Jedro

Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je tožnici odvzel možnost obravnavanja pred sodiščem. Ker je toženec tožbeni zahtevek delno pripoznal, je sodišče prve stopnje pravilno brez nadaljnjega obravnavanja izdalo sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo (prvi odstavek 316. člena in 271. člen ZPP), v preostalem delu pa je zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožbo pravilno zavrglo (274. člen ZPP).

Zahtevek ni nedopusten zahtevek in zato tudi pripoznava začasne nezmožnosti za delo ne more biti nedopustna. Tako ne gre za nedopustno razpolaganje strank in sodišče prve stopnje ni storilo očitane kršitve iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi pripoznave in sklepom odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 26. 6. 2024 in št. ... z dne 12. 6. 2024 (I. točka izreka). Ugotovilo je, da je bila tožnica začasno nezmožna za delo tudi od 8. 6. 2024 do vključno 10. 6. 2024 zaradi bolezni (II. točka izreka). Tožbo v delu na ugotovitev, da je bila tožnica tudi od 11. 6. 2024 dalje nezmožna za delo zaradi bolezni, je zavrglo (III. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je toženec dolžan tožnici plačati stroške postopka v višini 183,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2.Zoper I. in III. točko izreka sodne odločbe tožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je odločitev sodišča arbitrarna, v nasprotju s sodno prakso, ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, ne gre za pripoznavo zahtevka, temveč za odločitev mimo zahtevka in za sodbo presenečenja. Sodba je bila izdana brez opravljene zadnje glavne obravnave (kršitev 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ki je bila opravljena le pro forma . Z vsebinsko prazno glavno obravnavo je bila tožnici z nezakonitim razpolaganjem toženca in sodišča odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Z izdajo sklepa oziroma sodbe tik pred zdajci, ni bila mogoča ustrezna priprava na preostali dve zadevi, v katerih je bila obravnava izpeljana (Ps 107/2024 in Ps 865/2024). Gre za kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodbe se ne da preizkusiti, v sodbi ni povzemanja in razlogov v zvezi z odločitvijo sodišča o argumentih tožnice, ni razlogov o odpravi odločb, razlogi za zavrženje tožbe pa so zgrešeni. Sodišče navaja, da spor teče "zaradi začasne nezmožnosti za delo", čeprav je tožnica zahtevala odpravo odločb in meritorno odločanje pred tožencem, saj je hotela, da se presodi zakonitost delovanja toženca. Ne gre le za priznanje staleža, temveč tudi za višino nadomestila, o čemer je podala obsežne navedbe v postopku Ps 260/2023. Zahtevek se ni glasil na ugotovitev začasne nezmožnosti za delo, kot to zmotno navaja sodišče, kar predstavlja kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Podana je kršitev iz 7. točke, saj je sodišče sodbo na podlagi pripoznave izdalo v nasprotju z zakonom in zahtevkom. Sodišče je odločilo v škodo tožnice. Zaradi nepravilne uporabe tretjega odstavka 81. člena ZDSS-1 je prišlo do kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP. S svojo odločitvijo je financiranje tožničinega nadomestila ohranilo na tožničinem delodajalcu, čeprav bi to breme moral nositi toženec, nepravilno (nižje) je tudi tožničino bolniško nadomestilo. Sodišče v obrazložitvi ne omeni, da se na predmetno zadevo navezuje še 8 nadaljnjih zadev, ki se nanašajo na ravnanje toženca, ki je od 1. 4. 2023 dalje zavračal odločanje o podaljšanju staleža. Zaradi zavračanja predlogov tožničine osebne zdravnice za podaljšanje staleža je bila primorana koristiti letni dopust, nakar ji je zdravnica ponovno odprla stalež, saj za delo ni bila sposobna. Toženec se je svoje odgovornosti in finančne obveznosti otresel s tem, ko je tožnici priznal stalež za dni, ko je bila na dopustu, pod pretvezo, da gre za pripoznanje zahtevka, kar ne drži (kršitev nedovoljenega razpolaganja strank iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Zahtevala je odpravo odločb in vsebinsko odločanje o podaljšanju staleža (po potrebi z navodili sodišča), s tem pa ni zahtevala le neprekinjene bolniške, temveč izrecno, da ji to prizna ZZZS oziroma imenovani zdravnik. Za odmero nadomestila ni vseeno, na kakšni podlagi (ocena osebnega zdravnika, odločba imenovanega zdravnika) je zavarovanec v staležu, prav tako na odmero vpliva neprekinjenost in trajanje staleža (90 %, ne 80 %). To je tožnica nameravala izpostaviti na narokih. Pravni interes za meritorno odločanje ni le v ugotovitvi nezakonitosti odločb in vrnitvi zadeve upravnemu organu v ponovno odločanje, temveč tudi v višini nadomestila, zato je za tožnico tudi sklep sodišča, da zahtevek zavrže zaradi pomanjkanja pravnega interesa, presenetljiv. Za primerjavo tožnica pritožbi prilaga obračun nadomestila plače za marec, april in maj 2023. Zaradi nižjega bruto vplačila prispevkov bo prikrajšana tudi pri izračunu višine pokojnine. Z zavrženjem tožbe je sodišče stranki odvzelo pravico do pravnega varstva. Osebna zdravnica je pravočasno predlagala podaljšanje staleža. Sklicuje se na sodbo Psp 157/2024. Sodišče je odločbe odpravilo, razlogov za to pa ni podalo in ni presojalo zakonitost ravnanja toženca. Tožnica dopolnilnega izvedenskega mnenja imenovanega zdravnika na katero se sklicuje toženec ni prejela. K predložitvi je toženca pozvala, prejela pa zavrnitev s pojasnilom, da gre za "interni akt". Tudi to ravnanje predstavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev pravice do seznanjenosti iz Zakona o pacientovih pravicah. Tožničino pravno stanje ne bo enako kot bi bilo brez nezakonitih odločb ZZZS. Šele z enotno obravnavo bo mogoče vzpostaviti stanje neprekinjene bolniške za celotno obdobje. Smiselno je, da se na pritožbeni stopnji združi reševanje vseh pritožb. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo v izpodbijanem delu razveljavi. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev ter potrditev sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je v skladu s 350. in 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti.

6.Sodišče prve stopnje je presojalo pravilnost in zakonitost odločb toženca z dne 26. 6. 2024 in z dne 12. 6. 2024, s katerima tožnici ni bila priznana začasna nemožnost za delo v spornem obdobju. Po delni pripoznavi tožbenega zahtevka je izdalo sodbo na podlagi pripoznave in sklep s katerim je tožbo v delu kot to izhaja iz III. točke izreka sodne odločbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo.

7.Sodišče prve stopnje v primeru, če tožena stranka do konca glavne obravnave pripozna tožbeni zahtevek, brez nadaljnjega obravnavanja izda sodbo, s katero zahtevku ugodi, če ne gre za zahtevek, s katerim tožeča stranka ne more razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP).1 Tako sodbo je mogoče izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ali zaradi tega, ker je bila izjava o pripoznavi dana v zmoti ali pod vplivom prisile ali zvijače (tretji odstavek 338. člena ZPP).

8.Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je tožnici odvzel možnost obravnavanja pred sodiščem. Ker je toženec tožbeni zahtevek delno pripoznal, je sodišče prve stopnje pravilno brez nadaljnjega obravnavanja izdalo sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo (prvi odstavek 316. člena in 271. člen ZPP), v preostalem delu pa je zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožbo pravilno zavrglo (274. člen ZPP). Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. in 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je zato neutemeljen.

9.V tretjem odstavku 316. člena ZPP je določeno, da sodišče ne izda sodbe na podlagi pripoznave, če spozna, da gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP). Zahtevek kot ga je priznalo sodišče prve stopnje ni nedopusten zahtevek in zato tudi pripoznava začasne nezmožnosti za delo ne more biti nedopustna. Tako ne gre za nedopustno razpolaganje strank in sodišče prve stopnje ni storilo očitane kršitve iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10.Pritožbeni očitki, da bi moralo sodišče prve stopnje presoditi argumente tožnice in se opredeliti do razlogov za odpravo odločb, so zmotni. Ker sodišče pri sodbi na podlagi pripoznave ne ugotavlja dejstev in opravi preizkus le po tretjem odstavku 3. člena ZPP ter tudi ne uporabi materialnega prava, je obrazložitev sodišča prve stopnje v sodbi zadostna (peti odstavek 324. člena ZPP). Odločitev vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in omogoča preizkus pravilnosti postopanja sodišča prve stopnje pri izdaji sodbe na podlagi pripoznave (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ker sodišče prve stopnje skladno s 316. členom ZPP ni izvajalo dokazov, pritožbene navedbe, ki se nanašajo na nepredložitev dopolnilnega izvedenskega mnenja niso relevantne in ni podana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi izpodbijano sodbo na podlagi pripoznave izdalo v nasprotju z zakonskimi določbami in zahtevkom. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo skladno s 316. členom ZPP in pravilno pojasnilo, da ne gre za zahtevek s katerim stranke ne morejo razpolagati. Tožnica zmotno zatrjuje, da se zahtevek ni glasil na ugotovitve začasne nezmožnosti za delo in je zahtevala odpravo odločb ter meritorno presojo pred tožencem. Socialni spor je spor polne jurisdikcije v katerem se presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanih upravnih odločb in odloči o pravici, o kateri je bilo pred tem odločeno v predsodnem upravnem postopku. Sodišče prve stopnje je zato pravilno postopalo po drugem odstavku 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1). Odločitev ni arbitrarna, ne odstopa od sodne prakse in ne gre za sodbo presenečenja, kot sodišču prve stopnje očita tožnica. Tudi v zadevi Psp 157/2024 na katero se sklicuje tožnica ne gre za takšen spor kot je konkretni. Prav tako ni nikakršnega nasprotja med tožničinim zahtevkom in razlogi sodbe kot to zmotno uveljavlja tožnica (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

12.Zmoten je tožničin očitek, da je sodišče odločilo v škodo tožnice in je nepravilno uporabilo tretji odstavek 81. člena ZDSS-1. Ta določa, da sodišče v primeru, ko tožbenemu zahtevku ugodi, s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi in odloči o pravici, ne sme odločiti v škodo stranke, ki je uveljavljala sodno varstvo. Sodišče prve stopnje s priznanjem začasne nezmožnosti za delo ni odločilo v škodo tožnice in posledično ni podana zatrjevana kršitev prvega odstavka 339. člena ZPP.

13.Tožnica neutemeljeno uveljavlja presojo nadomestila plače za začasno nezmožnost za delo. Tožnica je v predsodnem postopku zahtevala priznanje začasne nezmožnosti za delo in je bila na podlagi tega zahtevka izdana izpodbijana dokončna odločba. Za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe navedbe o nadomestilu plače niso relevantne in posledično ne vplivajo na pravilnost sodbe na podlagi pripoznave, ki jo je sodišče prve stopnje izdalo v skladu s 316. členom ZPP. Zato je očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tudi s tem v zvezi neutemeljen. Pritožbeno sodišče ob tem pojasnjuje, da gre pri odločanju o začasni nezmožnosti za delo in o nadomestilu plače za dva ločena postopka. Nadomestilo plače se praviloma izplača na podlagi potrdila o nezmožnosti za delo, brez posebnega zahtevka zavarovanca in brez odločbe toženca (229. člen Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja). Zavarovanec pa lahko kljub temu zahteva izdajo pisne odločbe iz katerega je razvidna odmera nadomestila, ki je šele nato predmet morebitne sodne presoje.

14.Ne drži, da so razlogi za zavrženje tožbe v delu kot to izhaja iz III. točke izreka napačni in je sodišče s tem tožnici odvzelo pravico do pravnega varstva. Ker je tožnici v spornem obdobju že priznan bolniški stalež je odločitev sodišča, da na podlagi 274. člena ZPP zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožbo v delu, ki se nanaša na začasno nezmožnost za delo od 11. 6. 2024 dalje zavrže, pravilna. Tožnici s tem ni bila kršena pravica do učinkovitega varstva pravic (15. člen Ustave).

15.Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

16.Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Prvi in drugi odstavek 316. člena ZPP.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 3, 3/3, 271, 274, 316, 316/1, 316/2, 324, 324/5, 339, 339/1, 339/2, 339/2-6, 339/2-7, 339/2-8, 339/2-10, 339/2-14, 339/2-15

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 15

Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (2004) - ZDSS-1 - člen 81, 81/3

Podzakonski akti / Vsi drugi akti

Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) - člen 229

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.