Jedro

Če je odločitev oporočitelja, da nekomu nekaj zapusti, ker si ta to želi, zavestna in prostovoljna, oporoka ni neveljavna.

Darilo, ki se po četrtem odstavku 28. člena ZD všteva dediču v njegov dedni delež, lahko povzroči le tako ravnanje zapustnika, ki ima za posledico zmanjšanje obsega njegovega premoženja.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 720 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15-tih dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavi oporoka A. A., sklenjena v obliki notarskega zapisa št. 10 20/2018 pri notarki B. B. in da se C. C. (toženka) v njen zakoniti delež po pok. A. A. vračuna darilo v vrednosti 22.000 EUR, ki ga je prejela s tem, ko je v obdobju ob 2010 do 2014 brezplačno bivala v njegovem stanju, kar ji je omogočilo korist v višini 22.000 EUR, s čimer je odplačala dolg svojega sina. Tožeči stranki (tožnici) je naložilo plačilo 10.171,80 EUR stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Tožnici sta vložili obsežno pritožbo, uveljavljata vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagata, naj pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

2.V zvezi z odločitvijo glede vštevanja darila sodišču očitata, da je nepravilno povzelo izpovedi prič in listin (kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), saj ne drži, da naj bi dokazni postopek pokazal, da je do skupnega bivanja toženke in A. A. (zapustnik) prišlo na podlagi sporazumne in svobodne odločitve partnerjev. Posledično je napačno ugotovljeno dejansko stanje. Pritožnici pojasnjujeta svoje videnje, zakaj naj bi se toženka preselila k A. A., v nadaljevanju pa grajata zaključek prvostopenjskega sodišča o njunem skupnem življenju. Nasprotujeta zaključku sodišča o verodostojnosti izpovedb toženke in prič D. D., E. E., F. C. in G. G. Treba bi bilo pridobiti evidence zapustnika v zvezi s plačevanjem stroškov. Materialnopravno zmotna je presoja sodišča, da toženkine brezplačne uporabe zapustnikovega stanovanja ni mogoče šteti kot darilo po 29. členu Zakona o dedovanju (ZD). Zapustnik je toženki prihranil sredstva v višini 22.000 EUR in jo v primerjavi z ostalimi dediči (njima), ki sami odplačujejo svoje dolgove, obravnaval neenako. Stališče sodne prakse je, da se brezplačno bivanje v nepremičnini šteje kot darilo po 29. členu ZD. Ker sodišče ni upoštevalo vseh navedb tožnic, je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

2.Tudi zaključki sodišča glede oporočne sposobnosti A. A. so napačni. V oporoki ni napisana njegova prava volja. Očitno je celoten postopek pri notarki dejansko vodila toženka, izrabila je slabo zdravstveno stanje zapustnika in njegovo podrejenost oziroma odvisnost od nje. Sodišče se ni opredelilo do neskladij v izpovedbah zaslišanih prič. Notarka v resnici ni preverila zapustnikove razsodnosti, zato je podana kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se ni opredelilo do vseh navedb tožnic o podrejenosti in odvisnosti zapustnika od toženke. Obrazložitve ne bi smelo opreti na izvedensko mnenje dr. H. H. Tožnici mnenja nista sprejeli. Mnenje temelji na nepopolni medicinski dokumentaciji in posrednih podatkih. Ni upoštevano, da je zapustnik slabo slišal. V času podpisa oporoke je imel vročino. Sodišče se ni opredelilo, zakaj naj bi bila priča I. I. nepristranska. Izvedensko mnenje ni strokovno niti popolno, izvedenka ne bi smela upoštevati spornih izjav; v bistvu je izvedenka naredila vnaprejšnjo dokazno oceno. Mnenje izvedenke H. H. bi moralo sodišče izločiti iz spisa. Do mnenja, ki ga je izdelala Komisija za fakultetna izvedenska mnenja, se sodišče ni opredelilo. Izvedenci bi morali preveriti tudi možnost obstoja meningitista ali drugih nevroloških bolezni, ki lahko vplivajo na razsodnost. Ker se niso, bi moralo sodišče zahtevati dopolnitev mnenja. Onkolog ni mogel podati mnenja, saj je bil A. A. nazadnje v onkološki ambulanti konec junija 2018. Vsi izvedenci so se opirali na delo notarke oziroma dvofazni postopek, ki pa je še vedno vprašljiv. Izvedenci so upoštevali tudi sporne izpovedbe. Iz sodbe ne izhaja, zakaj sodišče sodnim izvedencem ni naložilo dopolnitve mnenja. Izvedenci bi se morali opreti na medicinsko dokumentacijo in ne na dejstvo, da naj bi bila oporoka sestavljena pri notarki. Ker sodišče ni upoštevalo zaslišanj posameznih sodnih izvedencev, je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Da je bil zapustnik podrejena osebnost, je potrdila toženka, saj je povedala, da je vedno popustil. Kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana tudi, ker je I. I. izpovedala, da je bil pokojni zadnjih 14 dni zmeden, sodišče pa govori o zadržanosti. Postaviti bi bilo treba tudi izvedenca nevrološke in grafološke stroke. V nadaljevanju pritožba razlaga, kaj in kako da bi morali upoštevati izvedenci. Sodišče ni vezano na izvedensko mnenje. Ni upoštevalo metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, dokaze je ocenilo enostransko, do izpovedb tožnic in prič J. J. in K. K. se ni opredelilo oziroma se je pavšalno in ni upoštevalo, da so dokazi med seboj enakovredni.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Glede na podano trditveno in dokazno podlago je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo za presojo relevantna dejstva in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Utemeljilo jo je z jasnimi in popolnimi razlogi, ki se jim pritožbeno sodišče pridružuje. Neutemeljeno pritožba izpodbijani sodbi očita nezadostno obrazloženost - kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zahtevani standard obrazloženosti od sodišča prve stopnje ne zahteva, da se izrecno in minuciozno opredeli do prav vsake posamične navedbe ali stališča strank, odgovor je lahko tudi posreden. Navedbe tožnic so bile zelo obsežne, vložila je kar 17 pripravljalnih vlog, večina od njih obsega več kot 20 strani. Zaradi preglednosti in jasnosti utemeljitve svoje odločitve je moralo sodišče prve stopnje izluščiti le bistvo trditev tožnic in odgovoriti na te. V obrazložitvi je navedlo materialnopravno podlago odločitve, ocenilo izvedene dokaze in obrazložilo svoje dejanske in pravne zaključke. Tudi na več mestih uveljavljane kršitve določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni. Za to kršitev gre, če sodišče v odločbo napačno povzame vsebino listin ali zapisnikov in ne, če jih drugače dokazno oceni, kot pritožnik želi, da bi jih. V resnici pritožba s sklicevanjem na to kršitev izpodbija dokazno oceno. Tudi to je neutemeljeno, saj je sodišče prve stopnje izvedene dokaze ocenilo, kot mu nalaga 8. člen ZPP. Ob upoštevanju izpovedb strank in prič, mnenj izvedencev ter listinske dokumentacije v spisu je z življenjsko razumnimi in logično prepričljivimi argumenti obrazložilo dejanske zaključke. Ocenilo je celotno procesno dogajanje - navedbe strank in njihovo konsistentnost ter nespornost posameznih dejstev. Obrazložilo je, katere dokazne predloge in zakaj je zavrnilo. Pritožnici se v resnici ne soočita z razlogi prvostopenjskega sodišča, nekatere tudi izkrivljata in v pritožbi pretežno le ponavljata svoje trditve iz prvostopenjskega postopka. Ker je na te pravilno odgovorjeno že v izpodbijani sodbi, višje sodišče ne bo ponovno vse podrobno obrazlagalo.

Glede oporočne sposobnosti zapustnika

6.Tožnici trdita, da zapustnik ob podpisu oporoke pri notarki dne 17. 10. 2018 ni mogel razumeti vsebine, pomena in pravnih posledic oporoke, s katero je toženki zapustil polovico stanovanja, tožnicama pa vsaki 1/4, ker je bilo njegovo zdravstveno stanje že tako slabo, da ni bil sposoben izraziti prave volje. Trdita tudi, da je bil s strani toženke zaveden in prisiljen v sestavo oporoke, saj mu je ves čas govorila, da ga njej ni treba negovati in da jo bosta tožnici po njegovi smrti vrgli iz stanovanja.

7.Oporoko kot enostranski pravni posel za primer smrti lahko naredi vsaka fizična oseba, stara več kot 15 let, ki je sposobna za razsojanje (prvi odstavek 59. člena ZD). Neveljavna je oporoka, če je bil oporočitelj z grožnjo ali silo prisiljen, da jo je napravil, ali če se je odločil, da jo napravi zaradi zvijače ali zaradi tega, ker je bil v zmoti (prvi odstavek 60. člena ZD). Trditveno in dokazno breme glede obstoja katerekoli napake volje je na tožnicah, a ju nista zmogli. Sila pomeni fizično nasilje, ki ga tožnici niti zatrjujeta ne. Grožnja pa je psihično nasilje, ki pri oporočitelju povzroči utemeljen strah, ki vpliva na vsebino oporoke. Take grožnje tožnici nista dokazali. Iz izpovedb tožnic izhaja, da le domnevata, da je njun oče oporoko naredil pod vplivom toženke. Če je odločitev oporočitelja, da nekomu nekaj zapusti, ker si ta to želi, zavestna in prostovoljna, oporoka ni neveljavna. Dokazni postopek je pokazal, da se je A. A. sam odločil, kako bo razdelil svoje premoženje med dedinje. Oporoka je bila narejena v notarskem zapisu, kar kaže na premišljeno dejanje oporočitelja. Nobena okoliščina, ki bi vzbujala dvom, da je notarki izrazil svojo resnično voljo, ni bila ugotovljena. Da je zapustnik imel osebnostno motnjo, tožnicama ni uspelo dokazati. Sicer pa zatrjevana osebnostna motnja po mnenju izvedenke psihiatrične stroke, ki ga tožnici nista uspeli izpodbiti, na sposobnost izražanja oporočne volje ne vpliva.

8.Sodišče prve stopnje je okoliščine, iz katerih se da sklepati, če je bil zapustnik ob podpisu oporoke pri notarki 17. 10. 2018, kar je bilo 13 dni pred njegovo smrtjo, sposoben za razsojanje, ugotavljalo z zaslišanjem strank in več prič. Tožnici in njuna moža so izpovedali, zakaj menijo, da ni bil. Toženka in vse druge priče pa so izpovedali, da se je skoraj do smrti (dan ali dva pred smrtjo) kljub boleznim in fizični onemoglosti vsega zavedal. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj verjame njim. Njihove izpovedbe so bile v bistvenem med seboj skladne, življenjsko logične, stanje A. A., kot so ga opisovali, izhaja tudi iz medicinske dokumentacije in večina teh prič je nepristranskih. Slednje pomeni, da niso ne s tožnicama ne s toženko v kakšnem takem razmerju, da bi jim uspeh ene ali druge strani prinesel korist. Kakšno korist od uspeha toženke naj bi imeli zaslišani sosedje, patronažna sestra in notarska pripravnica, pritožba ne pojasni. Tudi notarka od uspeha toženke nima nobene koristi. Dejstvo, da notarka odgovarja za svoje delo, pa utemeljuje ravno obratno, kot meni pritožba. Ker notar ve, da bo v primeru neustrezno opravljene storitve lahko odškodninsko in tudi kazensko odgovoren, je pričakovano, da delo opravlja s profesionalno skrbnostjo.

9.Dokazne ocene prvostopenjskega sodišča, da se je zapustnik že pred podpisom oporoke 17. 10. 2018 obrnil na notarsko pisarno, ker je želel narediti oporoko, kakršno je v prisotnosti dveh nepristranskih prič nato podpisal, temelji na skrbni presoji izpovedb ob tem prisotnih - toženke, dveh oporočnih prič in notarke. Vsi so potrdili, da je zapustnik izrazil željo narediti oporoko pri notarki in kakšna naj bo njena vsebina, oporoko so nato v notarski pisarni pripravili in 17. 10. 2018 jo je po tem, ko se je notarka z njim pogovorila in mu razložila posledice podpisa oporoke, podpisal. Z dokazno nepodprtimi očitki notarki tožnici dvoma v pravilnost ugotovitev prvostopenjskega sodišča nista vzbudili.

10.Navedbe pritožbe o izpovedbi patronažne sestre I. I. so zavajajoče. Ni izpovedala, da je bil A. A. zadnjih 14 dni zmeden, pač pa, da je bil prej vedno zelo pogovorljiv in nasmejan, le zadnjih 14 dni pred smrtjo je bil "malo tako zmeden", a je tudi takrat glede dogajanja okoli sebe vedel vse. Povedala je tudi, da on ni jemal take protibolečinske terapije, ki pri nekaterih onkoloških bolnikih povzroči odsotnost.

11.Da se sodišče ni opredelilo do izpovedb tožnic in prič J. J. ter K. K., enostavno ne drži. Kaj in zakaj jima sodišče ne verjame, je obrazloženo v točkah 19 in 20 izpodbijane sodbe.

12.Za odgovor na vprašanje ali oseba zaradi svojega zdravstvenega stanja ni (več) sposobna izraziti svoje prave volje, je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče (in stranke) ne razpolaga, zato si mora pomagati z izvedenci. Sodišče prve stopnje je najprej postavilo izvedenko psihiatrične stroke, ki je ob upoštevanju vseh podatkov, ki so ji bili na voljo, strokovno obrazložila, zakaj meni, da je bil zapustnik na dan podpisa oporoke kljub številnim zdravstvenim težavam sposoben razumeti, kaj podpisuje. Na obsežne pripombe tožnic zoper njeno mnenje je izvedenka odgovorila najprej v pisni dopolnitvi mnenja in nato še, ko je bila zaslišana na naroku. Vse pripombe tožnic je argumentirano zavrnila. Natančneje je to obrazložilo sodišče prve stopnje v točkah 21 do vključno 26 izpodbijane sodbe in s tem utemeljilo, zakaj je sodbo oprlo tudi na njeno mnenje. Enaki zaključki kot iz mnenja izvedenke psihiatrične stroke, izhajajo iz mnenja še štirih izvedencev medicinske stroke, ki so sestavljali Komisijo za izvedenska mnenja Medicinske fakultete v ... (mnenje Komisije). Ni res, da sodišče od njih ni zahtevalo dopolnitve mnenja z odgovori na pripombe tožnic. Bili so zaslišani in so izčrpno odgovorili na vse pripombe. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni podrobno odgovarjalo na vsako pripombo tožnic na mnenje Komisije, ker je na bistvene pripombe odgovorilo že, ko je obrazložilo, zakaj sprejema mnenje izvedenke psihiatrične stroke. Sodba je dovolj obrazložena, da je mogoč njen preizkus, nobena bistvena navedba tožnic ni bila prezrta.

13.Izvedenci so upoštevali vso medicinsko dokumentacijo, ki so jo imeli na voljo. Ker imajo posebna strokovna znanja, so usposobljeni za interpretacijo medicinske dokumentacije. Pri tem so upoštevali tudi druge podatke spisa, a to ne pomeni, da so izvedene dokaze ocenjevali oni. Upoštevali so dejstva, ki povsem jasno izhajajo iz procesnega gradiva, npr. da je bil A. A. 13. 10. 2018 več ur pri sorodnici na zabavi za njen rojstni dan, kdaj in zakaj je bil pri zdravnikih, da je 17. 10. 2018 v prostorih notarske pisarne lastnoročno podpisal oporoko, itd. S sicer neizkazanimi navedbami o nepopolni medicinski dokumentaciji in špekulacijami o morebitnih dodatnih boleznih in težavah A. A. pritožnici ne moreta biti uspešni, saj je dokazno breme na njiju in jima ne more jima koristiti, da nista uspeli zagotoviti za potrditev njunih navedb potrebne dokumentacije.

14.Zahteva tožnic za izločitev dokaza - mnenja izvedenke psihiatrične stroke je absurdna. Izvedenko je sodišče angažiralo na podlagi predloga tožnic, ko pa jima njeno mnenje ni ustrezalo, sta zahtevali, da se izloči iz spisa. Za izločitev dokazov v ZPP ni podlage. Ravno nasprotno, v pravdnem postopku mora sodišče izvesti in dokazno oceniti s strani strank predlagane dokaze o pravno relevantnih dejstvih.

15.Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je mogoče z gotovostjo zaključiti, da se je zdravstveno stanje A. A. začelo občutno slabšati v dneh po podpisu oporoke, 17. 10. 2018 pa je bil brez dvoma sposoben razsojanja in je vedel, kaj podpisuje, zato tožbeni zahtevek za razveljavitev oporoke ni utemeljen.

Glede vštevanja daril

16.Tožnici uveljavljata, da je darilo, ki naj se všteje v dedni delež toženke, njeno brezplačno bivanje pri A. A.

17.Skladno z 29. členom ZD je darilo zapustnika dediču tudi odpoved pravici, odpust dolga, tisto, kar je zapustnik za življenje dal dediču na račun njegovega dednega deleža ali za ustanovitev ali razširitev gospodinjstva ali za opravljanje poklica, kakor tudi vsako drugo neodplačno razpolaganje. Pojem neodplačnega razpolaganja v dednem pravu je avtonomen in se razlaga glede na cilj dednega prava, ki je v enaki in pravični razdelitvi zapuščine. Darilo, ki se po četrtem odstavku 28. člena ZD všteva dediču v njegov dedni delež, lahko povzroči le tako ravnanje zapustnika, ki ima za posledico zmanjšanje obsega njegovega premoženja.

18.Tožnici trdita, da je v sodni praksi zavzeto stališče, da se brezplačno bivanje v nepremičnini sklada z definicijo darila iz 29. člena ZD, a ne navedeta odločb, iz katerih naj bi to izhajalo. Očitno zato ne, ker takih odločb ni. Iz sodbe VS RS II Ips 22/2019 izhaja drugače - da brezplačno bivanje družinskega člana ne ustreza tej definiciji. Tožnici sta v vlogah priznavali, da sta toženka in njun oče živela v izvenzakonski skupnosti. Tudi iz izvedenih dokazov in drugih podatkov v spisu je povsem nedvoumno razvidno, da sta bila zapustnik in toženka par več kot 20 let. Glede na izrecno priznanje obstoja izvenzakonske skupnosti, so navedbe in izpovedbi tožnic, s katerimi skušata izpodbiti zaključek prvostopenjskega sodišča o prostovoljnem skupnem bivanju zapustnika in toženke, skregane z logiko.

19.Ker tožnici nista dokazali, da bosta prikrajšani pri dedovanju, ker je njun oče živel z izvenzakonsko partnerico v svojem stanovanju, je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka, da se v dedni delež toženke všteje 20.000 EUR, materialnopravno pravilna. Kdo je živel v toženkinem stanovanju in dolgovi toženkinega sina niso za presojo pomembne okoliščine.

Sklepno

20.V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi po obrazloženem niso podani. Tudi nobene kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, ni. Pritožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

21.Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. in prvem odstavku 154. člena ZPP. Tožnici s pritožbo nista uspeli, zato morata toženki povrniti stroške, ki jih je imela z odgovorom nanjo. Višje sodišče jih je odmerilo po priloženem stroškovniku in skladno z Odvetniško tarifo (OT). Nagrada za pregled listin, študij spisa in končno poročilo stranki je všteta v odvetniške stroške za sestavo odgovora na pritožbo, zato jih višje sodišče ni priznalo. Za odgovor na pritožbo je skladno s tar. št. 22/1 OT priznalo 1200 točk oziroma 720 EUR (vrednost točke je 0,6 EUR). Pritožbeno sodišče pripominja, da administrativni stroški in DDV niso priglašeni. Dosojene stroške morata tožnici toženki povrniti v roku 15 dni od prejema te sodbe (313. člen ZPP), sicer bosta prišli v zamudo in bosta od dne zamude dalje do plačila dolgovali še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen Obligacijskega zakonika).

Zveza:

Zakon o dedovanju (1976) - ZD - člen 28, 28/4, 29, 60, 60/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.