Jedro

Tožena stranka je tožnikovo fizično nasilje in grožnje res opredelila kot kršitev 6.a člena ZDR. Vendar takšna opredelitev ne spremeni dejstva, da je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razlogov po drugi alinei prvega odstavka 111. člena ZDR, saj je fizično nasilje in grožnje, kot jih je nad sodelavko izvajal tožnik, vsekakor hujša kršitev pogodbenih obveznosti. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da takšno tožnikovo ravnaje predstavlja tako hudo okoliščino, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več možno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 23. 5. 2008 nezakonita, da je tožena stranka dolžna tožniku vpisati manjkajočo delovno dobo do 12. 12. 2008 v delovno knjižico, mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 12. 12. 2008 obračunati in izplačati vse pripadajoče neizplačane plače po predhodnem odvodu ustreznih davkov in prispevkov pristojnim službam in zavodom od pripadajočih bruto zneskov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamične mesečne plače v plačilo, dalje do plačila ter mu priznati, obračunati in izplačati vse ostale pravice iz dela in po delu do 12. 12. 2008, vse v 15 dneh. Odločilo je tudi, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se, razen v delu, kjer je sodišče prve stopnje odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, pravočasno iz razlogov nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka ter predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti oziroma podredno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške. Uvodoma poudarja, da je sodišče prve stopnje izpovedbi prič E.P. in D.K. protispisno ocenilo za skladni, iz tega razloga pa je nepopolno oziroma zmotno ugotovilo dejansko stanje. Po pritožbenih navedbah priči o dogajanju v garderobi, kjer sta tožniku vročali listino, nista skladno izpovedali. Poleg tega pa tožeči stranki tudi ni jasno, kako je lahko sodišče brez ogleda poslovnega prostora tožene stranke (kar sicer ni bilo predlagano kot dokaz) ocenilo, koliko časa tožnik potrebuje od garderobe do recepcije in koliko časa potrebuje za preoblačenje. Zaradi tega ni mogoče z gotovostjo trditi, da priča V.P. ne bi mogla slišati pogovora med tožnikom in E.P.. Tako sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, je pa tudi kršilo pravico tožnika, da se o odločilnih dejstvih, ki jih navaja, izvedejo dokazi, ki jih predlaga. Nasprotujoče so si tudi navedbe tožnika in priče E.P. glede vročanja pisanj, saj je E.P. zatrjevala, da je osebno vročanje pri toženi stranki ustaljena praksa in da sama osebno brez težav vroča pisanja delavcem, tožnik pa je izpovedal, da mu v celotni delovni dobi še niso osebno vročili nobenega pisanja na delovnem mestu. Prav tako tožeči stranki ni jasno, zakaj je E.P., glede na njeno zgornjo izpovedbo, pri vročanju navadnega pisanja, ki v ničemer ne ogroža pravic tožnika, potrebovala pričo D.K., če pa tožnika sploh ne pozna in tudi ne ve, da se zdravi na psihiatriji zaradi psihičnih težav. Pritožba opozarja tudi na določilo 4. odstavka 147. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in nadalj.), ki odreja prerazporeditev delovnega časa pisno, najmanj en dan pred razporeditvijo delovnega časa, zato tožnik ni kršil delovnih obveznosti, če ni upošteval ustnih odredb o razporeditvi delovnega časa. Noben predpis pa ne zahteva od delodajalca oziroma od njega pooblaščene osebe, da pred vročitvijo pisanja po pošti poskuša nasilno vročiti pisanje delavcu osebno z vtikanjem listin skozi režice garderobne omare ali z nasilnim odlaganjem na garderobno omaro v garderobi, ki je namenjena preoblačenju delavca in ki, tudi po stališču sodišča, ni njegovo delovno mesto. Sodišče prve stopnje pa se tudi ni opredelilo do bistvenega elementa zakonitosti izredne odpovedi in to je, ali je potrebno delavcu kršitelju dokazati naklep za hujšo kršitev pogodbene obveznosti, na kar se tožena sklicuje v odpovedi. Po strokovni oceni lečeče psihiatrinje tožnik ne more kontrolirati svojih reakcij v stresnih situacijah zaradi svoje psihične bolezni, pri čemer psihiatrinja posebej izpostavi, da je služba za tožnika stresno okolje. Sodišče pa je po oceni pritožbe zagrešilo bistveno kršitev postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopka (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). V kolikor je namreč tožena stranka v obravnavanem dejanju tožnika zaznala kršitev 6.a člena ZDR, ki v 1. odstavku definira spolno nadlegovanje, v 4. odstavku pa trpinčenje na delovnem mestu, bi bila dolžna obrazložiti, s katero osebno okoliščino priče E.P. je bilo tožnikovo ravnanje povezano in kako je njegovo ravnanje vplivalo na delovno okolje v smislu tega zakonskega določila o prepovedi spolnega in drugega nadlegovanja.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi navedbami o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju okoli dogajanja v garderobi navaja, da je tožeča stranka izjave zapisane v zapisniku z dne 23. 4. 2009 iztrgala iz konteksta. Tožeča stranka je bila na zaslišanju priče D.K. ves čas prisotna in bi lahko, v kolikor je menila, da je priča nejasna, zahtevala pojasnilo, sploh pa mora stranka skladno z 286.b členom ZPP kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje ugovarjati takoj, ko je to mogoče, saj se kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, upoštevajo le, če jih stranka brez svoje krivde ni mogla navesti predhodno. Neutemeljeno pritožba očita sodišču prve stopnje, da ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče V.P., saj sta bila tožnik in priča v službi skupaj le tri minute. V zvezi s pritožbenimi navajanji o vročanju pisanj pri toženi stranki, tožena stranka poudarja, da se je tožniku vročalo obvestilo o razporeditvi delovnega časa, po katerem bi delal vsak dan od 8. do 12. ure dopoldan in da takšno obvestilo sigurno ne predstavlja nalaganje neobičajnih oz. nesorazmernih obveznosti delavcu. Neekonomično in neprimerno bi bilo od delodajalca pričakovati, da bodo obvestila, ki so povezana s samo organizacijo delovnega procesa in dela pri delodajalcu vročali po pošti. Pritožba tudi neutemeljeno poudarja, da tožniku ni bil dokazan naklep za očitano kršitev, saj je tožnik E.P. prijel za levo roko in jo potisnil v omarico, obema tako E.P. kot tudi D.K. pa je grozil, „da naj se odstrani, ker ima male otroke“. Predstavljene tožnikove psihične težave pa niso opravičilo za uporabo fizičnega nasilja s strani tožnika. Tožnik je tako kršitev storil s krivdno obliko naklepa. V zvezi z očitkom, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev po 14. točki 2. odstavka 339 čl. ZPP pa tožena dodaja, da je že tekom postopka predložila sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, v kateri je sodišče odločilo, da je v primeru, če delavec na delovnem mestu udari sodelavca in ga poškoduje, to razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, hkrati pa to predstavlja okoliščino po 1. odstavku 110. člena ZDR, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Tožena stranka tudi meni, da je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi vse elemente nadlegovanja v skladu s 6.a členom ZDR.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih zatrjuje pritožba, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, izpodbijana odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi iz izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita in posledično zavrnilo tožbeni zahtevek za reintegracijo in reparacijo. V zvezi s pritožbenimi navedbami pa skladno s 360. členom ZPP še dodaja: Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je izpovedi prič E.P. in D.K. protispisno ocenilo kot skladni. Priča E.P. je izpovedala, da tožnik ustne odredbe o prerazporeditvi delovnega časa od 8. do 12. ure ni upošteval, zato je glavni direktor odredil, da mu mora vročiti pisno odredbo o delovnem času. Ker je želela, da pri vročitvi sodeluje tožnikova nadrejena D.K., jo je poklicala in skupaj sta dne 7. 5. 2008 odšli v proizvodnjo. Glede na to, da je bil tožnik na malici, sta ga počakali na recepciji in mu, ko je prišel, hoteli vročiti pisno odredbo, vendar je ni želel sprejeti in je odšel v garderobo, onidve pa za njim. Tožnik je odklepal vrata svoje garderobne omarice in E.P. mu je povedala, da mu želi vročiti prerazporeditev delovnega časa na garderobno omarico, kar se šteje kot vročitev na delovnem mestu in je pisanje dala na omarico. Z obrazom je bila obrnjena proti tožnikovi omarici in s hrbtom proti drugi omarici. Tožnik je vzel papir z omarice in ga vrgel proti D.K. na tla, E.P. pa prijel za levo ramo in jo odrinil nazaj tako, da je zadela v nasprotno garderobno omarico. Sila je bila tako močna, da je imela kakšen teden modrico. D.K. je papir pobrala in ga hotela ponovno dati v garderobo omarico, takrat pa je tožnik E.P. znova potisnil, vendar se ne spomni, ali je ponovno zadela omarico. Z D.K. sta se odpravili iz garderobe in tožnik je vpil za njima, da jim bo porezal vratove. D.K. je izpovedala, da je v garderobo vstopil najprej tožnik, onidve s E.P. pa sta šli za njim. E.P. je tožniku dejala, da mu želi vročiti listino, tožnik pa je rekel, da je noče, zato mu jo je E.P. dala na garderobo omarico. Tožnik je listino vrgel na tla. Tožnik in E.P. sta si stala nasproti in tožnik jo je z desno roko prijel za nadlaket, tako da je s hrbtom zadela v garderobno omarico. Bilo je stresno, vendar tožnik njej ni naredil nič. Pobrala je listino in jo nekam dala, vendar ne ve, kam. Tožnik je vpil v tem smislu, da bo odtrgal glave ali porezal glave E. in F., njej osebno pa je rekel, da naj se odmakne, ker ima družino. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta izpovedi teh dveh prič skladni. Tako je pravilno ugotovilo, da je tožnik v garderobi ob vročanju listine o prerazporeditvi delovnega časa, odrinil E.P. in jo potisnil v garderobno omarico nasproti njegove, tako da je E.P. dobila modrico na hrbtu in trpela bolečine. Tožnik je zoper E.P. uporabil fizično silo. Pravilno je tudi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je zaslišanje priče V.P. nepotrebno, saj iz listin o prisotnosti na delovnem času, ki jih je tožena stranka vložila v spis (B3), izhaja, da je V.P. prišel na delo ob 10.04 uri, tožnik pa je ob 10.07 uri že odšel z dela in sta bila tako skupaj na delu le tri minute, tako da predlagani priči dogodek v garderobi ni mogel biti znan. To svojo odločitev je tudi primerno obrazložilo. Pritožbene navedbe o nasprotujočih si izpovedih tožnika in E.P. o tem, ali je osebno vročanje pri toženi stranki ustaljena praksa ali ne, niso bistvene, saj se pisanja praviloma vročajo na delovnem mestu, kar tudi ni v nasprotju z 2. odstavkom 140. člena ZPP. Pritožba po nepotrebnem opozarja na to, da tožnik glede na določilo 4. odstavka 147. člena ZDR ni kršil delovnih obveznosti, če ni upošteval ustnih odredb o razporeditvi delovnega časa, saj tožena stranka tožniku pogodbe o zaposlitvi ni izredno odpovedala zaradi neupoštevanja ustnih odredb o razporeditvi delovnega časa, ampak zaradi fizičnega nasilja in groženj E.P., kar iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (A8) tudi izhaja. Priča T.M., specialistka psihiatrinja, ki zdravi tožnika od oktobra 2001, med zaslišanjem ni izpovedala, da bi bil tožnik ob spornem dogodku zmanjšano prišteven, da se ne bi mogel obvladati, da torej ne bi mogel razumeti svojega ravnanja. Pri njej je bil na kontroli 5. 5. 2008, kar je dva dni pred spornim dogodkom, in ugotovila je, da ne potrebuje bolniškega staleža, predpisala pa mu je zdravila za spanje in zdravila za pomirjanje. Po njenem mnenju bi tožnik svoje ravnanje težje kontroliral, saj pod stresom vsi malo težje kontroliramo izrečeno in narejeno, so pa bila s terapijo tožnikova ravnanja omiljena. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik storil očitano kršitev po drugi alinei 111. člena ZDR. Tožena stranka je tožnikovo fizično nasilje in grožnje res opredelila kot kršitev 6. a člena ZDR. Vendar takšna opredelitev ne spremeni dejstva, da je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razlogov po drugi alinei 111. člena ZDR, saj je fizično nasilje in grožnje, kot jih je dne 7. 5. 2008 nad E.P. izvajal tožnik, vsekakor hujša kršitev pogodbenih obveznosti. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da takšno tožnikovo ravnaje predstavlja tako hudo okoliščino, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več možno.

Ker niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in skladno s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Glede na to, da tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbe. Tožena stranka stroškov za odgovor na pritožbo ni priglasila.