Jedro

Ni utemeljen zahtevek na odpoved najemne pogodbe, če je najemno razmerje ob izdaji prvostopne sodbe že prenehalo z iztekom odpovednega roka na podlagi najemnikove odpovedi najemne pogodbe.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba glede odločitve o ugoditvi zahtevku za odpoved "najemnega stanovanjskega razmerja" (pravilno: najemne pogodbe) za stanovanje v Cerknici, ... tako spremeni, da se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne; V ostalem se pritožba zavrne in se v nadaljnjem izpodbijanem a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo zahtevku tožeče stranke in toženki odpovedalo najemno "stanovanjsko razmerje" (namesto: pogodbo) glede stanovanja, natančneje opredeljenega v izreku prvostopne sodbe, hkrati pa je toženki naložilo, da mora to stanovanje izprazniti in ga prostega oseb in stvari izročiti tožeči stranki v 60 dneh. Glede na tak izid pravde je toženki naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke, odmerjenih v znesku 35.399,00 SIT. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je toženka vložila pritožbo. Zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov, ki bi jih uveljavljala, izrecno ne navaja, sicer pa ocenjuje prvostopno odločitev o ugoditvi zahtevku za odpoved najemnega razmerja kot brezpredmetno, saj najemno razmerje ne obstaja več. Najemno pogodbo je namreč že prej odpovedala sama toženka, in to, ob upoštevanju 90-dnevnega odpovednega roka, z dnem 1.3.1999. Do tega datuma se je tudi izselila in stanovanje s svoje strani izpraznila. Družina, ki biva sedaj v stanovanju, je v stanovanju brez privolitve toženke in proti njeni volji. Toženka navaja, da ne more izvršiti sodbe in izseliti iz stanovanja oseb, ki v njem bivajo, saj gre za ljudi, ki so izkoristili njeno zaupanje in še živijo v stanovanju začasno v dogovoru s tožečo stranko. Sicer pa po mnenju toženke izpraznitev stanovanja sploh ni jedro problema, kar je priznala tudi tožeča stranka z navedbo, da bi tožbo umaknila, če bi ji toženka plačala stroške odvetnika. V tem vidi toženka dokaz o nesmiselnosti tožbe in nepravičnosti sodbe. Končno se sklicuje še na okoliščine v oporo njenim trditvam o neugodnih gmotnih razmerah, zaradi katerih predstavljajo v plačilo naloženi ji pravdni stroški zanjo znatno breme. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Pritožba je delno utemeljena. Toženka utemeljeno graja prvostopno odločitev o ugoditvi tožbenemu zahtevku v delu, ki se nanaša na odpoved najemne pogodbe. Po določbi 52. člena Stanovanjskega zakona (SZ) lahko namreč najemnik odpove najemno pogodbo vselej, ne da bi za to navajal razloge, z 90-dnevnim odpovednim rokom. O tem, da je toženka prav to storila v teku te pravde (namreč 26.11.1998 z odpovednim rokom, ki se je iztekel s 1.3.1999), med pravdnima strankama sploh ni spora, sicer pa izhaja to tudi iz listin v spisu in iz dejanskih ugotovitev v razlogih prvostopne sodbe. To pa pomeni, da je s 1.3.1999 najemno razmerje prenehalo in da je s tem dnem postal odpovedni del tožbenega zahtevka neutemljen. V tem delu je namreč zahtevek tožeče stranke po svoji vrsti oblikovalne narave. Tožeča stranka zahteva, da se najemna pogodba odpove, da se torej obstoječe razmerje med strankama razveže. Ker pa med strankama ob izdaji prvostopne sodbe (20.5.1999) takega razmerja ni bilo več, je sodba v tem delu napačna. Po sami naravi stvari namreč ni mogoče razvezati razmerja, ki ne obstaja. Sodišče prve stopnje je torej zmotno uporabilo materialno pravo, ko je razvezalo neobstoječe najemno razmerje, kar je narekovalo temu ustrezno delno spremembo prvostopne sodbe na podlagi določbe 4. točke 373. člena v času izdaje prvostopne sodbe še veljavnega Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77, ki ga je treba v danem primeru uporabiti spričo prehodne določbe prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99). V preostalem delu pa je sodba sodišča prve stopnje pravilna. Ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam toženke, da sodbe ne more izvršiti, ker se je iz predmetnega stanovanja že izselila in da je sodba zato napačna. Izvršba se namreč dovoli na podlagi izvršilnega naslova. Če hoče v konkretnem primeru tožeča strank doseči, da se stanovanje izprazni, potrebuje za to izvršilni naslov - in sodna odločba je izvršilni naslov (17. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Po določbi 24. člena ZIZ lahko sodišče dovoli izvršbo tudi proti nekomu, ki v izvršilnem naslovu ni označen kot dolžnik, če upnik dokaže, da je dolg prešel nanj. V konkretnem primeru bo tožeča stranka lahko predlagala izvršbo proti osebam, ki stanovanje zasedajo in so bojazni toženke, da bo izvršilno sodišče od nje zahtevalo opravo kakšnega dejanja, ki ga ne zmore opraviti, odveč, njene navedbe v pritožbi pa neutemeljene. Delna sprememba prvostopne sodbe nima stroškovnih posledic. Tožeča stranka je namreč kljub delni spremembi prvostopne sodbe v pravdi uspela. Toženka je najemno pogodbo res sama odpovedala, vendar je to storila šele potem, ko je tožeča stranka vložila tožbo in je torej prav začetek pravde tista okoliščina, ki je toženko navedla k odpovedi pogodbe. Tožeča strank je imela s tem v zvezi stroške, ki so bili potrebni (stanovanje še sedaj zasedajo ljudje, ki jih je spravila vanj toženka) in ki jih ji je toženka dolžna povrniti (154. člen ZPP/77), ne da bi na to njeno obveznost mogle kakorkoli vplivati tudi toženkine gmotne razmere. Glede na obrazloženo je bilo treba torej prvostopno sodbo v nespremenjenem delu potrditi na podlagi določbe 368. člena ZPP/77.