Jedro

Glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, zato sme zavrniti dokazni predlog obrambe, če je dejstvo, ki naj bi se z njim dokazovalo, že dokazano in se pokaže nadaljnje izvajanje dokazov kot nepotrebno.

Izrek

Zahtevi obsojenega A.H. in zagovornice za varstvo zakonitosti se zavrneta. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo z dne 26.3.2008 obsojenega A.H. spoznalo za krivega kaznivih dejanj hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena in poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 224. člena KZ ter mu določilo posamezni kazni, za prvo dejanje dve leti zapora in za drugo dejanje dva meseca zapora, nato pa mu po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen dve leti in en mesec zapora. V enotno izrečeno kazen mu je po prvem odstavku 49. člena KZ vštelo čas, ki ga je od 9.9.2007 od 3.05 ure dalje prebil v priporu. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ga je oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona ter odločilo, da se potrebni izdatki in nagrada zagovornice izplačajo iz proračunskih sredstev. V skladu z drugim odstavkom 105. člena ZKP je odločilo, da mora obsojenec Ministrstvu za notranje zadeve plačati znesek 293,90 EUR. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 19.6.2008 zavrnilo pritožbi obsojenca in zagovornice kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojenca oprostilo povrnitve stroškov pritožbenega postopka.

Obsojenec in zagovornica sta zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložila zahtevi za varstvo zakonitosti, oba zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Predlagata, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije razveljavi izpodbijani sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, ocenjuje, da obsojenec z zatrjevanjem, da so priče N.K., G.Š., M.Š., D.K., dr. N.L.R. in dr. P. "izjavljale lažnivo", izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ne more biti stvar presoje v tem postopku. Po njegovem stališču tudi zagovorničina zahteva ni utemeljena, saj v zvezi s kaznivim dejanjem hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena KZ z obrazložitvijo, da bi bilo treba pritegniti še enega izvedenca, izraža zgolj nestrinjanje z dokazno oceno. Isto velja za zatrjevanje, da bi moralo sodišče imenovati še izvedenca psihiatra in nevrologa. Neutemeljene so tudi navedbe v zvezi s kaznivim dejanjem po prvem odstavku 224. člena ZKP. Zapisnik o ogledu policijskega vozila, na katerem temelji obsodilna sodba, ni nedovoljen dokaz. Policija je ogled vozila opravila po 245. členu ZKP v zvezi z drugim odstavkom 164. člena ZKP in kršitve zakona ni videti.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovornici, ki sta se o njem izjavila. Vztrajata pri navedbah zahtev in zavračata stališča, ki jih je v svojem odgovoru zavzel vrhovni državni tožilec.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Zahteva zagovornice v zvezi s kaznivim dejanjem hude telesne poškodbe uveljavlja: - kršitev določbe 248. člena ZKP, ker sodišče za razjasnitev odločilnega dejstva, ki zadeva razhajanja med diagnozo, zapisano v ambulantnem kartonu ptujske bolnišnice in v medicinski dokumentaciji mariborske bolnišnice, ni pritegnilo izvedenca medicinske stroke, ta kršitev pa je vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe; - bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se višje sodišče ni opredelilo do navedene kršitve, ki jo je zagovornica uveljavljala v pritožbi, in ker so razlogi drugostopenjske sodbe protispisni v delu, v katerem je zapisana trditev, da sta postavljena izvedenca razpolagala z vso zdravstveno dokumentacijo. Izvedenec F. po navedbah vložnice zahteve namreč ni razpolagal z ambulantnim kartonom Splošne bolnišnice P. z dne 9.9.2007, pri čemer se sklicuje na njegovo mnenje z dne 19.10.2007 in njegovo izpovedbo na glavni obravnavi z dne 11.12.2007 in - bistveno kršitev določb kazenskega postopka, in sicer določbe tretjega odstavka 16. člena ZKP, ki je vplivala na zakonitost sodbe ter hkrati kršitev 4. alineje 29. člena Ustave, ker je bila kršena obsojenčeva pravica obrambe, konkretno kršitev izvajanja dokazov v obsojenčevo korist. Neutemeljeno je namreč sodišče zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje izvedenca psihiatra in nevrologa glede vprašanja obsojenčeve prištevnosti.

V zvezi s kaznivim dejanjem poškodovanja tuje stvari zagovornica ocenjuje, da je sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se sodba opira na dokaz, in sicer zapisnik o ogledu policijskega vozila, na katerega se ne bi smela opirati. Policija obsojencu ni omogočila prisotnosti pri ogledu poškodb na vozilu, čeprav je to bilo izvedljivo, ker je obsojenec bil pridržan na isti policijski postaji.

Obsojenec prav tako napada odločitev, s katero je sodišče zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje izvedenca medicinske stroke v zvezi z vprašanjem različnih ugotovitev telesnih poškodb oškodovanca v medicinski dokumentaciji ptujske in mariborske bolnišnice. Pri tem vložnik zahteve napada razloge, s katerimi je sodišče presodilo ravnanje dr. T.P. z očitkom, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Graja pa tudi presojo izpovedb zaslišanih prič, za katere meni, da so izpovedale lažno, in hkrati opozarja na ravnanje oškodovanca, ki je oddelku ORL Kliničnega centra v Mariboru in Zavarovalnici T. pri vložitvi odškodninskega zahtevka zatajil "sporen pregled v ptujski bolnišnici". Sklicuje se na določbo drugega odstavka 355. člena ZKP in opozarja na pomanjkljivosti mnenja izvedenca medicinske stroke dr. J.F. Pisanja "ogrožanje varnosti na delovnem mestu", ki ga je sopodpisal tudi oškodovani N.K., sodišče ne bi smelo uporabiti kot obremenilni dokaz. Izpovedbe obremenilnih prič bi sodišče prve stopnje moralo preizkusiti, ker so govorile namišljeno in lažno. Napada tudi odločitev, s katero je višje sodišče soglašalo z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje izvedenca medicinske stroke in razloge, s katerimi je prvostopenjsko sodišče zavrnilo dokazni predlog za pridobitev odškodninskega spisa Zavarovalnice T., pri čemer nakazuje, da oškodovanec vedoč, da ga obsojenec ni poškodoval, želi na njegovih "plečih" pridobiti protipravno premoženjsko korist in je s tem poskušal spraviti v zmoto Zavarovalnico T. za 17.500 EUR. Procesne napake so tudi v opisu poškodb glede na vsebino kazenske ovadbe, obtožnice in sodbe. V zaključku obsojenčeva zahteva ponavlja stališče do presoje izpovedb prič in do vprašanja različnosti poškodb, ki jih je ugotovil dr. P. in poškodb, navedenih v medicinski dokumentaciji ORL oddelka mariborske bolnišnice. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka vidi tudi v ravnanju policistov, ki k ogledu intervencijskega vozila niso pritegnili obsojenca.

Sodišče prve stopnje je obrazložilo zavrnitev dokaznega predloga za postavitev drugega izvedenca medicinske stroke, pri čemer se je sklicevalo na dokazno presojo izvida in mnenja dr. J.F. Poudarilo je, da v samem mnenju ni našlo nedoslednosti in nasprotij, da bi kakorkoli podvomilo v njegovo strokovnost in verodostojnost. Kot je razvidno iz obrazložitve drugostopenjske sodbe, je pritožbeno sodišče glede pritožbenih navedb, ki so se nanašale na razhajanja v medicinski dokumentaciji, sklepalo, da sta pritožnika (obsojenec in zagovornica) uveljavljala zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. V tej smeri je v skladu z določbo prvega odstavka 395. člena ZKP opravilo presojo pritožbenih navedb. Navedlo je tudi razloge, zaradi katerih ni soglašalo s pritožbenimi trditvami, da obstaja dvom, ali je poškodbe povzročil oškodovancu obsojenec ali pa jih je dobil na poti iz ptujske bolnišnice ali med prevozom v Maribor. V nadaljnji obrazložitvi se je opredelilo do predloga za zaslišanje drugega izvedenca medicinske stroke. Po določbi 248. člena ZKP se odredi izvedenstvo, kadar je za ugotovitev ali presojo kakšnega pomembnega dejstva potrebno pridobiti izvid in mnenje nekoga, ki ima potrebno strokovno znanje. Sodišče je z odreditvijo izvedenca medicinske stroke postopalo po tej določbi. Z izvedbo tega dokaza je ugotovilo odločilna dejstva, s tem in z ostalimi izvedenimi dokazi pa je izključilo možnost drugačnega nastanka poškodb pri oškodovancu. Zato je sodišče tudi z vidika v ustavni in sodni praksi postavljenih kriterijev utemeljeno zavrnilo izvedbo predlaganega dokaza. Na takšno presojo nima nobenega vpliva dejstvo, da izvedenec dr. F. ob podajanju izvida in mnenja ni razpolagal z ambulantnim kartonom Splošne bolnišnice Ptuj. Posebej še, ker se je opredelil do vprašanj, povezanih z različnostjo poškodb, ki jih je ugotovil dr. T.P. in poškodb, ugotovljenih na ORL v UKC Maribor. (glavna obravnava z dne 11. 12. 2007). Zaradi navedenega ni podlage za sklepanje, da so podane postopkovne kršitve, ki so uveljavljane tako v zahtevi zagovornice kot v obsojenčevi zahtevi. Slednje velja tudi za očitek v obrazložitvi drugostopenjske sodbe glede protispisnosti, ki je podana le, če sodišče glede odločilnih dejstev povzema vsebino listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku v nasprotju s samimi temi listinami in zapisniki. Tudi sicer je grajano utemeljitev treba razlagati kot seznanjenost izvedenca z vso dokumentacijo, ki je bila odločilna za podano mnenje.

Sodišče prve stopnje je z izčrpnimi in razumnimi razlogi zavrnilo dokazni predlog za postavitev drugega izvedenca psihiatrične stroke in tudi izvedenca za področje nevrologije. S takšno odločitvijo je soglašalo tudi pritožbeno sodišče, ki je poudarilo, da je sodišče prve stopnje glede na ustrezno presojo izvida in mnenja dr. F. utemeljeno zavrnilo navedeni dokazni predlog. Ker je s postavitvijo in zaslišanjem dr. F. razjasnilo vprašanje obsojenčeve prištevnosti v inkriminiranem času, sodišču ni mogoče očitati, da je z zavrnitvijo dokaznih predlogov kršilo obsojenčevo pravico obrambe. Glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, zato sme zavrniti dokazni predlog obrambe, če je dejstvo, ki naj bi se z njim dokazovalo, že dokazano in se pokaže nadaljnje izvajanje dokazov kot nepotrebno. Enako velja tudi za navedbe, s katerimi obsojenčeva zahteva napada odločitev, ki se nanaša na zavrnitev dokaznega predloga za pribavo odškodninskega spisa zavarovalnice. Sodišče je namreč utemeljilo presojo o tem, zakaj izvedba tega dokaza na ugotovitve, povezane z odločilnimi dejstvi in s sprejeto oceno izvedenih dokazov, ne more bistveno vplivati.

Iz zapisnika o ogledu je razvidno, da je policija opravila ogled prostorov za prevoz oseb (intervencijsko vozilo PP P.) v skladu z določbo drugega odstavka 164. člena ZKP. V tej določbi je med drugim predpisano, da sme policija tudi sama opraviti ogled, če preiskovalni sodnik ne pride na sam kraj. Glede na vsebino zapisnika o ogledu dežurna preiskovalna sodnica ni prišla na sam kraj in ni prevzela ogleda, o tem preiskovalnem dejanju pa je bila obveščena tudi dežurna okrožna državna tožilka. V takem položaju je policija smela postopati po določbi drugega odstavka 164. člena ZKP. Obsojencu je dne 9.9.2007 ob 03.05 uri bila odvzeta prostost, ker so bili podani razlogi za sum, da je izvršil kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Pridržan je bil na PP Ptuj. Istega dne je v času od 4.20 do 5.00 ure policija opravila ogled intervencijskega vozila. Iz podatkov spisa ni razvidno, ali je obsojenec bil obveščen o ogledu oziroma ali mu je bila omogočena prisotnost. Preiskovalno dejanje je policija opravila v predkazenskem postopku zoper znanega osumljenca, pri čemer je bila dana možnost, da ga obvesti in omogoči navzočnost, ne da bi bilo potrebno odlašati z izvedbo ogleda (drugi in peti odstavek 178. člena ZKP). Na podlagi tega je sicer mogoče sklepati, da obsojenec ni bil obveščen o ogledu in da je bila kršena njegova pravica iz drugega in petega odstavka 178. člena v zvezi z drugim odstavkom 164. člena ZKP, vendar te kršitve ni mogoče opredeliti kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč kot kršitev drugih določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost pravnomočne sodbe (3. točka 420. člena ZKP). Slednje pa pomeni, da mora biti izkazana vzročna zveza med zatrjevanimi kršitvami in nezakonitostjo sodbe. Trditve, ki jih vsebujeta obe zahtevi, ne zadostujejo za utemeljeno sklepanje, da je takšna vzročna zveza tudi podana.

Po določbi drugega odstavka 355. člena ZKP mora sodišče vestno pretehtati vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi ter na podlagi take presoje storiti sklep, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje izreklo sodbo, v njeni obširni pisni obrazložitvi pa postopalo po tej določbi. Ne gre za zatrjevano kršitev, če obsojenec ne sprejema razlogov napadene sodbe in če meni, da presoja sodišča ni pravilna. Takšna izvajanja njegove zahteve pomenijo uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Na glavni obravnavi 10.3.2008 je okrožna državna tožilka spremenila obtožbo z opisom oškodovančevih poškodb tudi z navedbo, da je zadobil zlom leve očnice. Takšen opis je sodišče povzelo v izrek sodbe in v skladu z njim ugotovilo dejansko stanje. Zato niso podane "procesne napake", ki jih obsojenčeva zahteva vidi v zatrjevanih nasprotjih. V obsegu, v katerem obsojenec ne soglaša z oceno izvedenih dokazov, zlasti z oceno oškodovančeve izpovedbe in izpovedb ostalih zaslišanih prič, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujeta vložnika zahtev. Zato je zahtevi obsojenega A.H. in zagovornice za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Obsojenčeve slabe premoženjske razmere, ki jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje, so tudi Vrhovnemu sodišču narekovale oprostitev plačila sodne takse kot stroška, nastalega s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).