojno sodišče pa bi prispela po preteku tega roka, bi jo bilo sodišče dolžno v skladu s petim odstavkom 87. člena ZKP šteti za pravočasno. S tem, ko se je Okrajno sodišče v Murski Soboti izreklo za krajevno nepristojno in spis poslalo v reševanje krajevno pristojnemu sodišču, pa tudi ni ravnalo pristransko oziroma v prid ene stranke ter v škodo druge, temveč je ravnalo v skladu z določili ZKP (prvi odstavek 436. člena v zvezi s prvim odstavkom 36. člena ZKP).

8. Trditve v zahtevi, da sodišče ni raziskalo ali je priča N.A., ki je pričala v korist zasebne tožilke, bila v tistem času v trgovini, še posebej, ker te priče ni videl niti L.M., ki se je nahajal v neposredni bližini trgovine, po vsebini ne pomenijo očitka kršitve procesnih ali materialnopravnih kazenskih določb, temveč le očitek nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Isto velja tudi glede očitka, da je sodišče napačno ocenilo pričanja obeh prič. Iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9. Sodišče s tem, ko je spoznalo obsojenca za krivega storitve kaznivega dejanja žalitve, tudi ni kršilo določb kazenskega zakona. Obsojenec sicer meni, da očitek, da se je zasebna tožilka slačila, ni in tudi ne more biti žaljiv, saj se slačimo vsi, nikjer pa ni očitka, da bi se slačila v javnosti. Prav tako pa tudi ni žaljivo, če nekdo nekomu reče „da je teral prostitucijo“, saj „terati“ pomeni odganjati ali odgnati vstran od sebe ali od drugega. Po presoji Vrhovnega sodišča sta nižji sodišči pravilno ocenili, da je potrebno oba očitka šteti kot celoto in da sta kot takšna za oškodovanko nedvomno žaljiva saj pomeni besedna zveza „terati“ prostitucijo v narečju očitek, da se nekdo ukvarja s prostitucijo, še posebej, če v nadaljevanju sledi še očitek, da se je oseba slačila. Zaradi takšnih očitkov pa se je oškodovanka, kot nadalje ugotavljata sodišči, nedvomno počutila užaljeno oziroma je bila prizadeta njena subjektivna čast, kar nenazadnje priznava tudi sam obsojenec, saj navaja, da ga je tožila zaradi tega, ker se je počutila užaljeno. Nobenega dvoma pa tudi ni, da je očitek tako grob, da pomeni napad na zunanjo (objektivno) čast oziroma pomeni napad na ugled oziroma dobro ime oškodovanke.

10. Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane kršitve procesnega ali materialnega zakona, ki jih uveljavlja vložnik v zahtevi, zahteva pa je deloma vložena tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je bilo potrebno v skladu z določilom člena 425 ZKP zavrniti kot neutemeljeno.

11. Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na določilih člena 98.a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.