Jedro

Dejstvo, da niti posamezniki niti celotna skupina v prejšnjih primerih izvajanja posebnih operativnih metod niso bili odkriti, ne predstavlja ovire, da take skupine ali posameznikov po preteku šestih mesecev organi odkrivanja ne bi spremljali v njihovi kriminalni aktivnosti.

Izrek

Zahteva zagovornice B.T. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške postopka s tem izrednim pravnim sredstvom 100.000,00 (sto tisoč) SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novi Gorici je s sodbo z dne 24.09.1998 obsojena B.T. in J.H. spoznalo za kriva kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 2. odstavku 196. člena KZ in ju obsodilo vsakega na 6 let zapora in 8 let izgona tujca z ozemlja Republike Slovenije. Obsojencu B.T. je bil v izrečeno kazen vštet pripor od 13.04.1998 dalje. Višje sodišče v Kopru kot pritožbeno sodišče je z uvodoma navedeno sodbo med drugim pritožbo zagovornice obsojenega B.T. zavrnilo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornica obsojenega B.T. je dne 24.05.1999 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 7., 8. in 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost odločbe s predlogom, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in odloči skladno s 1. odstavkom 426. člena ZKP.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo zavrne kot neutemeljeno. Meni, da očitane kršitve niso podane. Posebni ukrepi niso bili izvajani v nasprotju s 1. odstavkom 152. člena ZKP in niso presegli najdaljšega možnega časa. Ukrepi v letih 1996 in 1997 so bili zaključeni in so bila izdelana v zvezi z njimi zaključna poročila in izvajanje teh ukrepov, ki so bili zaključeni 30.01.1998, ni rezultiralo v kazenski ovadbi. Ob ugotovitvi novih okoliščin so bili posebni ukrepi v mesecu marcu (očitno 1998) na novo odrejeni in enkrat podaljšani. Zato se maksimalni dovoljeni rok šteje od teh na novo odrejenih ukrepov, katerih rezultat je bilo razkritje kriminalne dejavnosti obeh obsojencev. Prav tako ni bila kršena določba 4. odstavka 151. člena ZKP, ko je iz spisa razvidno, da je šlo za organizirano združbo, ki se je že pred obravnavanim dejanjem ukvarjala s preprodajo mamil in bila dobro organizirana in je imela utečeni način prodaje mamil. Navidezni kupci tako niso izzvali članov združbe, da bi storili nekaj, kar sicer ne bi. Kršitev 7. točke 371. člena ZKP prav tako ni podana, saj ni z ničemer v zahtevi utemeljena, ko je sodišče s sodbo popolnoma rešilo predmet obtožbe. Tudi ni podana kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj so v pravnomočni sodbi prepričljivo in natančno navedeni razlogi, ki so sodišču narekovali sprejeto odločitev.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnica uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 7. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki je podana, če sodišče s svojo sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe. Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnica navedene kršitve ni obrazložila. Ob pavšalnem očitku kršitve brez navedbe, v čem so kršitve, teh v postopku za varstvo zakonitosti ni mogoče preizkusiti, kot to nalaga 1. odstavek 424. člena ZKP. Očitana kršitev zakona zaradi povedanega ni podana, zato v tej smeri vložnica s svojo zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogla imeti uspeha.

Nadaljnja uveljavljana kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP naj bi bila podana v tem, da so se po mnenju vložnice posebni ukrepi v obravnavanem primeru izvajali v nasprotju z določbami ZKP, pa je pritožbeno sodišče nanjo oprlo svojo sodbo enako, kot je to storilo prej že sodišče prve stopnje. Posebni ukrepi iz 1. odstavka 152. člena ZKP naj bi trajali dalj kot šest mesecev, s čemer naj bi na podlagi tako nezakonito izvajanih ukrepov bili pridobljeni dokazi, na katerih temelji napadena sodba in ves postopek pred tem. Prvostopno sodišče je ocenilo, da so se z odredbo preiskovalnega sodnika odrejeni ukrepi v letih 1996 in 1997 nanašali na druga in ne na obravnavano kaznivo dejanje, za katero je preiskovalni sodnik odredil izvajanje ukrepov po 2. in 3. točki 1. odstavka 150. člena ZKP z odredbo z dne 09.03.1998. Obramba tega zaključka ne sprejema, saj sodba o tem nima razlogov, zakaj smatra, da je šlo pri ukrepih z odredbo z dne 09.03.1998 za nov posel - novo kaznivo dejanje. Protispisna je namreč trditev, da je po prenehanju veljavnosti zadnjih odredb iz leta 1997 B.D. (eden od neprocesuiranih udeležencev združbe) sam poiskal zvezo s tajnim sodelavcem in mu ponudil realizacijo novega posla. Pri tem v napadeni sodbi ni nobenih podatkov, za kakšna kazniva dejanja je šlo v prej izvajanih ukrepih po odredbi preiskovalnega sodnika. Glede na vrstni red stikov med tajnim policijskim sodelavcem in B.D. naj bi šlo po eni strani za nadaljevano in glede na potek časa nezakonito izvajanje posebnih ukrepov, po drugi strani pa za izzivanje kriminalne aktivnosti udeležencev, tudi B.T.-ja. Tajni policijski sodelavec naj bi poklical 05.03.1998 B.D., nato naj bi 06.03.1998 navedeni poiskal zvezo s tajnim sodelavcem, pa navedeni razgovor ni nikjer registriran, ker je izpis takih dohodnih klicev možen samo v primeru, ko klic pride iz NMT omrežja, dočim ostalih klicev GSM pri Mobitelu še ne beležijo, zato gre za seznam izhodnih in ne dohodnih klicev, kar naj bi potrjevalo tezo obrambe, da je šlo za izzvano kriminalno aktivnost s klicem tajnega policijskega sodelavca D. dne 05.03.1998, opravljenem brez odredbe preiskovalnega sodnika in zamolčanem v poročilu tajnega sodelavca. Ob navedenem pa naj bi bila po mnenju vložnice podana tudi kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker odločba sodišča druge stopnje ne navaja podrobnih prepričljivih razlogov za svojo odločitev.

Po določbi 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je bistvena kršitev določb kazenskega postopka podana, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali na dokaz, na katerega se po določbi tega zakona sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložničin očitek kršitve 1. odstavka 152. člena ZKP ni utemeljen. Posebni ukrepi v obravnavanem primeru niso trajali več kot dva meseca, to je z enim podaljškom, in sicer od 09.03.1998 dalje do vključno 13.04.1998, ko je šlo "za nov posel", očitano kaznivo dejanje organizirane skupine preprodajalcev mamil z mednarodnim elementom, ki je bila sicer res spremljana s posebnimi metodami in sredstvi, po podatkih spisa tako na podlagi odredb ministra za notranje zadeve (dovoljenje za izvajanje posebnih operativnih metod), kakor tudi v letih 1996, 1997, zaključno z januarjem 1998, ki v posameznih primerih niso trajali dalj kot šest mesecev in bili zaključevani z ustreznim poročilom, vendar brezuspešni za organe pregona. V napadeni sodbi pritožbenega sodišča je "nov posel" na osnovi pridobljenega gradiva v kritičnem obdobju zadostno izkazan, ukrepi policije pred 09.03.1998 pa imajo pravno podlago v ustreznem dovoljenju Ministrstva za notranje zadeve, skladno s pooblastili po takrat veljavnem Zakonu o notranjih zadevah, ko je šlo za ugotavljanje razlogov za sum kot podlaga za predlog preiskovalnemu sodniku za izdajo odredbe o tajnem opazovanju, sledenju, slikovnem snemanju in navideznem odkupu predmetov. Očitki vložnice o tem, da so organi za notranje zadeve s svojim ravnanjem izzvali kriminalno dejavnost v obravnavanem primeru, so brez podlage. Ob ugotovljenem obstoju kriminalne skupine z utečenim načinom poslovanja pri prodaji heroina ni mogoče govoriti o kakršnemkoli izzivanju kriminalne dejavnosti, kot je že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Pri tem dejstvo, da niti posamezniki niti celotna skupina v prejšnjih primerih niso bili odkriti, ne predstavlja ovire, da take skupine ali posameznikov po preteku šestih mesecev organi odkrivanja ne bi v njihovi kriminalni aktivnosti spremljali. Ob pogoju zadostnih razlogov za sum, da je posamezna oseba z eno ali več drugimi osebami sodelovala pri izvršitvi kataloških kaznivih dejanj, ni ovir, da ne bi državni tožilec zaradi preprečitve nadaljnje kriminalne aktivnosti zoper take osebe predlagal preiskovalnemu sodniku ukrepe iz 150. člena ZKP. Ob ugotovitvi, da v obravnavanem primeru pri obsojenem B.T. ni šlo pri tretjih osebah - B.D. in ostalih, za izzivanje kriminalne aktivnosti in nadalje, da ni šlo za prekoračitev 6-mesečnega roka za izvajanje posebnih ukrepov iz 1. odstavka 152. člena ZKP, so izvajanja vložnice, vključno z očitkom kršitve 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, neutemeljena in z zahtevo za varstvo zakonitosti, ko ima napadena sodba povsem zadostne in pravilne razloge tudi v zvezi z očitanimi kršitvami 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogla uspeti.

Vrhovno sodišče je, ko je ugotovilo, da očitane kršitve zakona niso podane, zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na 1. odstavku 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP.