Jedro

S tem, ko je sodišče od izvajalca zahtevalo, da pri sestavi predračuna navede vsa predvidljiva potrebna dela za izvedbo posla, od tožnika ni zahtevalo višje mere dobrega strokovnjaka od tiste, ki je določena v 6. členu OZ, zaradi česar očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek 826,12 EUR nadomesti z zneskom 854,96 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 769/2008-4 vzdržalo v veljavi v I. odstavku izreka glede plačila 3.508,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 10. 2007 dalje do plačila in v 3. odstavku izreka v višini 98,70 EUR (I. točka izreka). V preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo in višji tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 826,12 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Zoper zavrnilni del in stroškovno odločitev (II. in III. točka izreka) se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen le do plačila tistega dela in materiala, ki ga ob sestavi predračuna ni mogel upoštevati, je napačno. Prav tako sodišče ni pravilno upoštevalo dejstva, ki ga je potrdil sodni izvedenec A. A., da tožnik v predračunu ni mogel zaobjeti in predvideti vseh stroškov dela in materiala, kar izhaja tudi iz prepričljive izpovedbe tožnika. Sodišče se zmotno ni ukvarjalo s presojo obsega dogovorjenih del, temveč zgolj s primerjavo postavk iz predračuna z zaračunanimi postavkami. Ni se ukvarjalo, ali so bile sporne postavke med strankama dogovorjene, ter prezrlo, da je bilo delo tožnika opravljeno korektno, strokovno in kvalitetno. Le kako naj bi tožnik saniral streho, če pred tem ne bi demontiral snegolovov in strešnega okna. Takšen obseg zaračunanih del je bil nesporno dogovorjen, saj tožnik drugače dela sploh ne bi mogel opraviti. Res pa je, da tožnik ni ustno ali pisno povzel čisto vseh aktivnosti, ki jih bo v zvezi s sanacijo strehe izvedel, ker to ni življenjsko možno, niti ni običajno. Kljub temu, da pri demontaži snegolova in strešnega okna ne gre za material, ki bi ga bilo treba zamenjati, toženki nista mogli pričakovati, da bo tožnik demontažo opravil zastonj. Tudi v zvezi z montažo starih snegolovov je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, saj tožnik ob sestavi predračuna ni vedel, če sploh in koliko starih snegolovov bo uporabnih za ponovno namestitev, zaradi česar te postavke v predračunu ni navedel. O tem, kateri snegolovi so bili uporabni, pa se je tožnik lahko prepričal šele ob izvedbi del. Prav tako tožnik v predračunu ni mogel predvideti montaže starega slemena, saj ni vedel, ali bo obstoječe sleme dovolj široko, da bo pokrilo streho, v predračunu pa ni mogel zajeti montaže starega in novega slemena, saj bi si zviševal ceno. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da dobava in montaža dimnih kap ni bila naročena ter nadaljnja ugotovitev, da se načrti glede površine strehe po izdelavi predračuna niso spreminjali. Pri tem je sodišče ponudilo nerazumljivo razlago, da je sledilo ugotovitvi izvedenca, da je do povišanja strehe prišlo za 10 cm, kar pa ne izhaja iz nobenega dokaza niti iz izvedenskega mnenja. Sodišče je od tožnika pri sestavi predračuna nerazumno zahtevalo neko višjo mero skrbnosti dobrega strokovnjaka, kar je v nasprotju s temeljnimi načeli OZ. Poleg tega je bila razpravljajoča sodnica več kot očitno naklonjena toženima strankama, na kar je tožnik opozoril na naroku 6. 3. 2015. Zaradi tega je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 2. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako je zagrešilo kršitev 14. in 22. člen URS (načelo enakosti, enako varstvo pravic). Ker so razlogi sodbe nejasni in v nasprotju, je podana tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je postopek v obravnavani zadevi trajal 7 let, je sodišče prve stopnje zaradi nerazumno dolgega odločanja in dvakratnega izvajanja dokazov kršilo tudi načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka (11. člen ZPP), s tem pa poseglo v tožnikovo pravico do sojenja brez nerazumnega odlašanja. Ker bi moralo sodišče zahtevku tožnika v celoti ugoditi, je napačna tudi stroškovna odločitev. Sodišče bi moralo tožniku za narok 9. 4. 2010 priznati urnino v višini 250 točk in ne 200 točk, kot mu jo je priznalo, prav tako bi mu moralo priznati nagrado za potrebno pripravljalno vlogo z dne 18. 8. 2011 ter stroške parkirnine v znesku 28,00 EUR. Tožnik po osmih letih parkirnih listkov več ne hrani, splošno znano pa je, da v L. ni moč brezplačno parkirati. Toženi stranki pa je napačno priznalo nagrado za končno poročilo stranki v višini 50 točk, nagrado 50 točk za poizvedbo o klavzuli pravnomočnosti ter nagrado za 4. in 5. nepotrebno pripravljalno vlogo v višini dvakrat po 150 točk. 3. Tožena stranka na pritožbo ni podala odgovora.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pravdni stranki sta sklenili podjemno pogodbo, s katero se je tožnik zavezal obnoviti streho na stanovanjskem objektu toženih strank. Dogovorjeno je bilo, da tožnik pri obnovi star neuporaben material zamenja z novim materialom, kar je uporabnega, pa pri obnovi strehe uporabi. Tožnik s svojim zahtevkom vtožuje plačilo stroškov po opravljenih postavkah, ki na dveh predračunih (za tesarska dela in krovsko-kleparska dela) niso bile navedene.

6. V skladu z določilom tretjega odstavka 643. člena OZ mora podjemnik, če je bilo plačilo dogovorjeno na podlagi izračuna brez izrecnega jamstva za njegovo pravilnost in se med delom izkaže, da je prekoračitev neogibna, o tem nemudoma obvestiti naročnika, sicer izgubi kakršnokoli terjatev zaradi večjih stroškov. Tožnikova predračuna sta bila le informativne narave, torej brez tožnikovega jamstva za njegovo pravilnost. Glede na vsebino dogovora pravdnih strank v zvezi z materialom tožnik za dobavo in montažo novega materiala, ki je bil uporabljen zaradi zamenjave starega neuporabnega materiala, ni potreboval odobritve tožene stranke, zaradi česar so bili navedeni stroški tožniku priznani. Glede preostalih postavk, ki so taksativno navedene v 19. točki obrazložitve sodbe (v skupnem znesku 1.447,99 EUR), za katere je sodišče prve stopnje na podlagi ustnega mnenja izvedenca ugotovilo, da bi jih tožnik ob izdelavi predračuna lahko predvidel, a jih ni, pa je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno ugotovilo, da bi tožnik za utemeljenost zahtevka v tem delu moral pridobiti odobritev toženk. Ker tako ni ravnal, do plačila navedenih postavk ni upravičen. Pritožbeni očitek o zmotni uporabi določila tretjega odstavka 643. člena OZ ni utemeljen, prav ne očitek, da sodišče tožniku neutemeljeno ni priznalo nepredvidljivih stroškov. Kot izhaja iz razlogov sodbe, se zavrnitev dela tožnikove terjatve nanaša zgolj na plačilo predvidljivih, a v predračunu nenavedenih stroškov, medtem ko so bili nepredvidljivi stroški v zvezi z dobavo in montažo zamenjanega dotrajanega materiala tožniku priznani (17. točka obrazložitve sodbe).

7. Pritožbeni očitek, da je izvedenec v svojem mnenju potrdil, da postavk stroškov, ki v predračunu niso bile navedene, tožnik ob izdelavi predračuna ni mogel predvideti, ni korekten. Kot izhaja iz ustnega mnenja sodnega izvedenca krovske stroke A. A., podanega na glavni obravnavi 6. 3. 2015, je izvedenec glede vsakega s sodbo zavrnjenega tožnikovega stroška potrdil predvidljivost njegovega nastanka že ob sestavi predračuna. Zato ni utemeljeno nasprotno pritožbeno vztrajanje, da tožnik teh stroškov (demontaže snegolova in strešnega okna, montaže snegolovov, montaže slemena), ob izdelavi predračuna ni mogel predvideti. Poleg tega tudi pritožba sama potrjuje predvidljivost nastanka stroška demontaže snegolova in strešnega okna z navedbo o nemožnosti sanacije strehe brez navedenega opravila. Očitek, da stroškov montaže snegolova tožnik ni navedel, ker ni vedel, koliko izmed starih snegolovov bo uporabnih, tudi ni utemeljen, saj je bil strošek montaže snegolova potreben ne glede na vrsto porabljenega materiala (star ali nov). Enako velja za strošek montaže slemena. S tem, ko je sodišče od izvajalca zahtevalo, da pri sestavi predračuna navede vsa predvidljiva potrebna dela za izvedbo posla(1), od tožnika ni zahtevalo večje skrbnosti od tiste, ki je določena v drugem odstavku 6. člena OZ, zaradi česar očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen.

8. Naročilo dobave in montaže dimnih kap v predračunu tožnika ni bilo upoštevano, prav tako pa to potrjuje dogovor strank, na podlagi katerega je bil tožnik pooblaščen le za nakup tistega materiala, ki se je po odstranitvi strehe izkazal za neuporabnega. Kot izhaja iz ustne dopolnitve izvedenskega mnenja, streha toženih strank navedenih dimnih kap ni imela, kar pomeni, da bi moral tožnik toženki o tem strošku obvestiti in zanj pridobiti njuno soglasje, česar pa ni storil, zato je zavrnitev plačila te postavke utemeljena (tretji odstavek 643. člena OZ). Pavšalno očitanje kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tem izdatkom ni utemeljeno, saj bi moral tožnik ob sklicevanju na očitano postopkovno kršitev v pritožbi konkretno navesti listino, ki naj bi jo sodišče prve stopnje protispisno povzelo, česar pa ni storil. 9. Pritožbeni očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker da sodišče prve stopnje ni ugotovilo obsega dogovorjenih del, ni utemeljen, saj je sodišče vsebino dogovora med pravdnima strankama natančno in prepričljivo ugotovilo, kot to izhaja iz točke 14. obrazložitve sodbe. Da so bila vsa zaračunana dela dejansko opravljena, pa med pravdnima strankama ni bilo sporno, zaradi česar očitek pritožbe, da je sodišče to dejstvo spregledalo, ni utemeljen.

10. Ker tožnik trditvene podlage v zvezi s spreminjanjem načrtov glede površine strehe ni podal, je posledično nerelevanten pritožbeni očitek v zvezi s spremembami načrta strehe. Pa tudi sicer ni utemeljen očitek pritožnika, da ugotovitev sodišča glede povišanja strehe ne izhaja iz nobenega dokaza. Navedeno namreč izhaja iz pisnega izvedenskega mnenja, in sicer prvega odstavka izvedenčevih ugotovitev na list. št. 132. 11. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev načela nepristranskosti. Pritožbeno sodišče po pregledu spisa ni ugotovilo prav nobenih okoliščin, ki bi kazale na pristransko ravnanje sodnice, na kar se je pritožnik tudi sicer zgolj pavšalno skliceval. Zato očitek o zagrešeni kršitvi iz 2. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen, posledično pa niti očitka v zvezi s kršitvijo 14. in 22. člena Ustave RS.

12. Ker so razlogi sodbe sodišča prve stopnje jasni in razumljivi ter med njimi ni nasprotij, očitek o zagrešeni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

13. Delno pa je utemeljena pritožba glede stroškovne odločitve. Kot izhaja iz zapisnika o naroku 9. 4. 2010, je narok trajal od 9.00 do 12.00 ure, zaradi česar pripada pooblaščenki tožnika iz naslova urnine nagrada v višini 250 točk in ne 200, kot ji jo je priznalo sodišče prve stopnje (prvi odstavek 7. člena Odvetniške tarife(2)). Stroškov parkirnine tožeče stranke sodišče prve stopnje kot neizkazanih pravilno ni priznalo, prav tako ne nagrade za sestavo vloge z dne 18. 8. 2011, saj jo je glede na njeno vsebino pravilno štelo za nepotrebno. Glede stroškov tožene stranke pa pritožba utemeljeno izpodbija le priznanje nagrade v višini 50 točk zaradi poizvedbe o pravnomočnosti in izvršljivosti sodbe, saj je nagrada za navedeno opravilo že zajeta v postavki končno poročilo stranki, kar je sodišče prve stopnje toženi stranki utemeljeno priznalo. Pritožba neutemeljeno izpodbija nagrado pooblaščenke toženk za sestavo 4. in 5. pripravljalne vloge, saj sta bili omenjeni vlogi potrebni. Glede na navedeno se priznani stroški tožniku v znesku 2.511,44 povišajo za 50 točk in DDV, kar skupaj znaša 27,99 EUR in po spremembi tako znašajo 2.539,43 EUR. Glede na 70% uspeh je tako tožnik upravičen do povrnitve 1.777,60 EUR pravdnih stroškov. Toženi stranki pa se stroški znižajo za 50 točk (skupaj z DDV in 10% povišico zaradi zastopanja dveh strank), torej za 30,79 EUR in po spremembi znašajo 3.075,48 EUR. Glede na uspeh (30%) je tožena stranka upravičena do povrnitve 922,64 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tako tožena stranka dolžna tožniku povrniti 854,96 EUR pravdnih stroškov. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in stroškovno odločitev sodišča prve stopnje v III. točki spremenilo tako, da je znesek 826,12 EUR nadomestilo z zneskom 854,96 EUR (peta alineja 358. člena ZPP).

14. V preostalem delu pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niti niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče v preostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Ker je tožnik s pritožbo uspel zgolj v neznatnem delu (glede stroškovne odločitve), je v skladu z določilom drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1): VS RS sodba II Ips 286/2003. Op. št. (2): Uradni list RS, št. 67/2003 s spremembami in dopolnitvami.