Jedro

Sodišče na podlagi listin upravnega spisa ugotavlja, da je tožeča stranka svojo obveznost, kot ji je bila dne 29. 7. 2015 naložena s 1. točko izreka izpodbijane odločbe, izpolnila dne 31. 7. 2015. Tožena stranka v odgovoru na tožbo utemeljeno opozarja, da je tožeča stranka s tem izpodbijani del odločbe v celoti izvršila, zaradi česar nima pravnega interesa za vloženo izpodbojno tožbo. Odločitev v upravnem sporu namreč na njen pravni položaj v konkretnem primeru ne more vplivati, saj je zahtevane podatke prosilki že posredovala, njen pravni položaj v zvezi s predmetnim sporom pa tako ne glede na izid postopka ne more biti spremenjen.

Zaradi izrecnega opozorila tožene stranke in stranke z interesom na pomanjkanje pravnega interesa, v zvezi s katerim tožeča stranka v postopku ni podala nobenih dodatnih trditev niti ni spremenila tožbenega zahtevka, njenega tožbenega zahtevka na odpravo izpodbijane odločbe tudi ni mogoče obravnavati kot ugotovitveni zahtevek.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Informacijski pooblaščenec kot tožena stranka je z izpodbijano 1. točko izreka v uvodu navedene odločbe pritožbi prosilke N. G. delno ugodil in odločbo tožeče stranke družbe D., d.o.o., št. 114-2/15-Z z dne 12. 2. 2015 delno odpravil ter odločil: Organ je dolžan prosilki v roku 31 dni od vročitve te odločbe posredovati elektronsko kopijo sklepa Javne agencije X. št. 37560-10/2013 ZP 25 – 03205 z dne 25. 3. 2014 in št. 37560-10/2013 ZP 59 – 03205 z dne 5. 5. 2014. Odločitev je utemeljil na ugotovitvi, da je tožeča stranka kot izvajalec javne službe in nosilec javnega pooblastila vodenja investicij v javno železniško infrastrukturo zavezanec za dostop do informacij javnega značaja na podlagi 1. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (v nadaljevanju ZDIJZ).

2. Tožeča stranka je zoper navedeno odločitev vložila tožbo, v kateri navaja, da je zavezanka le na podlagi 1a. člena ZDIJZ kot poslovni subjekt pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava, ne pa tudi na podlagi 1. člena ZDIJZ kot pravna oseba javnega prava oziroma kot izvajalec javne službe. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

3. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo opozorila, da tožeča stranka nima pravnega interesa za vložitev predmetne tožbe, saj je dne 31. 7. 2015 prosilki po elektronski pošti posredovala dokumente, kot ji je bilo naloženo z izpodbijanim delom odločbe. To pomeni, da je tožeča stranka pred vložitvijo tožbe ravnala v skladu z izpodbijano odločbo in jo v celoti izvršila, zato z vloženo tožbo ne more vplivati na spremembo svojega položaja, to je na dolžnost, da izpodbijane odločbe, če se z njo ne strinja, ne izvrši. Navaja, da mora pravni interes obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Nato v nadaljevanju tožbe in v prvi pripravljalni vlogi podaja vsebinski odgovor na tožbene navedbe. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrže oziroma podredno zavrne.

4. Prosilka N. G. je kot stranka z interesom v odgovoru na tožbo navedla, da tožeča stranka sama priznava, da je zavezanka za posredovanje informacij javnega značaja na podlagi 1a. člena ZDIJZ in jo očitno moti le obrazložitev izpodbijane odločitve, da je zavezanka tudi na podlagi 1. člena ZDIJZ, zaradi česar prosilka ne razume, zakaj tožeča stranka sploh toži. Tožbeni zahtevek je po njenem mnenju poleg tega tudi neutemeljen. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrže oziroma zavrne.

5. Odgovor tožene stranke in odgovor stranke z interesom sta bila posredovana v vednost tožeči stranki, ki sodišču ni predložila nobene nadaljnje vloge in na odgovora vsebinsko ni odgovorila.

K I. točki izreka:

6. Tožba ni dovoljena.

7. Sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon (2. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Iz tega izhaja, da mora vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila zanj izboljšanje pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.

8. Sodišče na podlagi listin upravnega spisa ugotavlja, da je tožeča stranka svojo obveznost, kot ji je bila dne 29. 7. 2015 naložena s 1. točko izreka izpodbijane odločbe, izpolnila dne 31. 7. 2015 s tem, ko je prosilki N. G. po elektronski pošti posredovala elektronski kopiji Sklepa Javne agencije X. št. 37560-10/2013 ZP 25 – 03205 z dne 25. 3. 2014 in Sklepa Javne agencije X. št. 37560-10/2013 ZP 59 – 03205 z dne 5. 5. 2014, kot je to razvidno iz kopije elektronskega sporočila, ki se nahaja v upravnem spisu. Tožena stranka v odgovoru na tožbo utemeljeno opozarja, da je tožeča stranka s tem izpodbijani del odločbe v celoti izvršila, zaradi česar tudi po presoji sodišča nima pravnega interesa za vloženo izpodbojno tožbo. Odločitev v upravnem sporu namreč na njen pravni položaj v konkretnem primeru ne more vplivati, saj je zahtevane podatke prosilki že posredovala, njen pravni položaj v zvezi s predmetnim sporom pa tako ne glede na izid postopka ne more biti spremenjen. Morebitna ugoditev tožbi, ki bi pomenila odpravo 1. točke izreka izpodbijane odločbe, s katero je bila tožeči stranki naložena obveznost posredovanja podatkov, bi bila brezpredmetna, saj je bila obveznost tožeče stranke izpolnjena s tem, ko so bili podatki prosilki razkriti, vrnitev v stanje pred izdajo izpodbijane odločbe pa po naravi stvari v primeru razkritja oziroma posredovanja zahtevanih informacij ni več mogoče. Tožeča stranka glede na navedeno za varstvo svojih pravic oziroma pravnih interesov v upravnem sporu ne izkazuje pravovarstvene potrebe.

9. Sodišče pri tem pripominja, da ima tožba, ki jo zaradi dostopa do informacij javnega značaja zoper odločbo Informacijskega pooblaščenca vloži organ, kateremu je bilo naloženo razkritje informacij, skladno z določbo 10. člena Zakona o informacijskem pooblaščencu po ustaljeni sodni praksi suspenzivni učinek, tako da organu v primeru vložene tožbe zahtevanih podatkov ni treba razkriti, dokler ni odločeno o upravnem sporu. Tako je bil tudi v konkretnem primeru rok za posredovanje podatkov 31 dni od vročitve odločbe, rok za tožbo v upravnem sporu pa 30 dni od vročitve odločbe, tako da tožeča stranka prosilki ni bila dolžna že na podlagi izdane odločbe tožene stranke posredovati elektronskih kopij sklepov Javne agencije za železniški promet, temveč bi to lahko storila šele po pravnomočnosti odločbe tožene stranke. Tožeča stranka je kljub temu že naslednji dan po vročitvi izpodbijane odločbe prosilki po elektronski pošti posredovala zahtevane podatke, zaradi česar za odločitev o tožbi, s katero se zavzema za odpravo te obveznosti, kot že obrazloženo, nima pravnega interesa.

10. Sodišče dodaja, da je seznanjeno s stališčem Ustavnega sodišča, po katerem pravilo, da mora sodišče odločati v okviru tožbenega predloga, ni ovira, da sodišče tožbi ugodi in zgolj ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, čeprav je tožnik sprva predlagal njegovo odpravo (odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-51/13 z dne 21. 11. 2013, 9. točka obrazložitve). Vendar pa je v obravnavanem primeru bistveno, da je na pomanjkanje pravnega interesa zaradi razkritih podatkov izrecno opozorila tožena stranka v upravnem sporu ter primarno predlagala zavrženje tožbe, za vsebinsko neobravnavo tožbe pa se je zavzemala tudi stranka z interesom, s čimer je bila tožeča stranka tekom postopka upravnega spora seznanjena, a v odgovor ni podala nobenih relevantnih trditev, s katerimi bi utemeljevala obstoj pravnega interesa za vsebinsko obravnavo izpodbojnega tožbenega zahtevka niti ni prilagodila tožbenega zahtevka na način, da bi zahtevala zgolj ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odločbe v smislu 2. alineje prvega odstavka 33. člena ZUS-1. 11. Tudi iz sodne odločbe Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 159/2016 z dne 20. 1. 2016 je mogoče izpeljati sklep, da ugotovitveni zahtevek ni vedno vsebovan v tožbeni zahtevi za odpravo izpodbijanega akta, da bi moralo sodišče prve stopnje vselej že v primeru vložitve izpodbojne tožbe presojati, ali lahko odloči, kot da je bila vložena tudi ugotovitvena tožba (17. točka obrazložitve). Prav tako je v omenjeni sodbi Vrhovno sodišče navedlo, da ima tožnik po določbi 33. člena ZUS-1 možnost postavitve več zahtev, ves čas do odločitve sodišča prve stopnje pa lahko svojo tožbeno zahtevo spremeni in prilagodi morebitnim drugačnim okoliščinam, če s tem ne zahteva nekaj več od tistega, kar je v tožbi že zahteval in ne poseže v dele upravne odločbe, ki so že postali pravnomočni, ker s tožbo niso bili izpodbijani (22. in 23. točka obrazložitve). Sodišču zato tudi v konkretnem primeru ni bilo treba tožnika posebej pozivati, naj izkaže pravni interes za ugotovitveno tožbo, saj pomanjkanje trditev v tej luči ne pomeni formalne nepopolnosti tožbe.

12. Sodišče glede na navedeno ugotavlja, da tožeča stranka v okoliščinah konkretnega primera ni izkazala pravnega interesa za vsebinsko odločitev v tem upravnem sporu. Zaradi izrecnega opozorila tožene stranke in stranke z interesom na pomanjkanje pravnega interesa, v zvezi s katerim tožeča stranka v postopku ni podala nobenih dodatnih trditev niti ni spremenila tožbenega zahtevka, njenega tožbenega zahtevka na odpravo izpodbijane odločbe tudi ni mogoče obravnavati kot ugotovitveni zahtevek. Sodišče je zato tožbo tožeče stranke na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

K II. točki izreka:

13. Ker je sodišče tožbo zavrglo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).