Jedro

Pooblaščenec stranke je lahko samo fizična oseba, pravna oseba pa ne more biti pooblaščenec, saj nima poslovne sposobnosti.

Vročilnica je lahko dokaz o opravljeni vročitvi samo, če je v vsem napravljeno v skladu z določbami ZUP.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Upravne enote Ljubljana št. 490-4/2012-3 z dne 23. 4. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške postopka v višini 80,00 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijanim sklepom v 1. točki zavrnil zahtevo za vročitev odločbe; v 2. točki zavrnil zahtevo za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti; v 3. točki predlog za obnovo postopka zavrgel. V obrazložitvi je navedel, da je tožnik vložil zahtevek za vročitev odločbe št. 351-5622/93 LV z dne 29. 10. 2001, razveljavitev potrdila o pravnomočnosti ter pritožbo. V zvezi z zavrnitvijo zahteve za vročitev denacionalizacijske odločbe in potrdila o pravnomočnosti navaja, da sta vlagatelja denacionalizacijskega zahtevka dne 22. 8. 1997 vložila v spis pooblastilo, iz katerega izhaja, da sta pooblastila za zastopanje nepremičninsko družbo A. d.o.o. Odločba, za katero A.A. zahteva, da se mu vroči, je bila vročena družbi A., kar se v skladu s tretjim odstavkom 87. člena ZUP/86 šteje, da je vročena sami stranki. V zvezi z vročilnicama, priloženima odločbi, pa je razvidno, da je bila odločba osebno vročena tudi vlagateljema dne 6. 11. 2001, čeprav to ni bilo potrebno. Ker je bila odločba vročena, je postala dne 22. 11. 2001 pravnomočna, v posledici tega dejstva pa je prepozen tudi predlog za obnovo postopka, kot je organ obravnaval vloženo pritožbo, saj je od pravnomočnosti minil petletni objektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka.

Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil, v zvezi z razlogi prvostopnega organa pa soglaša z navedbo, da je bila odločba vročena pravilno pooblaščenki. Glede vročitve strankama pa navaja, da iz dokumentacije zadeve (poštne vročilnice) in vseh okoliščinah primera z gotovostjo sklepa, da je bila tožniku odločba vročena tudi s posrednim vročanjem po materi B.B., s katero živi na istem naslovu, ki je bila kot vlagateljica tudi stranka v postopku in je sprejela tudi njegovo odločbo – 6. 11. 2001. Tožnik v tožbi navaja, da bi upravni organ ob pravilni uporabi določb ZUP/86 moral odločiti, da se mu vroči odločba, izdana v denacionalizacijskem postopku, saj tožniku ni bila vročena, niti ni bil z njo seznanjen. Organ je nepravilno odločil, da je na podlagi tretjega odstavka 87. člena ZUP šteti, da je z vročitvijo odločbe pravni osebi A. šteti, da je bila vročena tudi strankam. Pri vročitvi tožniku pa se je oprl na vročilnico, ki se nahaja v spisu, na kateri pa ni njegovega podpisa. Vročilnica, na katero se sklicuje upravni organ, po mnenju tožnika ne izkazuje postopka obveznega osebnega vročanja po členu 87 ZUP/86. Odločba z dne 29. 10. 2011 je bila tožniku vročena šele 30. 3. 2012, ko mu je na njegovo zahtevo upravni organ poslal kopijo te odločbe. V denacionalizacijskem postopku pa ni listine, ki bi potrjevala sprejem odločbe s strani tožnika, niti ni na nobeni listini njegovega podpisa, kar se lahko dokaže z izvedencem grafologom. Napačen je tudi zaključek drugostopnega organa, da je odločbo prejela mati B.B. v svojem in tožnikovem imenu ter da gre v tem primeru za nadomestno vročitev, saj iz listinskih dokazov ni razvidno, da bi bila odločba poskušana vročiti tožniku in da je bil tožnik obveščen o prispeli pošiljki, na kar je tožnik ves čas opozarjal. Le ob izpolnitvi tega pogoja bi se glede na določbe ZUP/86 lahko opravila nadomestna vročitev, tako pa je bila odločba vročena direktno materi, ki pa o prejemu tožnika ni obvestila. Za sklepanje, da ga je obvestila, ni dokaza. Tudi je v nasprotju z izjavo tožnikove matere, ki jo prilaga tožbi, iz katere izhaja razlog, zakaj ga ni obvestila o prispeli pošiljki. Opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 541/2002 z dne 19. 2. 2003, iz katere izhaja, da pravna oseba ne more imeti statusa pooblaščenca v upravnem postopku. Zato je upravičen, glede na napake, ki so nastale v upravnem postopku, da se mu odločbo vroči. Glede na navedbo drugostopnega organa, da je v postopku nastopala fizična oseba, pa opozarja, da vlagatelja denacionalizacijskega zahtevka nista pooblastila za zastopanje uslužbenke pravne osebe A., temveč pravno osebo. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvostopnemu organu ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Tožba je utemeljena.

Odločitev upravnega organa v izpodbijanem sklepu, o vseh treh zahtevkih, temelji na ugotovitvi, da je bila odločba št. 351-5622/93 LV z dne 29. 10. 2001 tožniku pravilno vročena.

Prvostopni organ se sklicuje na pooblastilno razmerje med tožnikom, B.B. in družbo A., d.o.o., vloženo v upravni spis 22. 8. 1997, na podlagi katerega je organ odločbo z dne 29. 10. 2001 vročil pooblaščenki, kar po stališču organa, po določbi tretjega odstavka 87. člena ZUP/86 pomeni, da je bila vročena sami stranki, torej tudi tožniku.

V zvezi z vročitvijo družbi A. ima tožnik prav, da ga v denacionalizacijskem postopku, v katerem se po izrecni določbi drugega odstavka 6. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) uporabljajo določbe ZUP/86, pravna oseba ni mogla pravno pravilno zastopati, glede na določbo 58. člena ZUP/86, ki določa, da je pooblaščenec lahko vsak, kdor je opravilno popolnoma sposoben, razen tistih, ki se ukvarjajo z zakotnim pisaštvom. Posledično to pomeni, da je pooblaščenec stranke lahko samo fizična oseba, pravna oseba pa ne more biti pooblaščenec, saj nima poslovne sposobnosti. Ker torej družba A. ni mogla nastopati kot pooblaščenka v postopku, vročitve družbi A. ni mogoče šteti za pravilno osebno vročitev stranki, v skladu s 87. členom ZUP/86. Pisanje je bilo 6. 11. 2001 vročeno tudi vlagateljema. Komu od njiju se prvostopni organ ne opredeljuje, drugostopni organ pa navede, da je bila tožniku odločba vročena s posrednim vročanjem po materi B.B., s katero živi na istem naslovu in je bila kot vlagateljica tudi stranka v postopku ter prejela tudi njegovo odločbo. V zvezi z navedeno vročitvijo sodišče ugotavlja, da se je vročitev opravljala z roza povratnico, ki ne omogoča, da vročitelj zabeleži vsa dejanja vročanja, kot določa 87. člen ZUP/86, pri pisanjih za katera je obvezno osebno vročanje predpisano. Na povratnici je za oba vlagatelja isti podpis in datum 6. 11. 2001, torej ni mogoč zaključek, da je bila tožniku odločba pravilno vročena s posrednim vročanjem prek matere B.B., saj vročevalec ni ravnal po pravilih, predpisanih za posredno vročanje (84. – 86. člen ZUP/86). Vročilnica je dokaz o opravljeni vročitvi samo, če je v vsem napravljeno v skladu z določbami ZUP/86 (sodba Vrhovnega sodišča I Up 541/2002 z dne 19. 2. 2003). Drugostopni organ pa tudi ni navedel dejstev za svoj sklep, da je iz dokumentacije v zadevi z gotovostjo mogoče sklepati, da je bil tožnik z odločbo seznanjen, vendar v pritožbenem roku le-te ni vložil (kar tožnik zanika v tožbi in je zanikal tudi v upravnem postopku).

Upravni organ je pri odločanju o tožnikovih zahtevkih napravil napačen sklep, da je bila odločba tožniku vročena. V ponovnem postopku reševanja zadeve bo dolžan upoštevati določbe ZUP/86 glede pooblaščenca in določbe o vročanju, in o vloženih pravnih sredstvih ponovno odločiti.

Tožena stranka je glede na navedeno kršila pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na odločitev o zadevi. Sodišče je odločitev o odpravi izpodbijane odločbe in vrnitvi zadeve v ponoven postopek sprejelo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 80,00 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Stroške mu je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.