Jedro

Tožeča stranka oziroma njen zakoniti zastopnik si je z neodzivom na sklep in sodno vabilo sam onemogočil izvedbo dokaza s svojim zaslišanjem kot stranke. Opustitev dokaza s tožničinim zaslišanjem je bila torej posledica njene avtonomne odločitve, da se ne odzove vabilu, ne pa posledica neutemeljene zavrnitve dokaznega predloga s strani prvostopenjskega sodišča. Upoštevaje 236. člen ZPP mora stranka, ki predlaga dokaz z zaslišanjem priče, najprej navesti, o čem naj priča izpove, ter povedati njeno ime in priimek ter prebivališče oziroma zaposlitev. Kot je sodišče prve stopnje izrecno pojasnilo, v konkretni zadevi navedeni zahtevi ni bilo zadoščeno, saj iz tožbe ni razvidno, kdo naj bi to sploh bil niti o čem konkretno naj bi bil zaslišan. Prvostopenjsko sodišče je lahko šele na podlagi navedb tožene stranke iz odgovora na tožbo razbralo, da gre za nekdanjega zakonitega zastopnika toženkine pravne prednice. Procesne kršitve sodišču prve stopnje zato ni mogoče očitati, saj omenjenega dokaza v takem primeru ni bilo dolžno izvesti.

Tudi če sprejmemo predpostavko, da obstoj dveh pogodbenih razmerij med toženo stranko oziroma njeno pravno prednico z A. A. s. p. (oziroma z E. d. o. o., družbo, v katero naj bi se ta podjetnik preoblikoval) na podlagi njune pogodbe z dne 10. 2. 2016 oziroma z B. B. s. p. po pogodbi z dne 1. 7. 2016, ne bi bil sporen oziroma bi bil dokazan, ob neizkazanem odstopu terjatev tožeči stranki, sodišče prve stopnje do drugačnega zaključka, kot ga je sprejelo, ne bi moglo priti. Ker tožeča stranka ni dokazala, da je imetnica vtoževanih terjatev, je sodišče prve stopnje njen tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo že iz tega razloga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se tožbena zahtevka, naj toženka tožnici plača 58.016,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od 17. 12. 2019 dalje do plačila, in 51.738,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od 28. 12. 2019 dalje do plačila, zavrneta (I. točka uvodoma navedene sodbe) in da mora tožnica toženki za pravdne stroške plačati 512,40 EUR, v 15 dneh, če zamudi, pa še zakonske zamudne obresti, tekoče od izteka navedenega roka do plačila (II. točka izreka uvodoma navedene sodbe).

2. Zoper citirano sodbo v celoti je tožeča stranka vložila pritožbo. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) – bistvene kršitve določb pravdnega postopka (8., 14. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), zmotno uporabo materialnega prava in zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno je tožeča stranka pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov. Stroške pritožbenega postopka je specificirala v stroškovniku na sami vlogi.

3. Na pritožbo tožeče stranke je tožena stranka odgovorila s predlogom, da jo pritožbeno sodišče v celoti zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi. Na vlogi je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi1 tožeča stranka zahteva plačilo kupljenih terjatev, ki naj bi izhajale iz sodelovanja tožene stranke z A. A. s. p. (oziroma z E. d. o. o., družbo, v katero naj bi se ta podjetnik preoblikoval) na podlagi njune pogodbe z dne 10. 2. 2016, odkup terjatev pa naj bi se nanašal na obdobje od 1. 11. 2016 do 30. 11. 2017. Prav tako zahteva plačilo kupljenih terjatev, ki naj bi izhajale iz sodelovanja tožene stranke z B. B. s. p. po pogodbi z dne 1. 7. 2016. V slednjem primeru naj bi bile predmet odkupa terjatve iz obdobja 1. 11. 2016 do 30. 7. 2018. 6. Sodišče prve stopnje je njena zahtevka glede na ugotovljeno specifično procesno situacijo zavrnilo. Odločitev z obravnavano pritožbo tožeča stranka izpodbija in v bistvenem pritožbeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje odločilo sicer vsebinsko, da pa pri tem ni izvedlo nobenega dokaznega postopka, čeprav bi bilo v skladu s pravili ZPP in sodno prakso dolžno izvesti vse predlagane dokaze. Po njenih trditvah je brez utemeljenega razloga zavrnilo izvedbo dokazov, izvedene dokaze pa pristransko ocenilo,2 s čimer je pritožnico prikrajšalo za pravico do sodnega varstva in pravnega sredstva ter ji odvzelo možnost dokazovanja v sodnem postopku. Zavrnitve dokazov po stališču pritožbe tudi ni obrazložilo, pavšalna obrazložitev in sklicevanje na 214. člen ZPP, da ni zanikala dejstev oziroma da jih je zanikala brez navajanja razlogov, pa po mnenju pritožnice ni skladno z dejanskim stanjem. Navedeni pritožbeni očitki po presoji višjega sodišča niso utemeljeni.

7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zelo natančno pojasnilo, zakaj je tožeča stranka tista, ki bi v konkretnem gospodarskem sporu morala dokazati, da terjatve dejansko pripadajo njej na podlagi pogodbenega odstopa in tudi zakaj je pri tem v celoti propadla. Zelo natančno je tudi obrazložilo, zakaj v zvezi s tem tožničinih dokaznih predlogov ni izvedlo oziroma zakaj je njihovo izvedbo zavrnilo. Strnjeno povzeto so razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje za tako odločitev navedlo, da jih tožeča stranka ni (pravočasno) predložila, da jih ni ustrezno substancirala, da ni sanirala napake v zvezi z vlogo, ki je na sodišče prispela dne 1. 6. 2021 ter da zakoniti zastopnik tožeče stranke ni pristopil na narok, na katerem bi moral biti zaslišan.

8. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe tako izrecno izhaja, da je prvostopenjsko sodišče v zvezi z ugotavljanjem dejstva, _ali tožeči stranki dejansko pripadajo vtoževane terjatve na podlagi pogodbenega odstopa oziroma dejstva, ali je bil zatrjevani odstop veljaven3_, na zaslišanje vabilo zakonitega zastopnika tožeče stranke, slednjo pa še pred tem s sklepom VII Pg 2387/2019 z dne 16. 4. 2021 pozvalo, naj založi predujem za tolmača4. Iz obrazložitve nadalje izhaja, da se tožeča stranka na omenjeni poziv ni odzvala in da zakoniti zastopnik ni pristopil na narok za glavno obravnavo, na katerem bi moral biti zaslišan. To pa pomeni, da razlogi za neizvedbo dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika C. C., ki jih pritožbeno sodišče tudi v celoti sprejema, v konkretnem primeru niso izostali. Sodišču prve stopnje zato ni mogoče očitati niti kršitve iz 8. niti iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka oziroma njen zakoniti zastopnik si je z neodzivom na sklep in sodno vabilo sam onemogočil izvedbo dokaza s svojim zaslišanjem kot stranke. Opustitev dokaza s tožničinim zaslišanjem je bila torej posledica njene avtonomne odločitve, da se ne odzove vabilu, ne pa posledica neutemeljene zavrnitve dokaznega predloga s strani prvostopenjskega sodišča. 9. Sodišče prve stopnje dejstva odstopa terjatev tudi sicer pravilno ni poskušalo ugotoviti zgolj na podlagi dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da tožeči stranki ni bilo zagotovljeno sodno varstvo, ker prvostopenjsko sodišče ni presodilo listin in glede listin v spisu ni navedlo nobenih razlogov za zavrnitev, čeprav je listine, vezane na tožečo stranko, v sodnem spisu imelo in bi jih glede cesij in pogodbenih temeljev terjatev bilo dolžno upoštevati, saj naj bi sodišče vse potrebne listine prejelo z vlogo z dne 1. 6. 2021 s strani tožene (pravilno: tožeče) stranke. Vsi relevantni razlogi, zaradi katerih sodišče prve stopnje listinskih dokazov, na katere se je tožeča stranka v obeh tožbah sicer izrecno sklicevala, ni moglo (ker jih tožeča stranka ni priložila tožbi, niti jih ni predložila po tem, ko jo je na izostanek listinskih dokazov opozorila toženka v odgovoru na tožbo, niti ne na poseben poziv iz sklepa z dne 16. 4. 2021 – r. št. 21 v spisu) oziroma ni smelo (ker se tožeča stranka ni odzvala na poziv prvostopenjskega sodišča iz sklepa z dne 8. 6. 2021 – r. št. 30 v spisu,5 s katerim je želelo sanirati napako na vlogi neznanega pošiljatelja, ki jo je prejelo dne 1. 6. 2021) upoštevati, so razvidni iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Ker so ti razlogi tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilni in jih tožeča stranka s pritožbo niti ne izpodbija, zgolj z očitkom, da bi jih bilo sodišče prve stopnje dolžno izvesti, ne more uspeti. Tožeča stranka se iz razloga, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo listinskih dokazov, ne more uspešno sklicevati na kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, če sama v postopku ni spoštovala procesnih kavtel, ki bi izvedbo dokazov sploh omogočale. Res je sicer, da je sodišče prve stopnje kot prilogo vloge z dne 1. 6. 2021 prejelo določene listine (med katerimi sta tudi Pogodba o odstopu terjatev z dne 8. 1. 2019 med E. d. o. o. in R. d. o. o. ter Pogodba o odstopu terjatev z dne 7. 1. 2019 med B. B. s. p. in R. d. o. o.; priloge A4 do A8), vendar jih glede na procesna pravila iz 286.a, 105. 106. in 108. člena ZPP in posledice, ki iz njih izhajajo, pravilno ni smelo upoštevati. Drugačne pritožbene trditve niso utemeljene.

10. Prav tako niso utemeljeni očitki o tem, da v izpodbijani sodbi ni razlogov v zvezi z opustitvijo izvedbe dokaza z zaslišanjem priče D. D., ki ga je tožeča stranka kot dokaz predlagala že v tožbi. Upoštevaje 236. člen ZPP mora stranka, ki predlaga dokaz z zaslišanjem priče, najprej navesti, o čem naj priča izpove, ter povedati njeno ime in priimek ter prebivališče oziroma zaposlitev. Kot je sodišče prve stopnje izrecno pojasnilo, v konkretni zadevi navedeni zahtevi ni bilo zadoščeno, saj iz tožbe ni razvidno, kdo naj bi to sploh bil niti o čem konkretno naj bi bil zaslišan. Prvostopenjsko sodišče je lahko šele na podlagi navedb tožene stranke iz odgovora na tožbo razbralo, da gre za nekdanjega zakonitega zastopnika toženkine pravne prednice. Procesne kršitve sodišču prve stopnje zato ni mogoče očitati, saj omenjenega dokaza v takem primeru ni bilo dolžno izvesti6. 11. Navedeno potrjuje tudi praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki je v sodbi II Ips 267/2018 pojasnilo, da sodišče ni dolžno izvajati dokazov, če dokazni predlog ni substanciran. Substanciranje pomeni dolžnost predlagatelja dokaza navesti, katera dejstva naj se dokažejo s ponujenimi dokazi. Predlagatelj dokaza nosi torej breme prepričevanja sodišča, da je dokaz, ki ga predlaga, smiselno izvesti. Sodišču namreč ni treba izvajati dokazov, ki so nebistveni za odločitev, prav tako pa tudi ne neprimernih dokazov, takih, ki že na prvi pogled niso sposobni dokazati dokazne teme. Obstajajo pa tudi mejni primeri, ko je predlagani dokaz sicer lahko primeren, vendar glede na kontekst konkretnega razvoja dokaznega postopka in trenutnega uspeha dokazovanja nujno kliče po dodatnih pojasnilih, utemeljitvah in prepričevalnih naporih predlagatelja, s katerimi mora ta pojasniti posebne okoliščine in sodišče prepričati, da kljub (na prvi pogled) izgubljeni situaciji ter kljub (na prvi pogled) hipotetični nemoči predlaganega dokaza, še vedno lahko razumno pričakuje preobrat v uspešnosti dokazovanja. V takem primeru nosi predlagatelj breme dodatne utemeljitve svojega dokaznega predloga.

12. Tožeča stranka v nadaljevanju pritožbe navaja, da je navedla vsa pravno relevantna dejstva, da obstoji _terjatev po obeh svetovalnih pogodbah,_ prvič v postopku pa tudi navaja (nedovoljena pritožbena novota; 337. člen ZPP), da jih je za toženo stranko sklenil D. D., zaradi česar bi predlagana priča (torej D. D.) potrdila vsa pravno pomembna dejstva, da je imela tožena stranka obvezo in zavezo po pogodbi, da ta vse do konca leta 2016 ni bila sporna in da je tožena stranka po obeh svetovalnih pogodbah od začetka leta do novembra 2016 vse obveznosti poravnavala. Po njenih navedbah je tožena stranka obveznosti poravnavala tudi še po tem, ko je bil D. D. v avgustu 2016 razrešen kot predsednik uprave tožene stranke, tožena stranka pa ne more enostransko odpovedati svetovalnih pogodb, ki so bile sklenjene za določen čas. Sodišče prve stopnje je tako prejudiciralo in vnaprej ocenjevalo, kaj bi priči D. D. in A. A. vedela ali ne.

13. Pravica stranke, da sodeluje v dokaznem postopku, predlaga dokaze in se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke, je eden izmed elementov pravice do izjave v postopku, ki je vsebovana v 22. členu Ustave. Za sodišče iz te ustavne pravice izhaja obveznost, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede. Sodišče pa ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če razumno oceni, da nekatera dejstva, ki naj se s predlaganimi dokazi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano. Zavrnitev dokaznega predloga stranke mora sodišče ustrezno obrazložiti.7

14. Kot že pojasnjeno, v obravnavanem primeru ne gre za neobrazloženo zavrnitev dokaznih predlogov. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj predlaganih dokazov ni izvedlo. Odpira pa se vprašanje, ali je zavrnitev predlogov za izvedbo teh dokazov utemeljena s pravilnimi, predvsem ustavnopravno vzdržnimi razlogi. Iz ustavnopravne presoje izhaja, da sodišču ni treba izvajati dokazov, ki so nebistveni za odločitev, kar pomeni dokazov, ki četudi bi uspeli, kar pomeni potrdili trditve stranke, ki so predmet njenega dokazovanja, ne bi privedli do zanjo ugodne odločitve.8 Razlogi za to so lahko tako pravni, kadar stranka predlaga dokaz za ugotovitev pravno nebistvenega dejstva, kot dejanski, kadar pomeni dokazna tema zgolj dokazno dejstvo, na primer indic, ki pa nima dokazne moči, da bi sam po sebi ali z drugimi dejstvi potrdil pravno odločilno dejstvo. Zato tudi vnaprejšnja dokazna ocena ni vselej prepovedana. Sprejemljiva je, kadar „_sodišče izčrpno in prepričljivo argumentira, zakaj predlagani dokaz ne bi vplival na odločitev; izhajati mora iz predpostavke, da bi predlagani dokazi uspeli, ne glede na to pa bi sodišče glede na presojo ostalih upoštevnih dejstev odločilo enako.“9_

15. Zakaj bi sodišče prve stopnje v tem postopku odločilo enako, tudi če bi zaslišalo pričo D. D. oziroma zakaj njegovo zaslišanje na odločitev v tem sporu ne bi moglo vplivati, je v izpodbijani sodbi izčrpno obrazloženo (6. točka obrazložitve). Dokaz z zaslišanjem priče D. D. (v luči razvoja konkretnega spora) namreč ni bil predlagan v zvezi s ključnim pravno relevantnim dejstvom, ali je tožeča stranka na podlagi zatrjevanih cesijskih pogodb imetnica terjatev, katerih plačilo vtožuje v tem gospodarskem sporu. Tožeča stranka namreč v tožbi sploh ni pojasnila, kdo naj bi ta oseba bila niti o čem konkretno naj bi bila zaslišana. Odločitev sodišča prve stopnje pa bi bila enaka tudi če bi – kot uveljavlja tožeča stranka sedaj prvič v pritožbi - priča D. D. v dokaznem postopku potrdila, da obstoji _terjatev po obeh svetovalnih pogodbah,_ ki jih je le-ta sklenil za toženo stranko oziroma da je imela tožena stranka obvezo in zavezo po navedenih pogodbah, da ta vse do konca leta 2016 ni bila sporna in da je tožena stranka po obeh svetovalnih pogodbah od začetka leta do novembra 2016 vse obveznosti poravnavala. Tudi če sprejmemo predpostavko, da obstoj dveh pogodbenih razmerij med toženo stranko oziroma njeno pravno prednico z A. A. s. p. (oziroma z E. d. o. o., družbo, v katero naj bi se ta podjetnik preoblikoval) na podlagi njune pogodbe z dne 10. 2. 2016 oziroma z B. B. s. p. po pogodbi z dne 1. 7. 2016, ne bi bil sporen oziroma bi bil dokazan, ob _neizkazanem odstopu terjatev tožeči stranki_, sodišče prve stopnje do drugačnega zaključka, kot ga je sprejelo, ne bi moglo priti10. Ker tožeča stranka ni dokazala, da je imetnica vtoževanih terjatev, je sodišče prve stopnje njen tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo že iz tega razloga. Pritožbeno sodišče se zato tudi ni ukvarjalo z ostalimi pritožbenimi očitki v zvezi z obvestilom dolžnika, odstopom od pogodb s B. B. in A. A. ter ničnostjo pogodb.

16. Pritožbeno sodišče se tudi ne strinja s pritožbenim očitkom, da je sodišče prve stopnje pravdnima strankama onemogočilo navajanje dejstev in predlaganje dokazov, čeprav v pozivih ni poslalo take omejitve (pravdnima strankama), da na naroku ni izvajalo kontradiktornega postopka ter da ni izvajalo sojenja, vse dokaze je zavrnilo in izdalo sodbo presenečenja. Pri tem na očitek o opustitvi materialnega procesnega vodstva pritožbeno sodišče tožeči stranki odgovarja zgolj, da navedene procesne kršitve ni konkretizirala na način, da bi se do nje bilo mogoče opredeliti. Ni namreč pojasnila niti v zvezi s čim bi bilo potrebno opraviti materialno procesno vodstvo niti kako je omenjena opustitev vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe (prim. prvi odstavek 339 člena ZPP).

17. Sodišče prve stopnje je pravdnima strankama (poleg standardnega vabila na pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo) vročilo tudi dopis (z dne 28. 4. 2021, r. št. 22 v spisu), v katerem jih je poučilo, da je kljub določbi prvega odstavka 286. člena ZPP dolžnost stranke, da pošlje pripravljalne vloge sodišču dovolj zgodaj, da jih je mogoče vročiti nasprotni stranki pravočasno pred narokom, tako da zaradi zagotovitve pravice nasprotne stranke do izjavljanja ne bo potrebna preložitev naroka (četrti odstavek 286.a člena ZPP). Ker ju je hkrati poučilo tudi, da se vloge, ki so predložene v nasprotju s prejšnjim odstavkom, upoštevajo le, če jih stranka predhodno brez svoje krivde ni mogla predložiti, ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora ter da enako velja za strankine navedbe na naroku (peti odstavek 286.a člena ZPP), z očitki, da ni bila obveščena o posledicah, pritožba ne more uspeti. S tem ko je sodišče prve stopnje ocenilo vlogo tožnice, dano sodišču šele na glavni obravnavi, kot prepozno, s tem ni zagrešilo nobene procesne kršitve. Da vloge (v katerem je prvič predlagala dokaz z zaslišanem priče A. A., zaradi česar tega dokaza sodišče prve stopnje ni upoštevalo in v nasprotju s pritožbenim zatrjevanjem v zvezi z njim tudi ni podalo nobene vnaprejšnje dokazne ocene) predhodno brez svoje krivde ni mogla predložiti, pa v pritožbi niti ne trdi. Kot tudi ne, da je napačna ocena sodišča prve stopnje, da je ravno toliko obsežna, da se nanjo ni dalo takoj odgovoriti in bi to terjalo nov narok (pri tem je sodišče prve stopnje še izrecno izpostavilo, da bi vsako nasprotno stališče tj. stališče, da vloga ni prepozna, šlo na roko težnjam, ki so sprte s temeljnimi določbami prvega odstavka 11. člena ZPP).

18. Takšna presoja pritožbenega sodišča izkazuje neutemeljenost pritožbe tožeče stranke, v posledici česar jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), potem ko je ta uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pri tem je pritožbeno sodišče odgovorilo zgolj na navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

19. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Enako sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo tudi tožena stranka. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje toženo stranko pozvalo k odgovoru na pritožbo tožene stranke, slednja v konkretni zadevi ni v ničemer prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča. Zato ni upravičena do povračila stroškov povezanih z odgovorom na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 V kateri sta združeni zadevi VIII Pg 2461/2019 in VII Pg 2387/2019. 2 Taki dve nasprotujoči si pritožbeni trditvi sta sicer že po logiki stvari med seboj izključujoči. Vendar ker sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru dokazov resnično ni izvajalo, se je pritožbeno sodišče omejilo le na pritožbene očitke v smeri neizvajanja dokazov. 3 Upnik lahko s pogodbo, ki jo sklene s kom tretjim, prenese nanj svojo terjatev, izvzemši tiste terjatve, katerih prenos je z zakonom prepovedan, kot tudi tiste, ki so povezane z osebnostjo upnika ali njihova narava nasprotuje prenosu na drugega (prvi odstavek 417. člena Obligacijskega zakonika - OZ). 4 Iz omenjenega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje tako odločilo, ker je tožeča stranka srbska družba in ker je sklepalo, da zato njen direktor L.P. ne govori slovensko. Če stranka ne zna jezika, ki se uporablja v postopku, pa jo je treba zaslišati po tolmaču. 5 Sodišče prve stopnje je v omenjenem sklepu pojasnilo, da je vloga podpisana nečitljivo in da v njej ni navedeno, ali vlogo v tožničinem imenu vlaga njen zakoniti zastopnik, pooblaščenec ali kdo tretji, kaj vse mora tožeča stranka storiti, da bo njena vloga sposobna za obravnavanje in da v primeru strankine neodzivnosti prvostopenjsko sodišče vloge ne bo upoštevalo oziroma jo bo zavrglo (šesti odstavek 108. člena ZPP). 6 Sodišče prve stopnje je sicer pojasnilo, da tudi če bi še lahko (potem ko je po vložitvi odgovora na tožbo postalo jasno, da gre za nekdanjega zakonitega zastopnika tožeče stranke oziroma njene pravne prednice) sprejeli, da se je ta dokazni predlog razmeroma zanesljivo nanašal na dejstvo sklenitve pogodb o sodelovanju toženkine prednice s B. B. in A. A., pa nobene enake zanesljivosti ni glede odločilnega spornega dejstva sklenitve pogodb o cesiji, med drugim zaradi tega ne, ker ni jasno, do kdaj je bil D. D. zakoniti zastopnik, zaradi česar mogoče ničesar ne ve o toženkinem odstopu terjatev tožnici. 7 Odločba Ustavnega sodišča, št. Up-77/01 z dne 4. 3. 2004. 8 Prim. odločbe Ustavnega sodišča, št. Up-21/93 z dne 4. 4. 1996 ter Up-771/06 z dne 15. 6. 2006 idr. 9 Prim. jedro sklepa VS RS X Ips 396/2016 z dne 24. 10. 2018. 10 Sodišče prve stopnje je v 7. točki obrazložitve sicer pojasnilo, da je tožbeni zahtevek potrebno zavrniti že iz razloga, ker ni dokazano, da je tožeča stranka imetnica terjatev, ki jih vtožuje od tožene stranke, kot drug, od tega neodvisen razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka pa je na podlagi neprerekanih trditev tožene stranke navedlo še toženkin odstop od pogodb s A. A. in B. B.