Jedro

V sporu majhne vrednosti je poudarjeno načelo pisnosti. Sodišče lahko čas in obseg dokazovanja omeji, dokazovanje pa izvede po prosti presoji tako, da je zagotovljena sorazmernost med zagotovitvijo ustreznega varstva pravic strank ter cilji pospešitve in ekonomičnosti postopka. Sodišče je odločitev pri omejitvi dokazov na pisne dokaze v zadostni meri obrazložilo že na glavni obravnavi. Toženka, ki je bila zastopana po kvalificiranem pooblaščencu, temu tedaj ni ugovarjala. Zato se na kršitev načela kontradiktornosti, na kar pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, oziroma opuščeno zaslišanje strank in priče v pritožbenem postopku ne more več sklicevati. Ker ne opraviči, zakaj postopkovne kršitve ni grajala na prvi stopnji, je prepozna (prvi odstavek 286.b člena ZPP).

Ugotovljeni dolgovi zapustnice (kurilno olje, prispevek za obvezno zdravstveno zavarovanje, RTV prispevek) in dolgovi do zapuščin (stroški pogreba in vzdrževanje groba) se delijo med dediče v sorazmerju z dednimi deleži. Po ugotovitvi, da jih je – oziroma v kakšnem obsegu – poravnal le tožnik, je od toženke upravičen terjati povračilo, zato mu je sodišče pravilno ugodilo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v točki I. izreka tako, da se znesek: „1.574,96 EUR“ pravilno glasi: „1.566,73 EUR“ in v točki III. izreka tako, da znesek pravdnih stroškov: „904,20 EUR“ pravilno glasi: „791,10 EUR“.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka mora v roku 15 dni povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v višini 139,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. dne po izteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku delno ugodilo tožbenemu zahtevku. Toženi stranki je naložilo v plačilo 1.574,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2013 (točka I. izreka) in plačilo pravdnih stroškov v višini 904,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III. izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (za 6,00 EUR glavnice in zakonske zamudne obresti od 18. 5. 2010 do 30. 4. 2013 – točka II. izreka).

2. Pritožbo vlaga tožena stranka. Sodbo izpodbija v obsodilnem in stroškovnem delu. Uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter napačno uporabljenega materialnega prava. Sodba je pomanjkljiva, ker v njej ni navedeno, na katere dokaze je oprta odločitev, kateri dokazi so bili zavrnjeni (zaslišanje strank, priča E. B. in spis N 12/2011) in zakaj. Kršeno je razpravno načelo. Bistveno so kršena pravila pravdnega postopka, ker so upoštevane trditve in dokazi, s katerimi je bil tožnik prekludiran. Protispisna je ugotovitev, da je v tožbi zatrjeval, da so bili računi plačani po elektronski poti. Plačil vtoževanih računov ni dokazal. Predložena specifikacija ne ustreza dokaznim standardom, ker ni potrjena s strani plačilne organizacije. Iz seznamov ni razvidno, kdo je plačal račune. Do teh ugovorov tožene stranke se sodišče ni opredelilo. Napačno je uporabljeno materialno pravo, ker je sodišče štelo dejstva za dokazana. Glede stroškov elektrike in komunale se ni opredelilo do ugovora toženke, da sama ni imela koristi od nepremičnine, ker jo je koristil tožnikov oče. Zmotno je uporabljeno materialno pravo. Ne gre za nujno potrebne stroške, ki bi jih bilo treba deliti med pravdni stranki. Preuranjena je ugotovitev, da toženka ni dokazala ugovora med pokojnim M. B. in materjo toženke glede odklopa infrastrukture. Ker sodišče ni zaslišalo strank, priče E. B. ter ni vpogledalo spisa N 12/2011 ter tega ni obrazložilo, je podana bistvena kršitev določb postopka. Protispisne in pomanjkljive so ugotovitve o računih za elektriko in komunalo, ki naj bi jih toženka plačala 25. 8. 2010. Predloženi potrdili imata datum 25. 3. 2010. Nanašata se na obdobje, ki je predmet tožbenega zahtevka. Glede kurilnega olja je sodišče prekoračilo tožbeno trditveno podlago. Tožnik ni zatrjeval, da gre za dolg zapustnice. Strošek ni bil nujno potreben in ni bil porabljen v toženkino korist. Zato ga tožniku ni dolžna povrniti. Tožnik ni izkazal, da bi ga plačal. Stroški obveznega zavarovanja in pogreba niso povezani z nepremičnino. Toženka jih ni dolžna poravnati. Tudi RTV prispevka ne, ker je bilo dogovorjeno, da bo položnice pravočasno saniral pokojni M. B. Stroški postopka in najemnina za grob bi morali biti priglašeni v zapuščino, sodišče bi moralo presoditi njihovo potrebnost. Najemnina za grob ni dolg zapuščine. Protispisni so zaključki, da je tožnik dokazal plačilo stroškov za vence, šopke, ikebane, pevce, župnika, osmrtnico in vklesanje imen. Računov ni. Dokazi so napačno ocenjeni. Vencev, ki jih je plačal tožnikov oče zase, ni mogoče naložiti v plačilo toženki. Ni izkazano, da bi tožnik plačal račun za osmrtnico in druge račune za pogreb. Ni pojasnjeno, kako je sodišče prišlo do nasprotnih zaključkov. Sodba temelji na nedokazanih dejstvih in je protispisna. Sodišče se ni opredelilo do ugovora, da je določene stroške poravnala toženkina mati. Kršeno je načelo kontradiktornosti in razpravno načelo. Napačno je odločeno o stroških. Tožniku je dvakrat priznana nagrada za postopek, čeprav se v ponovljenem postopku všteva.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožba. Pritožbenim navedbam nasprotuje. Opozarja, da pritožnica na prvi stopnji ni ugovarjala procesnih kršitev zaradi neizvedenih dokazov. V pritožbi navaja nedopustne novote. Pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje in predlaga potrditev. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka od tožene stranke na podlagi 68. člena SPZ(1) vtožuje plačila 1/2 plačanih stroškov solastne nepremičnine v obdobju od 2008 do 2010. Na podlagi 142. člen ZD(2) zahteva tudi povračilo 1/2 plačanih stroškov pogreba, najemnine za grob in dolgov zapustnice, po kateri sta pravni prednik tožeče stranke in toženka pridobila dediščino in na tej podlagi solastninsko pravico na obravnavani nepremičnini. Tožena stranka se je branila z ugovorom, da je obstajal dogovor med solastnikoma o prevzemu vseh bremen solastne nepremičnine s strani pravnega prednika tožeče stranke. Sklicevala se je na njegovo izključno uporabo solastne nepremičnine. Dolgov do zapuščine ter zapustničinih dolgov, ki naj bi jih v celoti poravnal tožnikov pravni prednik, ni priznavala. Končno je ugovarjala, da tožnik ni dokazal zatrjevanih plačil vtoževanih računov.

6. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v katerem se je, kot je natančno in pravilno pojasnilo v razlogih sodbe, oprlo na pisno izvedene dokaze, ugotovilo: da je tožnik v vtoževanem obdobju od leta 2008 po smrti zapustnice do maja 2010 za podedovano solastno nepremičnino sam poravnal celoten znesek položnic za elektriko (342,00 EUR) in komunalne storitve (403,10 EUR); da toženka drugačnega dogovora (glede odklopa komunalne infrastrukture) in plačil za relevantno obdobje ni dokazala; da je tožnik plačal tudi dolgove zapustnice (za kurilno olje, stroške obveznega zdravstvenega zavarovanja, RTV prispevek, stroške pogreba zapustnice ter celotno najemnino za grob za leto 2008 in 2009, medtem ko sta najemnino za grob za leto 2010 plačali obe pravdni stranki vsaka do 1/2).

7. Po takih dejanskih ugotovitvah je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku za povračilo 1/2 stroškov za elektriko in komunalne storitve ob pravilni uporabi 68. člena SPZ v zvezi s 197. členom OZ(3). Na podlagi 142. člena ZD v zvezi s 197. členom OZ je v pretežni meri ugodilo tudi preostalemu zahtevku, razen za 1/2 stroškov najemnine za grob za leto 2010 (za 6,00 EUR), za katere je ugotovilo, da je toženka sama plačala nanjo odpadajoči delež.

8. Na ugotovljeno dejansko stanje je pritožbeno sodišče vezano. Ker tožbeni zahtevek ne presega 2.000,00 EUR, za odločanje v tem sporu veljajo posebna postopkovna pravila iz 30. poglavja ZPP(4) za spore majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP). Sodba, izdana v takem sporu, se sme izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ni pa je mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in procesnih kršitev relativnega značaja (prvi odstavek 458. člena ZPP). Na pritožbene navedbe, ki izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje o tem, ali je tožnik plačal vtoževane račune in stroške ter ali je toženka dokazala dogovore med starši pravdnih strank o odklopu komunalne infrastrukture ter plačilih posameznih stroškov, ni treba odgovarjati. Enako velja za pritožbene očitke o kršitvi 8. člena ZPP v zvezi z dokazno oceno pravno relevantnih dejstev, kršitvi 7. člena ZPP o prekoračenju trditvene podlage tožeče stranke v zvezi s kurilnim oljem ter o kršitvah določb drugega odstavka 452. člena ZPP ter 453. člena ZPP v zvezi z vlaganjem in upoštevanjem pripravljalnih vlog in dokazov tožeče stranke.

9. Nestrinjanje z dokazno oceno o pravno relevantnih dejstvih, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ne more prerasti v uveljavljeno postopkovno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Slednja ima izrazito funkcionalni značaj. Podana je takrat, ko sodbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti. Takih pomanjkljivosti v sodbi ni. Vsebuje jasne, popolne in pravilne razloge o ugotovljenih pravno relevantnih dejstvih. V obrazložitvi so natančno navedeni listinski dokazi (vključno s podatki spisa N 12/2012), na katere je sodišče oprlo svojo odločitev. Zanje je navedlo jasne in razumljive dejanske in pravne razloge. V izpodbijani sodbi tudi ni notranjih protislovij, ki bi onemogočala pritožbeni preizkus. Očitane absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni.

10. Sodba tudi ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Drži, da v sodbi ni eksplicitno pojasnjena zavrnitev dokaznih predlog z zaslišanjem strank in priče E. B. To tudi ni bilo (več) potrebno. Sodišče je namreč že na glavni obravnavi 4. 1. 2016 pojasnilo, da bo odločalo na podlagi vloženih listinskih dokazov, ki jih je v soglasju s strankama tudi prebralo (primerjaj zapisnik na red. št. 29). Ravnalo je skladno z drugim odstavkom 450. člena ZPP. V postopku majhne vrednosti je poudarjeno načelo pisnosti. Sodišče lahko čas in obseg dokazovanja omeji, dokazovanje pa izvede po prosti presoji tako, da je zagotovljena sorazmernost med zagotovitvijo ustreznega varstva pravic strank ter cilji pospešitve in ekonomičnosti postopka. Sodišče je odločitev pri omejitvi dokazov na pisne dokaze v zadostni meri obrazložilo že na glavni obravnavi. Toženka, ki je bila zastopana po kvalificiranem pooblaščencu, temu tedaj ni ugovarjala. Zato se na kršitev načela kontradiktornosti, na kar pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, oziroma opuščeno zaslišanje strank in priče v pritožbenem postopku ne more več sklicevati. Ker ne opraviči, zakaj postopkovne kršitve ni grajala na prvi stopnji, je prepozna (prvi odstavek 286.b člena ZPP).

11. Sodba ima zadostne razloge tudi o ugovorih tožene stranke, ki so po pritožbenem mnenju ostali prezrti. Toženkin ugovor o drugačni porazdelitvi stroškov uporabe nepremičnine ter o plačilih s strani toženke oziroma njene matere so zavrnjeni v točki 8, potem ko je sodišče dokazno ocenilo predložene listine in ugotovilo, da potrjujejo trditve tožeče stranke in ne nasprotnih trditev tožene stranke. Sicer pa trditev tožeče stranke, da sta obe pravdni stranki uporabljali solastno nepremičnino, imeli od nje korist in da so se vtoževani stroški nanašali na stroške uporabe in upravljanja solastne nepremičnine (prva pripravljalna vloga tožeče stranke na red. št. 7 spisa), toženka v svoji drugi pripravljalni vlogi, ko je še lahko odgovorila na tožnikove navedbe, teh dejstev ni več prerekala (primerjaj pripravljalna vloga na red. št. 8 spisa). Dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana. Zato jih ni treba dodatno dokazovati (drugi odstavek 214. člena ZPP). Zmotno je torej pritožbeno naziranje, da toženka ugotovljenih stroškov ni dolžna povrniti, ker zaradi neuporabe nepremičnine naj ne bi imela od nje koristi.

12. V pretežni meri so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o absolutbni bistveni kršitvi pravil postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Kolikor z njimi v resnici izpodbija dokazno oceno o tem, ali je tožnik s predloženimi listinami dokazal plačilo vtoževanih stroškov, je pritožba neutemeljena. Ta pritožbeni razlog je podan le, če gre za tehnično napako – napačen prenos v obrazložitev sodbe tistega, kar je zapisano na listini ali na zapisniku o izvedbi dokazov. Res je sodišče (očitno zaradi precej nečitljivih kopij listine) v sodbo napačno preneslo podatek o datumu plačila, naveden v listinah B 3 in B 2 (25. 8. 2010 namesto pravilno: 25. 3. 2010). Posledično je zmotno ocenilo, da naj bi se z listinama izkazani plačili s strani tožene stranke ne nanašali na vtoževano obdobje. Pritožbeno sodišče je v tem delu na podlagi drugega odstavka 358. člena ZPP lahko samo odpravilo ugotovljeno kršitev in sodbo delno spremenilo. Na podlagi listin v prilogi A 3 ugotavlja, da tožnik ne uveljavlja povračila za plačani račun za komunalne storitve, ki ga je plačala toženka 25. 3. 2010. Ker ga sodišče ni upoštevalo, je njegova odločitev, kljub ugotovljeni protispisnosti pravilna. Drugače pa je z listino, ki dokazuje, da je toženka tudi sama plačala elektriko za marec 2010 (plačilni nalog v prilogi B 3). Nanaša se na vtoževano obdobje. Zato je tožnikov zahtevek za povračilo 8,23 EUR (1/2 od z njegove strani plačanega zneska 16,48 EUR po dokazilu v prilogi A 2u), neutemeljen in ga je bilo treba v tem delu zavrniti. Skupno priznani znesek 171,00 EUR za stroške elektrike, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je pritožbeno sodišče znižalo na 162,77 EUR. Skupni znesek vseh ugotovljenih terjatev, ki jih mora toženka povrniti tožniku torej pravilno znaša 1.566,37 EUR in ne 1.574,96 EUR, kot je zmotno dosodilo sodišče prve stopnje.

13. V ostalem je pritožba o glavni stvari neutemeljena. Sprejeta odločitev je namreč materialnopravno pravilna in utemeljena s pravilnimi pravnimi razlogi. Stroške uporabe, upravljanja in druga bremena, ki se nanašajo na celotno stvar, krijejo solastniki v sorazmerju z velikostjo idealnih deležev (68. člen SPZ). Ker toženka ni dokazala drugačnega dogovora, tožnik pa je dokazal, da je vtoževane stroške v vtoževanem obdobju plačeval sam tudi za toženko (razen v delu, ki se nanaša na elektriko za marec 2010, kot je spremenilo odločitev prvega sodišča pritožbeno sodišče), je odločitev v tem delu pravilno oprta na 68. člena SPZ v zvezi s 197. členom OZ.

14. Tudi odločitev o povračilu preostalih zneskov je sprejeta ob pravilni uporabi materialnega prava – 142. člena ZD. Ugotovljeni dolgovi zapustnice (kurilno olje, prispevek za obvezno zdravstveno zavarovanje, RTV prispevek) in dolgovi do zapuščin (stroški pogreba in vzdrževanje groba) se delijo med dediče v sorazmerju z dednimi deleži. Po ugotovitvi, da jih je – oziroma v kakšnem obsegu – poravnal le tožnik, je od toženke upravičen terjati povračilo, zato mu je sodišče pravilno ugodilo.

15. Odgovoriti je treba še na pritožbene navedbe o napačni odmeri pravdnih stroškov. Drži, da je sodišče v tem delu napačno uporabilo materialno pravo, ker je tožeči stranki priznalo dvakratno nagrado za narok po tar. št. 3100. Če se zadeva vrne na nižjo stopnjo, ki se je z zadevo že ukvarjalo, se že nastala nagrada za postopek pred tem sodiščem všteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku (4. točka opombe tri tretjega dela tarife ZOdvT(5), ki se uporablja v tem postopku). Na podlagi pete alineje 358. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o pravdnih stroških v točki III izpodbijane sodbe spremenilo tako, da je od priznanih stroškov 904,20 EUR odštelo nagrado po tar. št. 3100 v znesku 113,10 EUR. Tožena stranka mora po spremenjeni odločitvi povrniti tožeči stranki 791,10 EUR pravdnih stroškov.

16. Drugi pritožbeni razlogi niso podani. Odločitev je v opisanem obsegu pravilna in ni obremenjena z drugimi uveljavljanimi procesnimi kršitvami ter s tistimi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zato je v ostalem pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s petim odstavkom 458. člena ZPP).

17. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Pritožnica je uspela le v sorazmerno majhnem obsegu. Zato ni upravičena do povračila pritožbenih stroškov. Tožeči stranki pa mora povrniti njene stroške pritožbenega postopka (tretji odstavek 154. člena ZPP). Obsegajo odvetniške stroške za odgovor na pritožbo. V primeru zamude s plačilom bo tožena stranka dolgovala tudi pripadajoče zakonske zamudne obresti (313. člen ZPP v zvezi s 378. členom OZ).

Op. št. (1): Stvarnopravni zakonik (Uradni list RS, št. 87/2002 s spremembami) Op. št. (2): Zakon o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/1996 s spremembami) Op. št. (3): Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami) Op. št. (4): Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami) Op. št. (5): Zakon o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008 s spremembami)