Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ker je sodišče prve stopnje trditve tožeče stranke zmotno pravno ocenilo in je ugovor tožene stranke zavrnilo ne da bi ugotovilo utemeljenost oziroma neutemeljenost v pobot ugovarjane nasprotne terjatve tožene stranke, je toženi stranki odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem in s tem storilo postopkovno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.
Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo izreklo: “I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 163446/2010 z dne 18. 11. 2010 se v celoti vzdrži veljavi, tako, da je dolžna tožena stranka v roku 8 dni plačati tožeči stranki glavnico v znesku 600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 27. 07. 2010 dalje do plačila in izvršilne stroške v znesku 56,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 3. 12. 2010 dalje do plačila. II. Ugotovi se, da v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke do tožeče stranke ne obstoji. III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 192,08 EUR v roku 8 dni od vročitve te sodbe, po preteku tega roka za prostovoljno izpolnitev pa skupaj z zakonskimi zamudni mi obrestmi.” Tožena stranka sodbo sodišča prve stopnje izpodbija s pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter nepravilne uporabe materialnega prava v skladu s 1. in 3. točko 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi obstoj nasprotne terjatve tožene stranke ter nato zahtevka medsebojno pobota, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.
Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.
Pritožba je utemeljena.
V obravnavanem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednost, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). Sodba izdana v postopku v sporu majhne vrednosti se sme po določbi prvega odstavka 458. člena ZPP izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.
Pritožbeno sodišče zato pritožbenih izvajanj tožene stranke s katerimi ta dejansko uveljavlja v tem postopku nedovoljeni pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ni moglo upoštevati in se s temi pritožbenimi navedbami ni ukvarjalo. To pa so pritožbene navedbe s katerimi tožena stranka sodišču prve stopnje očita, (-) da je to glede po toženi stranki zatrjevanih stvarnih napak na blagu prehitro zaključilo, da poškodb na materialu ni bilo, ne da bi dopustilo po toženi stranki predlagani dokaz z izvedencem ustrezne stroke, (-) da je sodišče prve stopnje nerazumljivo verjelo priči, (-) da je v zadostni meri tožena stranka dokumentirala napake in izkazala obstoj škode.
Ob dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje v zvezi s po toženi stranki uveljavljano škodo iz naslova stvarnih napak na blagu, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in na katere je pritožbeno sodišče pri svojem odločanju o pritožbi tožene stranke vezano, je sodišče prve stopnje utemeljeno materialnopravno zaključilo, da ugovorne navedbe tožene stranke v tem delu niso utemeljene in ugovoru tožene stranke glede znižanja kupnine zaradi napak na materialu ni sledilo.
Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bili vsi podatki o dobavljenem blagu zapisani na dobavnici, dobavljena pa je bila samo ena količina (očitno prav vrsta) pločevine, je sodišče utemeljeno zaključilo, da bi tudi v primeru, če bi se ugotovilo, da blago ni bilo etikirano, šlo za neznatno napako, ki se skladno z določbo tretjega odstavka 458. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ne upošteva. Pri tem je pripomniti, da tožena stranka škode, ki naj bi ji zaradi te napake nastala, niti stroškov, ki naj bi jih s tem, ko naj bi blago sama označila in stehtala, nastali, sploh ni zatrjevala.
Glede skritih napak, ki naj bi jih imelo blago tožene stranke pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstoja teh napak tožena stranka ni uspela dokazati, zato pa je za ugotavljanje manjvrednosti oziroma višine škode na tem blagu predlagani dokaz z izvedencem metalurške stroke, zavrnilo. Ob takšnih ugotovitvah je sodišče utemeljeno zaključilo, da ugovor tožene stranke tudi v tem delu ni utemeljen.
Ker je sodišče prve stopnje zgolj kot dodaten argument za zavrnitev izvedbe predlaganega dokaza s postavitvijo izvedenca navedlo, da bi bilo aktiviranje tega tudi sicer nesmiselno in neekonomično in da bi tožena stranka glede na majhno vrednost morala napake dokazati s primernejšimi dokaznimi sredstvi, takšno stališče, ki pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni pravilno, nima za odločitev v tej zadevi nikakršnega pomena.
Ugovoru tožene stranke s katerimi je ta uveljavljala znižanje kupnine zaradi napak materiala, sodišče prve stopnje tako po navedenem utemeljeno ni sledilo in je pritožba v tem delu neutemeljena.
Sodišče prve stopnje pa nadalje ni sledilo niti pobotnemu ugovoru tožene stranke s katerim je ta zoper zahtevek tožeče stranke ugovarjala in uveljavljala v pobot svojo nasprotno terjatev iz naslova odškodninske odgovornosti tožene stranke za škodo, ki naj bi toženi stranki nastala zaradi zamude pri izdobavi blaga po obeh v postopku zatrjevanih naročilih. Bistveni razlog zaradi katerega je sodišče prve stopnje odločilo, da v pobotnem ugovoru uveljavljena terjatev tožene stranke ne obstoji, je zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka višine škode in vzročne zveze med nastalo škodo in kršitvijo pogodbe ni izkazala. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je v zvezi s temi elementi odškodninske odgovornosti tožena stranka podala pomanjkljivo trditveno podlago, kar pa tožena stranka utemeljeno pritožbeno izpodbija, ko vztraja, da je povsem jasno v dveh pripravljalnih vlogah in v ugovoru obrazložila in v zadostni meri izkazala tako škodo kot vzročno zvezo, ker da je opisala kaj predstavlja škodo in zato predlagala dokaze. Sodišču prve stopnje tožena stranka očita, da to toženi stranki nalaga nerazumljivo visok standard kaj vse bi morala opisati in pojasniti, pri tem pa samo trdi, da je ugovarjani znesek zanemarljiv.
S temi pritožbenimi navedbami tožena stranka smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če stranki z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.
S pritožbenimi izvajanji v tem delu soglaša tudi pritožbeno sodišče. Iz ugovora in pripravljalnih vlog tožene stranke v spisu izhaja, da je tožena stranka v podredno postavljenem pobotnem ugovoru uveljavljala plačilo škode zaradi zamude pri dobavi materiala, pri čemer je zatrjevala, da je tožeča stranka z dobavo zamujala en mesec po obeh naročilih in sicer po naročilu z dne 25. 2. 2010 z rokom izodbave 25. 3. 2010 in po naročilu z dne 23. 3. 2010 z rokom dobave 25. 5. 2010, zaradi česar ji je nastala škoda zaradi zastoja proizvodnje (plačilo delavcu in stroški zastoja stroja) v višini 658,00 EUR. V pripravljalni vlogi pa je tožena stranka te svoje navedbe popravila tako, da je škodo ocenila na 300,00 EUR in pojasnila, da je ta sestavljena iz stroška delovne sile, ki jo je bilo potrebno plačati kljub temu, da se delo ni opravljalo in to specificirala z dvema delovnima dnevoma v znesku 178,00 EUR in z zastojem stroja (neuporabo le-tega) 16 ur x 30,00 EUR = 480,00 EUR, pri čemer tožečo stranko bremeni le za 122,00 EUR oziroma skupno 300,00 EUR. V dokaz teh svojih trditev pa je tožena stranka predlagala obe naročilnici, dobavnici, obračun stroškov zastoja proizvodnje, elektronsko korespondenco med pravdnima strankama, zaslišanje priče M. S. in pa postavitev izvedenca finančne stroke zaradi natančne ocene višine škode iz naslova zastojev proizvodnje.
Iz povzetih trditev tožene stranke pritožbeno sodišče zaključuje, da je tožena stranka navedla dovolj dejstev, da bi sodišče prve stopnje v primeru, če bi se izkazalo, da so ta resnična, moralo ugovoru tožene stranke ugoditi. Razlogovanju sodišča prve stopnje kaj vse bi morala tožena stranka zatrjevati, da bi bila njena trditvena podlaga popolna in sposobna za obravnavanje, tako v zvezi z uveljavljanim odškodninskim zahtevkom tožene stranke za škodo zaradi zamude tožeče stranke, pritožbeno sodišče ne more pritrditi, saj tožena stranka ni dolžna navesti vseh dejstev, temveč le toliko, da utemelji svoja nasprotovanja tožbenemu zahtevku oziroma v konkretnem primeru ko uveljavlja v ugovoru svoj nasprotni zahtevek, mora navesti tisti minimum dejstev, ki omogoča jasno individualizacijo zahtevka in ločitev tega od drugih zahtevkov. Temu pa je bilo z navedbami tožene stranke in zanje predlaganimi in predloženimi dokazi zadoščeno. Če pa je sodišče prve stopnje ocenilo, da je trditvena podlaga tožene stranke pomanjkljiva oziroma nezadostna, kot to zaključuje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, bi skladno z določilom 285. in 298. člena ZPP v okviru materialnega procesnega vodstva, toženo stranko moralo k temu pozvati. Dejstvo, da gre za spor majhne vrednosti na to ne sme vplivati.
Ob podanih trditvah tožene stranke bi moralo sodišče prve stopnje popolno in skrbno izvesti dokazni postopek ter na osnovi tega po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, odločiti, ali in katera dejstva štejejo za dokazana (8. člen ZPP).
Sodišče prve stopnje bi glede na vrsto spora in vrednost spornega predmeta čas in obseg dokazovanja lahko omejilo, dokazovanje pa izvedlo po prosti presoji tako, da bi bila zagotovljena sorazmernost med zagotovitvijo ustreznega varstva pravic ter ciljem pospešitve in ekonomičnosti postopka (drugi odstavek 450. člena ZPP). Vendar pa pospešitev in ekonomičnost postopka ne smeta vplivati na kakovost sodnega varstva. Temeljno merilo ne sme biti kaj je ceneje, temveč kaj je bolj smotrno. Pravica do kontradiktornega postopka s tem ne sme biti prizadeta (glej Pravdni postopek: Zakon s komentarjem, Uradni list Republike Slovenije: GV Založba 2005 - , stran 712-715).
Ker je sodišče prve stopnje trditve tožeče stranke zmotno pravno ocenilo in je ugovor tožene stranke zavrnilo ne da bi ugotovilo utemeljenost oziroma neutemeljenost v pobot ugovarjane nasprotne terjatve tožene stranke, je toženi stranki odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem in s tem storilo postopkovno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Pritožbi tožene stranke v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje glede pobotnega ugovora je bilo tako ugoditi in ker je od odločitve o pobotnem ugovoru odvisna usoda tožbenega zahtevka tožeče stranke je bilo posledično razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje v celoti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (člen 354/I ZPP).
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (člen 165/III ZPP).
V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti navedeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka tako, da ne bo kršilo pravice tožene stranke do obravnavanja pred sodiščem, nato pa v zadevi vsebinsko odločiti.