Jedro

Ni pomembno, ali je odgovornost za stvarne napake posebna oblika poslovne odškodninske odgovornosti, ali pa je to poseben institut. Bistveno je, da zakon odgovornosti za napake nikjer ne omejuje z naročnikovim prispevkom k temu, da ima delo napake.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženca zavezalo, da mora tožnici plačati 1,363.359 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.6.1996 ter ji povrniti 97.198,75 SIT pravdnih stroškov. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pritožbeno sodišče je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani (obsodilni) del sodbe sodišča prve stopnje. V razlogih je navedlo, da je pravna podlaga toženčeve obveznosti naročnikova pravica, da lahko v primeru, če prevzemnik (izvajalec) ne odpravi napake, po lastni izbiri odpravi napako na njegov račun, ali zniža plačilo, ali pa razdre pogodbo (3. odstavek 620. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89 - ZOR). Tožencu je še pojasnilo, da je neutemeljeno njegovo sklicevanje na neobstoj gradbene dokumentacije ter na pomanjkanje strokovnega nadzorstva. Pri odločanju o zahtevku za povrnitev stroškov za odpravo napak je namreč pomembno zgolj to, ali gre za odpravo napak, ne pa morebitna vrednost opravljenih del oziroma dogovorjeno plačilo. Med vrednostjo opravljenega dela in višino stroškov za odpravo napak ni neposredne povezave.

Zoper sodbo pritožbenega sodišča je toženec vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču očita, da so razlogi izpodbijane sodbe o odločilnih dejstvih nejasni in protislovni, tako da sodbe zaradi tega ni mogoče preizkusiti. Poudarja pomen trditev, da mu je tožnica že ob sklenitvi pogodbe zagotovila, da bo gradbeno, lokacijsko in drugo dokumentacijo oziroma dovoljenja pridobila, ker naj bi bili postopki že v teku. Zaradi tega zagotovila je toženec tudi prevzel delo.

Naivno je namreč pričakovati, da bo delo brezhibno izvršil, če nima ustrezne dokumentacije oziroma načrtov, po katerih naj dela. Zato je zmotno stališče pritožbenega sodišča, da bi zaradi pomanjkanja gradbene in lokacijske dokumentacije lahko odklonil delo, če pa ga je že izvršil, bi ga moral po pravilih stroke. Enako velja glede tožničine obveznosti zagotoviti strokovno nadzorstvo. Jamčevalni zahtevek iz 3. odstavka 620. člena ZOR bi zato prišel v poštev le, če bi tudi tožnica izpolnila svoje dolžnosti (zagotovila gradbeno dokumentacijo ter strokovno nadzorstvo).

Toženec je v pritožbi oporekal tudi znesku in zatrjeval, da presega vrednost opravljenih del. Pritožbeno sodišče je ta očitek napačno razumelo ter navedlo, da med vrednostjo opravljenega dela in višino sredstev za odpravo napake ni neposredne povezave, nato pa, da je sodišče prve stopnje višino sredstev za odpravo napak ugotavljalo glede na pred vložitvijo tožbe opravljena dela in pridobljene predračune za opravljena dela. Ta zaključek je protisloven, saj sodišče najprej zanika obstoj vsakršne povezave med vrednostjo opravljenih del in višino stroškov za odpravo napak, nato pa zaključi, da je bila tudi vrednost opravljenih del podlaga za ugotovitev višine stroškov za odpravo napak. Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da ni ugotovljeno, kdaj so bila sanacijska dela izvedena, ter da sanacija "ostalih napak" še ni bila opravljena.

Sodišče je potem nadaljevalo, da niti ne ve, kako bo opravljena sanacija - ali v lastni režiji, ali po zavezancu za plačilo davka na dodano vrednost. To pa pomeni, da tožnica ni upravičena do zamudnih obresti od leta 1996 ter da je nepravilna tudi višina ugotovljenih stroškov. Dokončna cena za opravljene storitve bo namreč razvidna šele iz računa, ko bo storitev opravljena.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je sicer res zapisalo, "da je sodišče prve stopnje višino sredstev za opravo napak na račun tožene stranke ugotavljalo glede na pred vložitvijo tožbe opravljena dela in pridobljene predračune za opravljena dela, izvedenec pa je pri svojem delu upošteval cene za opravljena dela po navedenih predračunih oziroma dejansko opravljenih delih, ne pa cen iz leta 2001". Vendar ugotovitev, da so bila (nekatera) dela opravljena pred vložitvijo tožbe, ni niti pravno odločilna, niti ni v nasprotju s tistim, kar je pritožbeno sodišče pred tem zapisalo. Tožencu je namreč (po mnenju revizijskega sodišča pravilno) pojasnilo, da med vrednostjo opravljenega dela (cene dela) in stroški za odpravo napak ni neposredne povezave. Revizijsko sodišče ne vidi v tem nobenega protislovja niti nejasnosti. Pač pa je nejasna pritožbena novota (za katero ni pritožnik niti zatrjeval, da je brez svoje krivde ni mogel navesti že prej - prim. 1. odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP), da "znesek, ki ga je sodišče s sodbo naložilo v plačilo toženi stranki, po višini presega vrednost opravljenih del, zaradi česar je celo sam s seboj v nasprotju". Pritožnik namreč ni navedel, kaj naj bi bila "vrednost opravljenih del" (ali naj bi bila to cena toženčevega dela, ali pa cena del, ki so bila potrebna za odpravo njegovih napak) in še manj zneska te "vrednosti". Pritožbenemu sodišču zato ne more očitati, da je to njegovo (nejasno) pritožbeno navedbo napačno razumelo.

Revizijsko sodišče sprejema tudi pravno stališče pritožbenega sodišča o pravni neutemeljenosti toženčevih pritožbenih novot (tudi za te ni niti zatrjeval, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje), da tožnica ni imela "gradbenega, lokacijskega in drugih dovoljenj", da je tožencu zagotovila, da mu bo to dokumentacijo in načrte priskrbela, vendar da svoje obljube ni izpolnila, ter da gradbenih del ni nadzoroval "usposobljeni nadzorni organ". Revizijskemu sodišču tu ne preostane drugo, kot da ponovi to, kar je v zvezi s temi pritožbenimi novotami pojasnilo že pritožbeno sodišče: Zaradi zatrjevanih pomanjkljivosti bi toženec kot izvajalec lahko odklonil izvršitev dela. Če pa ga je že izvršil, bi ga moral po pravilih stroke.

Pri tem tudi ni pomembno, ali je odgovornost za stvarne napake posebna oblika poslovne odškodninske odgovornosti, ali pa je to poseben institut (v teoriji so mnenja o tem deljena - prim.

N.Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 540 in 541). Bistveno je, da zakon odgovornosti za napake nikjer ne omejuje z naročnikovim prispevkom k temu, da ima delo napake. Tudi če bi sprejeli tezo, da je odgovornost za napake posebna oblika poslovne odškodninske odgovornosti, splošnih določb o poslovni odškodninski odgovornosti (med katerimi je tudi določba 267. člena ZOR o sorazmernem zmanjšanju odškodnine zaradi krivde upnika) ne bi bilo mogoče uporabiti, ker je odgovornost za napake v 5. oddelku XII. poglavja ZOR izčrpno urejena in ker nobena določba tega oddelka ne napotuje na pravno analogijo (smiselno uporabo določb o poslovni odškodninski odgovornosti). Povrnitev neposredne škode zaradi napake je torej mogoče zahtevati (samo), če so izpolnjene (samo) predpostavke odgovornosti za stvarne napake in samo z uporabo jamčevalnih zahtevkov (sankcij).

Sicer pa je odgovornost prevzemnika (izvajalca) še posebej zaostrena. Naročnika je dolžan opozoriti na napake materiala, ki mu ga je naročnik izročil (kar jih je opazil ali moral opaziti), ker sicer odgovarja za škodo. Prav tako je naročnika dolžan opozoriti na pomanjkljivosti v njegovem naročilu ter na druge okoliščine za katere je vedel ali moral vedeti in bi bile lahko pomembne za naročeno delo, ker sicer odgovarja za škodo (606. člen ZOR). Če je v teh primerih prevzemnik (izvajalec) odškodninsko odgovoren, je to toliko manj lahko razlog za njegovo (delno) oprostitev odgovornosti za stvarne napake.

Neutemeljeno je revizijsko naziranje, da je tek zamudnih obresti odvisen od tega, "kdaj so bila sanacijska dela izvedena". Naročnikova pravica, da na izvajalčev račun odpravi napake, ne pomeni le, da lahko od izvajalca zahteva povrnitev stroškov odprave napak, marveč tudi, da je od njega upravičen zahtevati plačilo stroškov, ki bodo s tem nastali. Zato se toženec ne more sklicevati, da ni ugotovljeno, ali so bila izvedena vsa sanacijska dela, oziroma da sanacija "ostalih napak" še ni bila opravljena. Neutemeljeno je zato tudi iz tega izpeljano revizijsko stališče, da "toženec izpodbija prisojeni znesek tudi po višini ..., saj bo ... dejanska končna cena za opravljene storitve razvidna šele iz izstavljenega računa za opravljeno storitev ...". Za odločitev o višini zahtevka je namreč bistvena ugotovitev višine stroškov, ki so bili, ali bodo potrebni za odpravo napak.

Ker revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP).