Jedro

Pravico do izbire nosilca zavarovanja, pri katerem bo tožnik uveljavil pokojnino, je mogoče izkoristiti samo enkrat. Čim je pravica enkrat uveljavljena, zakon ne omogoča več nikakršnega spreminjanja glede tega, kdo je pristojen za priznanje in kasnejše izplačevanje pravice, zato tožnik, ki je uveljavil pravico pri jugoslovanskem nosilcu zavarovanja, ne more kasneje zahtevati priznanja pokojnine pri slovenskem nosilcu zavarovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se mu prizna pravica do starostne pokojnine. Ugotovilo je, da je toženec pravilno odločil s tem, ko je s prvostopenjsko odločbo z dne 8.3.1994, potrjeno z drugostopenjsko odločbo z dne 25.5.1994, zavrnil tožnikovo zahtevo za priznaje pravice do starostne pokojnine, ker je tožnik že izkoristil pravico do izbire skupnosti (nosilca zavarovanja), v kateri uveljavlja pravico do starostne pokojnine.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik (list. št. 24 in 25), smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter posledično napačne uporabe materialnega prava.

Toženec v odgovoru na pritožbo povdarja dejanske in pravne razloge, zaradi katerih, ob tem da je tožnik izbiro nosilca zavarovanja, pri katerem je uveljavil pravico do pokojnine, že opravil in to pred 1.4.1992, ne more več pri tožencu uveljavljati nove izbire in s tem pravice do starostne pokojnine glede na zadnjo zaposlitev po 1. odst. 254. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Ur. l. RS, št. 12/92 - 54/98).

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče razčistilo bistvena dejstva, od katerih je odvisna odločitev v zadevi ter na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo tako z dejanskimi kot s pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče se z njimi strinja. V izogib ponavljanju jih ne navaja znova. Glede na pritožbena izvajanja pa povdarja naslednje.

Nesporno je, da je bil tožnik nazadnje zaposlen pri podjetju V. v Ljubljani, kjer mu je delovno razmerje prenehalo dne 31.12.1990 zaradi izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do pokojnine (sklep podjetja z dne 5.3.1991 v spisu toženca, št. 4.038.731). Nadalje je nesporno, da je tožnik pri tožencu dne 31.12.1990 podal izjavo, da se njegova zadeva odstopi na podlagi 3. odst. 75. člena, kot je navedeno "Zveznega zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju" skupnosti v Leskovcu glede na pretežni del delovne dobe v Republiki Srbiji in da je to izjavo tožnik podpisal ter je prav tako v toženčevem spisu.

V njem je prav tako odločba Temeljne skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja delavcev v Leskovcu (ZRJ) z dne 11.4.1991 o priznanju starostne pokojnine tožniku od 1.1.1991 v ustreznih mesečnih zneskih.

Pravna podlaga je torej v takrat veljavnem Zakonu o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. SFRJ, št. 23/82 - 44/90). Ta je v 3. odst. 75. člena, kot je pravilno obrazložilo že prvostopenjsko sodišče, zavarovancu omogočal, da je lahko na svojo zahtevo uveljavil pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja v skupnosti, v kateri je dopolnil pretežni del zavarovalne dobe. 4. odst. istega člena je določal, da zahtevo za uveljavitev pravice do pokojnine vloži zavarovanec pri skupnosti, v kateri je bil nazadnje zavarovan. Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo in obrazložilo določbe Zakona o spremembah in dopolnitvah ZTPPIZ (Ur. l. SFRJ, št. 44/90), ki je pričel veljati 8.8.1990 in s katerim je bil med drugim spremenjen in dopolnjen 75. člen ZTPPIZ. 3. odst. 75. člena zakona je bil spremenjen tako, da je poleg zavarovanca tudi uživalcu pravice (upokojencu) omogočil na njegovo zahtevo uveljaviti pravico do pokojnine v skupnosti, v kateri je dopolnil pretežen del zavarovalne dobe. Zakona o spremembah in dopolnitvah ZTPPIZ pa je z novim odstavkom 75. člena ZTPPIZ izrecno določil, da je navedeno pravico možno izkoristiti samo enkrat. Tožnik je torej svojo možnost izbire nosilca pokojninskega zavarovanja v skladu z navedenimi tedaj veljavnimi predpisi izkoristil po načelu pretežnega dela zavarovalne dobe, tako da je izbral srbskega nosilca zavarovanja, kar je bila njegova zakonska možnost izbire drugega nosilca po želji in na njegovo zahtevo.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 in 5/94), ki je začel veljati 1.4.1992, v 1. odst. 254. člena določa, da lahko pravice iz pokojninskega zavarovanja uveljavi pri zavodu (tožencu) oseba, ki je bila pri njen nazadnje zavarovana. Zakon torej govori, da se pravica lahko uveljavi, kar pomeni enkratno dejanje, tako da že iz razumevanja besedila samega zakona izhaja, da ne gre za možnost, ki bi jo lahko ali zavarovanec ali uživalec pravice uveljavljal večkrat. Čim je pravica enkrat uveljavljena, zakon ne omogoča več nikakršnega spreminjanja glede tega, kdo je pristojen za priznanje in kasnejše izplačevanje pravice. Določbe veljavnega ZPIZ torej omogočajo samo enkratno uveljavitev pravic, ki je že bila konzumirana v letu 1990 na podlagi že navedenih takrat veljavnih predpisov s tožnikovo izbiro nosilca zavarovanja v sedanji ZRJ.

Opisano razlago že navedene določbe veljavnega ZPIZ-a je zavzelo Vrhovno sodišče RS v zadevi s podobnim stanjem, št. VIII Ips 6/97 in jo tudi pritožbeno sodišče razlaga enako.

Za pritožbeno trditev, da naj bi tožnika odgovorne osebe toženca nagovorile k podpisu že navedene izjave, in da naj bi smiselno torej šlo za napako volje, pa pritožba ne prilaga nobenih dokazov. Nič takega pa tudi ne izhaja iz že navedenega toženčevega spisa.

Nepoznavanje predpisov, na kar se prav tako sklicuje pritožba, pa ne more biti pravno relevanten razlog.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.