Jedro

Tožnik nima verjetnega izgleda za uspeh s kazenskim pregonom zoper osumljena. Kriminalisti so v zadevi zbrali obvestila, pridobili pisno dokumentacijo in opravili več razgovorov, tudi s tožnikom. Na podlagi zbranega je tožilec vloženo ovadbo zavrgel, ker je zaključil, da ni podan utemeljen sum, da sta storilca storila zatrjevano kaznivo dejanje. Iz tega razloga pogoji za odobritev brezplačne pravne pomoči, ki jih določa 24. člen ZBPP, niso izpolnjeni.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za prevzem kazenskega pregona zoper A.A. in B.B.. Organ za brezplačno pravno pomoč je na podlagi tožnikovih navedb in listin v spisu ugotovil, da je tožnik vložil kazensko ovadbo zoper zgoraj navedena, zaradi kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z 20. členom KZ-1, zoper A.A. pa še za kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1. Okrožno državno tožilstvo je navedeno ovadbo s sklepom št. MB-Kt/1876/2012/TI/mo z dne 9. 1. 2015 zavrglo, ker ni podan utemeljen sum, da sta osumljena storila očitano kaznivo dejanje. Tožilstvo je ugotovilo, da tožnikova zatrjevanja temeljijo zgolj na ustnih medsebojnih dogovorih, medtem ko zbrana obvestila in pridobljene listine izkazujejo dejstva in okoliščine, na podlagi katerih osumljenima ni mogoče očitati storitve zgoraj navedenih kaznivih dejanj. Iz listin izhaja, da sta tožnik in B.B. dne 9. 8. 2011 sklenila prodajno pogodbo za stanovanje v …, v prodajni pogodbi pa sta se dogovorila za kupnino v znesku 25.000,00 €. V pogodbi je tudi navedeno, da je kupec kupnino v celoti poravnal na roke prodajalca. Podpisi so bili overjeni notarsko, pogodba pa predložena Davčnemu uradu Maribor, ki je odmeril davek na promet nepremičnin v znesku 1.000,00 €. Dne 29. 8. 2011 sta pogodbenika sklenila še aneks k prodajni pogodbi, v katerem sta se dogovorila, da bo kupec prodajalcu plačal še dodatnih 23.000,00 €, pri čemer se odpoveduje pravici do povratnega odkupa navedene nepremičnine, kot sta stranki določili v prodajni pogodbi. Tudi aneks je bil notarsko overjen in pogodba predložena Davčnemu uradu Maribor. Iz listin tako izhaja, da je prosilec prodal stanovanje na naslovu … B.B., za kar je prejel 48.000,00 € kupnine. Prosilec pa zatrjuje, da kupnine ni prejel, saj da je šlo zgolj za ustni dogovor med strankama, pri čemer naj bi bilo dogovorjeno tudi, da bo stanovanje po pol leta prepisano nazaj na prosilca. Za te trditve pa ni predložil nobenih dokazil. Nadalje iz zbranih listinskih dokazil izhaja, da je tožnik od C.C. kupil delež družbe D. d.o.o. in tako postal družbenik in direktor družbe D. d.o.o. Kot zakoniti zastopnik te družbe je pri E. d.d. sklenil pet naročniških pogodb, s sklenitvijo katerih je dobil v prosto uporabo pet aparatov Apple iPhone 4 32 GB. To naj bi se zgodilo na prigovarjanje A.A.. Do odkupa poslovnega deleža pa naj bi prišlo tako, da je A.A. prosilca pregovoril, da je slednji svoj dolg poravnal tako, da je let-ta postal družbenik družbe D. d.o.o., do sklenitve naročniških razmerij pa naj bi prišlo prav tako po nasvetu A.A., ki bi naj pridobljeno korist kompenziral v mesečna plačila najema stanovanja na naslovu …, ki ga je prosilec prodal B.B., tožnik pa je v njem živel tudi po prodaji in B.B. v zameno plačeval najemnino.

V družbi D. d.o.o. je bila zaposlena G.G. od 20. 2. 2012 do 30. 4. 2012, tožnik pa zatrjuje, da je bila ta zgolj navidezno zaposlena v tej družbi in da je A.A. ponaredil podpis prosilca in uporabil štampiljko družbe D. d.o.o. ter G.G. prijavil in odjavil v pokojninsko zavarovanje. Ker ne obstaja predpis, ki bi točno določeni osebi nalagal priglasitev zaposlenega v sistem obveznega zavarovanja, ni bilo mogoče ugotoviti, kdo je priglasil G.G. v zavarovanje, zato niso bile potrjene trditve prosilca o očitkih v tej smeri.

Po zbranih obvestilih je tožilstvo ugotovilo, da ne obstojijo ne pisna ne ustna dokazila, ki bi potrdila očitke prosilca o storjenih kaznivih dejanjih A.A. in B.B. na škodo tožnika, obstojijo pa listinska dokazila, ki tožnikove trditve zavračajo. V zgoraj opisanih dejanjih ni zaznati elementov kaznivih dejanj, medtem ko prosilec ni predložil nobenega dokaza glede svojih trditev, da je navedena dejanja opravil zaradi goljufije osumljenih oziroma, da naj bi A.A. ponaredil njegov podpis. Glede na to, da je Okrožno državno tožilstvo v Mariboru na podlagi navedenega zaključilo, da ni podan utemeljen sum, da sta A.A. in B.B. storila kazniva dejanja, za katera ju bremeni tožnik, je organ za brezplačno pravno pomoč ocenil, da tožnik najverjetneje ne bo uspešen pri kazenskem pregonu zoper navedena zaradi očitanih dejanj. Če tožnik ne razpolaga z drugimi dokazili, razen z lastnim pričevanjem, obstajajo pa listinska dokazila, ki negirajo njegove trditve, ni mogoče pričakovati, da bo tožnik v kazenskem postopku uspel dokazati, da sta A.A. in B.B. storila očitano kaznivo dejanje. Glede na to, da je tožilstvo zaključilo, da ne obstoji niti utemeljen sum, da sta imenovana storila očitana kazniva dejanja, je malo verjetno, da bo prosilec uspel z gotovostjo dokazati, da sta osumljena storila očitana kazniva dejanja oziroma, da bo sodišče prepričal, da sta kriva storitve očitanih kaznivih dejanj.

Ker je organ za brezplačno pravno pomoč zaključil, da tožnik nima verjetnega izgleda za uspeh z nadaljevanjem kazenskega pregona zoper osumljena A.A. in B.B., je ob uporabi 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) tožnikovo prošnjo zavrnil. Ker ni podan objektivni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči, je odpadla presoja subjektivnega pogoja, to je finančnega položaja prosilca, oba pogoja iz 11. člena ZBPP morata namreč biti izpolnjena kumulativno.

Tožnik v vloženi tožbi navaja, da se je odločil, da nadaljuje kazenski pregon kot oškodovanec kot tožilec, potem ko je državni tožilec zavrgel kazensko ovadbo zoper osumljena. Oba osumljena sta namreč tožnika ogoljufala na takšen način, da je ostal brez stanovanja. Vse to je podrobneje opisano v kazenski ovadbi in kriminalistični preiskavi. Ta je pokazala, da sta obdolženca nedvomno utemeljeno osumljena kaznivega dejanja goljufije na škodo tožnika. Tožnik se zato ne strinja z odločitvijo organa za brezplačno pravno pomoč, da nima verjetnega izgleda za uspeh. Namen sodne preiskave je prav v tem, da se razčistijo vse okoliščine, kar je kasneje podlaga za nadaljnjo odločitev tožilca o vložitvi obtožnega akta ali opustitvi kazenskega pregona. V tej fazi je tako povsem nemogoče ocenjevati verjetnost izgleda za uspeh, zato je odločitev sodišča napačna. Že iz okoliščine, da je zoper osumljena A.A. vloženih že več kot 50 ovadb za premoženjske delikte in nekatere storjene prav na enak način kot zoper oškodovanca, nedvomno potrjuje utemeljenost suma ter s tem upravičenost uvesti sodno preiskavo zoper oba osumljena.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v izpodbijani odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja: Pogoje za odobritev brezplačne pravne pomoči določa ZBPP, ki v tretjem odstavku 11. člena pravi, da se pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ugotavljajo finančni položaj prosilca in drugi pogoji določeni z zakonom. Organ za brezplačno pravno pomoč torej ne ugotavlja samo finančnega položaja prosilca, ampak mu zakon nalaga, da ugotovi tudi obstoj drugih pogojev, določenih z zakonom. Druge pogoje, to je okoliščine in dejstva o zadevi, ki se upoštevajo pri dodelitvi brezplačne pravne pomoči, določa 24. člen ZBPP. Po tem členu se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči in predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh tako, da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma, da je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom zadeve s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

Po presoji sodišča je organ za brezplačno pravno pomoč zgoraj navedena določila pravilno uporabil in ugotovil, da tožnikova prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni utemeljena, saj tožnik nima verjetnega izgleda za uspeh (prvi odstavek 24. člena ZBPP). Odločitev organa za brezplačno pravno pomoč temelji predvsem na sklepu Okrožnega državnega tožilstva št. MB-Kt/1876/2012/TI/mo z dne 9. 1. 2015, s katero je Okrožno državno tožilstvo zavrglo ovadbo zoper osumljena A.A. in B.B.. Tožilstvo na podlagi zbranih obvestil in pridobljenih listin zaključuje, da ni podan utemeljen sum, da sta omenjena storila očitana kazniva dejanja. Glede prodaje stanovanja na naslovu … je bilo ugotovljeno, da je tožnik lastnoročno podpisal prodajno pogodbo dne 9. 8. 2011 in aneks k tej pogodbi dne 29. 8. 2011, podpis pa je bil overjen v notarski pisarni I.I.. S podpisom prodajne pogodbe, aneksa in pisnima izjavama pa je priznal tudi prejem kupnine s strani B.B.. V postopku ni bilo ugotovljeno, da bi oškodovanec listine podpisal pod vplivom grožnje, policisti pa so zbrali obvestila tudi od Saše J.J., ki je bil s primerom seznanjen in je bil po svoji izjavi priča predaji gotovine. V njegovi navzočnosti naj bi K.K. in A.A. denar tudi preštela. Tožnik je na davčnem uradu tudi plačal odmerjen davek. Glede sklenitve naročniških razmerij pri družbi E. d.d. je bilo ugotovljeno, da je tožnik osebno v Poslovalnici E. v Mariboru kot zakoniti zastopnik gospodarske družbe D. d.o.o. sklenil omejene naročniške pogodbe in prejel pripadajoče telefonske aparate, s katerimi je nadalje prosto razpolagal. Kriminalisti tudi niso zbrali dokazov, ki bi opravičevali utemeljen sum storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin, ki se nanašajo na tožnikovo izjavo, da naj bi A.A. ponaredil njegov podpis kot odgovorne osebe gospodarske družbe D. d.o.o. ob zaposlitvi G.G. Prav tako ni bilo zaznati znakov katerega kaznivega dejanja v zvezi z odkupom poslovnega deleža družbe D. d.o.o. Policisti so zbrali obvestila tudi od K.K., ki je bil seznanjen z dogodki, ki so se pripetili tožniku, saj je prav on seznanil tožnika in A.A., vendar je o kasnejših dogodkih vedel povedati zgolj na podlagi tega, kar mu je povedal tožnik. Tožnikove izjave temeljijo zgolj na domnevnih medsebojnih ustnih dogovorih med navedenimi osebami, zbrana obvestila in pridobljene listine v predkazenskem postopku pa izkazujejo nasprotna dejstva in okoliščine, na podlagi katerih osumljenima ni mogoče očitati utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj. Glede na to je Okrožno državno tožilstvo ovadbo na podlagi določbe prvega odstavka 161. člena ZKP zavrglo.

Prvi odstavek 161. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) določa, da državni tožilec zavrže ovadbo, če ni podan utemeljen sum, da je osumljenec storil naznanjeno kaznivo dejanje. O tem, da je zavrgel ovadbo in o razlogih zato obvesti državni tožilec v osmih dneh oškodovanca. Če državni tožilec spozna, da ni podlage za pregon za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti ali če spozna, da ni podlage za pregon katerega izmed ovadenih udeležencev, mora to v osmih dneh sporočiti oškodovancu in ga poučiti, da lahko začne pregon sam (prvi odstavek 60. člena ZKP). Oškodovanec ima pravico začeti oziroma nadaljevati pregon v osmih dneh, odkar je prejel sporočilo iz prejšnjega odstavka (drugi odstavek 60. člena ZKP).

Po obrazloženem se sodišče strinja z zaključkom organa za brezplačno pravno pomoč, da tožnik nima verjetnega izgleda za uspeh s kazenskim pregonom zoper osumljena. Kriminalisti so v zadevi zbrali obvestila, pridobili pisno dokumentacijo in opravili več razgovorov, tudi s tožnikom. Na podlagi zbranega je tožilec vloženo ovadbo zavrgel, ker je zaključil, da ni podan utemeljen sum, da sta storilca storila zatrjevano kaznivo dejanje, saj tožnik ne razpolaga z nobenimi dokazili razen z lastnim pričevanjem, medtem ko listinska dokazila tega ne potrjujejo. Iz tega razloga pa tudi pogoji za odobritev brezplačne pravne pomoči, ki jih določa 24. člen ZBPP, niso izpolnjeni.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.