Jedro

V postopku priznanja tujih sodnih odločb v Republiki Sloveniji sodišče preizkusi, ali so bile v postopku izdaje tuje odločbe izpolnjene predpostavke iz določb 96. do 101. člena ZMZPP. V okviru preizkušanja pravilnosti postopka, v katerem je bila tuja sodna odločba izdana, gre predvsem za uporabo 96. člena citiranega zakona, torej za ugotavljanje morebitnih nepravilnosti v postopku, zaradi katerih stranka, ki nasprotuje priznanju tuje sodne odločbe, ni mogla sodelovati v postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je priznalo pravno veljavnost pravnomočne sodbe Deželnega sodišča za civilnopravne zadeve v Gradcu, Republika Avstrija, opr. št. Cg 22/93 z dne 8.6.1993, s katero je bilo po predlagateljevi tožbi tudi proti nasprotnemu udeležencu razsojeno, da je dolžan plačati predlagatelju ATS 880.000 z obrestmi. Nasprotni udeleženec je vložil ugovor, kateremu je sodišče prve stopnje sprva sicer ugodilo, sklep o priznanju z dne 21.8.2002, opr. št. I R 58/2002, razveljavilo in predlog za priznanje tuje sodne odločbe zavrnilo, vendar pa je Vrhovno sodišče RS s svojim sklepom z dne 10.7.2003, opr. št. Cp 5/2003 ugodilo pritožbi predlagatelja, navedeni sklep o ugoditvi ugovoru nasprotnega udeleženca razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje znova obravnavalo ugovor nasprotnega udeleženca, ki ga je tokrat z izpodbijanim sklepom z dne 10.2.2004, opr. št. I R 39/2003 zavrnilo in odločilo, da se sklep o priznanju tuje sodne odločbe z dne 21.8.2002 ohrani v veljavi. Ugotovilo je, da ni bilo ovir za priznanje tuje sodne odločbe zaradi zatrjevane nemožnosti sodelovanja nasprotnega udeleženca v postopku pred tujim sodiščem (96. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku - Uradni list RS, št. 56/99 - ZMZPP) in da obenem niso podane druge ovire za priznanje tuje sodne odločbe.

Nasprotni udeleženec je vložil pritožbo z navedbo pritožbenih razlogov iz 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 338. člena ZPP in predlagal spremembo izpodbijanega sklepa z zavrnitvijo predloga za priznanje tuje sodne odločbe. Vztraja pri trditvi, da ni mogel sodelovati v procesu zaradi hude bolezni, kar je po standardih slovenske sodne prakse in posredno v luči slovenskega procesnega javnega interesa zadosten razlog, da sodišče obravnave ne opravi. Gre za ugotavljanje pravic, ki jih po 96. členu ZMZPP mora tuje sodišče nuditi vsaki pravdni stranki, pa jih v konkretnem primeru ni. Toženec pred avstrijskim sodiščem ni bil veljavno zastopan, poleg tega pa tuja sodba nasprotnemu udeležencu kot tožencu ni bila vročena pravilno in s pravnim poukom. Po preteku desetih let od pravnomočnosti sodbe, katere priznanje se zahteva, ni več mogoče utemeljeno zahtevati izvršbe, zaradi česar predlagatelj nima pravnega interesa za priznanje takšne sodbe.

Pritožba je bila dostavljena predlagatelju, ki nanjo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 96. člena ZMZPP sodišče Republike Slovenije zavrne priznanje tuje sodne odločbe, če na ugovor osebe, zoper katero je bila izdana, ugotovi, da ta zaradi nepravilnosti v postopku ni mogla sodelovati v postopku. Nasprotni udeleženec se sklicuje na navedeno določbo s trditvijo, da je odvetniku, ki ga je zastopal pred sodiščem, dne 22.4.1993 odpovedal pooblastilo. Zato naj bi na navedenem naroku ne bil veljavno zastopan. Poleg tega je bila glavna obravnava opravljena v njegovi nenavzočnosti, čeprav se je zaradi bolezni - sicer po drugi osebi - opravičil. Sodba mu tudi ni bila vročena, poleg tega pa tudi ni vsebovala ustreznega pravnega pouka. Vse navedeno naj bi nasprotovalo "procesnemu javnemu redu" Republike Slovenije, zaradi česar ni pogojev za priznanje obravnavane tuje sodbe. Vendar pa je sodišče prve stopnje zadevo razčistilo po dejanski in pravni plati. Preko Ministrstva za pravosodje RS je pridobilo podatke o veljavnem procesnem pravu, po katerem je sodišče v Gradcu postopalo in razsojalo. Ugotovljeno je, da je v postopku pred deželnimi sodišči načeloma obvezno, da stranke zastopajo odvetniki. V tem primeru mora stranka, ki odvetniku prekliče pooblastilo, sporočiti, da je določila drugega odvetnika, sicer preklic pooblastila v razmerju do nasprotne stranke ni veljaven.

Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi pravilno sklepalo, da Deželno sodišče v Gradcu preklica pooblastila odvetniku, ki ga je podal nasprotni udeleženec, utemeljeno ni upoštevalo. Končno pa je v primeru obveznega zastopanja po odvetniku strankina navzočnost na glavni obravnavi potrebna le tedaj, če bi jo bilo treba zaslišati. Deželno sodišče v Gradcu je glede na konkretne okoliščine lahko obravnavalo zadevo in odločilo o njej v odsotnosti nasprotnega udeleženca kot toženca in sicer ne glede na to, na kakšen način se je opravičil in iz kakšnih razlogov. Sodišče prve stopnje je na strani štiri svoje odločitve podrobno obrazložilo okoliščine, zaradi katerih je sojenje v odsotnosti bilo omogočeno. Ker je izbrani odvetnik pravnoformalno še vedno zastopal nasprotnega udeleženca kot toženca, je bila vročitev sodbe odvetniku pravno veljavna, pa tudi pravni pouk na sodbi ni bil obvezen.

V postopku priznanja tujih sodnih odločb v Republiki Sloveniji sodišče preizkusi, ali so bile v postopku izdaje tuje odločbe izpolnjene predpostavke iz določb 96. do 101. člena ZMZPP. V okviru preizkušanja pravilnosti postopka, v katerem je bila tuja sodna odločba izdana, gre predvsem za uporabo 96. člena citiranega zakona, torej za ugotavljanje morebitnih nepravilnosti v postopku, zaradi katerih stranka, ki nasprotuje priznanju tuje sodne odločbe, ni mogla sodelovati v postopku. Sodišče prve stopnje ima prav, da "pravila glede vročanja pooblaščencem strank in druga pravila fikcije vročitve" pozna tudi slovensko civilno procesno pravo (člen 141 in 6. odstavek 142. člena ZPP) zaradi česar ni mogoče šteti, da bi bila podobna pravila, kot jih je uporabilo sodišče v Gradcu, v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije.

Republika Slovenija je s 1.5.2004 postala polnopravna članica Evropske unije. Sprejela je pravni red unije, torej tudi Uredbo evropskega sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22.12.2000 o pristojnosti ter priznanju in izvršitvi sodb v civilnih in gospodarskih zadevah.

Navedena uredba je pričela veljati 1. marca 2002 in je po določbi 76. člena v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v državah članicah v skladu s Pogodbo o ustanovitvi evropskih skupnosti, vendar z omejitvijo iz njenega 66. člena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da med vsebino citirane uredbe (34. člen) in določbami 96. do 101. člena ZMZPP glede odklonitve priznanja tuje sodne odločbe, ni pomembnejših razlik, zaradi česar bi bila tudi ob neposredni uporabi uredbe izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Končno pa ni stvar postopka, ki se nanaša na priznanje tuje sodbe, ali je ta sodba glede na morebiten potek zastaralnega roka, ki velja za izvršitev judikatnih terjatev, izvršljiva ali ne, saj bo to lahko predmet presoje v morebitnem izvršilnem postopku.

Neutemeljeno pritožbo je bilo treba zavrniti po določbi 351. člena ZPP.