Jedro

Po določilu člena 219. ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerim izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. To določilo obsega pomembno procesno pravilo, ki se nanaša na trditveno breme. Trditveno breme pomeni, da mora vsaka stranka navesti tista pravotvorna dejstva, ki so odločilna za nastanek ali prenehanje pravice.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se kot neutemeljen zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ajdovščini, opr. št. ... z dne 15.12.1999 v 1. točki vzdržalo v veljavi za zamudne obresti od zapadlosti glavnice do 20.4.1999 ter v celoti v 3. točki, v preostalem delu pa ga je zaradi umika glavnice razveljavilo. Odločilo je tudi, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki njene nadaljnje pravdne stroške.

Proti sodbi je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 353. člena ZPP in predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da tožena stranka ni postavila nikakršnih konkretnih trditev o tem, da je bil sklenjen dogovor, po katerem tožeča stranka toženi stranki zamudnih obresti ne bo obračunavala, oz. da se je tožeča stranka odrekla pravici prisilno izterjevati zapadle zamudne obresti (kot v pritožbi nakazuje tožena stranka).

Po določilu člena 219. ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerim izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. To določilo obsega pomembno procesno pravilo, ki se nanaša na trditveno breme. Trditveno breme pomeni, da mora vsaka stranka navesti tista pravotvorna dejstva, ki so odločilna za nastanek ali prenehanje pravice. Tako mora tožeča stranka navesti trditve, na katerih gradi svoj tožbeni zahtevek, tožena stranka pa trditve, s katerimi izpodbija navedbe tožeče stranke. Stranka, ki tako ne ravna, trpi škodne posledice take opustitve.

Če je bil torej dogovor o neobračunavanju zamudnih obresti dejansko sklenjen, pa čeprav tudi tako, da se je tožeča stranka odrekla pravici izterjevati zapadle, pa neplačane obresti, bi morala tožena stranka postaviti pravno relevantne trditve za tak zaključek. Tako bi npr. morala navesti, kdaj je bil dogovor sklenjen, katere osebe so pri sklenitvi sodelovale (če je bil sklenjen ustno), ali o tem dogovoru obstoji kak zapis, kakšen cilj so s tem stranke zasledovale, oz. kaj je bil razlog takemu dogovoru itd. Zgolj pavšalno zatrjevanje, da je med pravdnima strankama celo vrsto let teklo poslovno sodelovanje tako, da tožena stranka tožeči zamudnih obresti ni plačevala, oziroma da se je tožeča stranka odrekla pravici prisilne izterjave nateklih zamudnih obresti, saj jih nikoli ni prisilno izterjevala, ne dokazuje obstoja takega dogovora. Zato je odločitev prvostopnega sodišča pravilna, razlogi zanjo pa popolno in jasno navedeni. Glede na povedano je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče ni zaslišalo prič, "ki bi vedele in znale potrditi, kako je bilo v preteklosti med strankami dogovorjeno in v praksi udejanjeno načelo, da toženka tožnici zamudnih obresti ne plačuje", saj manjkajočih navedb ni mogoče nadomestiti z izpovedjo prič.

Tožena stranka ni niti zatrjevala niti dokazovala, da je zaradi pomotnega nakazila (vtoževane glavnice) zoper tožečo stranko vložila tožbo na vrnitev prejetega. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek glede sklicevanja prvostopnega sodišča na posredno priznanje dolga s tem, da je tožena stranka tekom postopka vtoževano glavnico plačala.

Ne nazadnje je prvostopno sodišče to dejstvo štelo le kot dodatni dokaz, brez katerega bi bila odločitev povsem enaka. V zvezi s tem je pritožba neutemeljena tudi v tistem delu, kjer se dotika stališča prvostopnega sodišča, da je imela tožena stranka možnost uveljavljati v pobot terjatve iz naslova opravljenih storitev za tožečo stranko.

Tako stališče sodišča prve stopnje bi bilo napačno le v primeru, če bi se na podlagi konkretno postavljenih trditev izkazalo, da je med strankama dejansko obstojal dogovor o neplačevanju zamudnih obresti.

Na podlagi pravilno ugotovljenega odločilnega dejstva, da dogovora o neplačevanju zamudnih obresti med pravdnima strankama ni bilo, je prvostopno sodišče (po umiku glavnice) utemeljeno vzdržalo v veljavi izdani sklep o izvršbi v obrestnemu delu vtoževanega zahtevka, saj je plačilo zakonitih zamudnih obresti objektivna posledica zamude (1. odst. 277. čl. ZOR).

Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe (2. odstavek 365. člena ZPP) pa pritožbeno sodišče ni zasledilo absolutnih bistvenih kršitev določil pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP, niti nepravilne uporabe materialnega prava, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (368. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odstavka 166. člena, v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.