Jedro

Z izvedencem se dokazujejo tožbene trditve in nikakor ni dopustno (je v nasprotju z določbami ZPP) z izvedencem ugotavljati dejstev, na podlagi katerih bo tožnik šele v teku postopka lahko postavil ustrezne tožbene trditve (dokaz v informativne namene – da tožnik izve za pravno relevantna dejstva, ki bi jih moral navesti v tožbi).

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo odškodnine v višini 15.000,00 EUR s pripadki, tožniku pa naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v višini 2.353,72 EUR v 15. dneh s pripadki v primeru zamude. Iz razlogov sodbe izhaja, da ni podana pravno relevantna vzročna zveza (da je tožnik ni izkazal) med zatrjevano škodo, to je razžalitvijo njegovega dobrega imena in časti, in ravnanjem tožencev, to je zapisih v pritožbi zoper sklep o začetku osebnega stečaja in v predlogu sodišču za začetek postopka ugotavljanja neupravičene pridobitve brezplačne pravne pomoči. Iz navedb tožnika ter predloženih zdravstvenih izvidov iz let 2003 do 2007 namreč izhaja, da so se psihične težave tožnika začele zaradi dejanj v preteklosti zaradi poslovnih aktivnosti med tožnikom in tretjo toženko. Poleg tega ravnanje tožencev ni bilo protipravno.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi (iz razlogov) bistvene kršitve postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava (to je vseh pritožbenih razlogov, naštetih v 1. do 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP (1) s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da sodišče svoje ugotovitve neobstoja vzročne zveze ni utemeljilo z nobenim relevantnim dejstvom, ugotovljenim v postopku. Zdravstvenih težav pred zapisom neresničnih trditev tožnik ne zanika, a je s predloženo zdravstveno dokumentacijo dokazoval zgolj to, da ga je zaradi ravnanj tožencev neresnično zatrjevanje še toliko bolj psihično prizadelo. Navedena dejstva pa ne pomenijo, da ni podane vzročne zveze med neresničnimi trditvami in z njimi povzročenimi psihičnimi bolečinami. Razmejitev bi seveda upošteval izvedenec, v kolikor bi ga sodišče dovolilo. Poleg zmotne presoje dejstev je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje tudi, ker ni ugodilo dokaznim predlogom tožnika. Izvedenec bi, v kolikor bi sodišče dopustilo tak dokaz, lahko potrdil vzročno zvezo oziroma obseg in težo psihičnih bolečin, to je zatrjevane psihične bolečine. Enako velja glede drugih dokazov. Poleg tega je sodišče zmotno presodilo izpovedbo samega tožnika, saj tožnik ni mogel pojasniti psihičnih bolečin brez opisa preteklih razmerij s toženci. Glede ugotovitev, da so imeli toženci za navajanje neresničnih trditev določene razloge, pa je dejstvo, da je tožencem dobro znano, da je tožnik finančno bankrotiral. Znano jim je tudi, da prejema skupaj z ženo socialno pomoč ter da center za socialno delo pred odobritvijo pomoči natančno preverja upravičenca in njegovo premoženjsko stanje. Prejeti znesek 60.000,00 EUR zato nikakor ne upravičuje tožencev, da bi lahko kar povprek zatrjevali o tožniku nekaj neresničnega. Pri tem je dejstvo, da so toženci neresnične trditve ponavljali večkrat, tudi potem, ko jim je bilo že pojasnjeno, da tožnik ne dela na črno, da nima nobenih prihodkov, niti premoženja. Opozarja tudi na ugotovitev sodišča, da „so neresnične trditve tožnika lahko prizadele“. Če bi sodišče dopustilo dokaz z izvedencem, bi dobilo potrditev, da so bile psihične bolečine dejansko povzročene. Zato so tudi iz navedenih razlogov stališče sodišča prve stopnje pravno nevzdržno in nesprejemljivo, sodba pa nerazumljiva.

Tožnik še (v vlogi z dne 16.11.2010) navaja, da je sodba nepoštena in ščiti človeka, ki mu je povzročil največje zlo v njegovem življenju in njegovo zastopnico, ki izvaja zanj povsem umazana dejanja. Graja kot neresničen zapis na 3. strani sodbe, da je obravnavo sam zapustil zaradi zdravstvenih težav, saj je obravnavo zapustil na predlog razpravljajoče sodnice, ko je videla v kakšnem stanju je bil. Obrazložitev je tudi povsem nekorektna in kaže elemente pristranskosti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče najprej izpostavlja, da ima izpodbijana sodba glede izpodbijane odločitve prepričljive, logično utemeljene, življenjsko sprejemljive in skladne razloge o vseh odločilnih dejstvih, kot tudi o ključnih dejanskih in pravnih vprašanjih, zato se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe, ki jih pritožba v ničemer ne omaja, ne v dejanskem ne v pravnem smislu, navedeno pa še posebej velja tudi glede dokazne ocene sodišča prve stopnje tako v dejanskem kot (tudi) v procesnem smislu.

Po prvem odstavku 131. člena OZ (2) je tisti, ki drugemu povzroči škodo, le-to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde. Temeljne predpostavke odškodninske obveznosti, ki morajo biti podane kumulativno, so torej: protipravno ravnanje (povzročitelja škode), nastanek škode, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo ter odgovornost povzročitelja škode. Protipravno ravnanje, nastanek škode in vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo mora (če je to sporno) dokazati tožnik, medtem ko je na tožencu, da dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal enega od elementov odškodninske obveznosti (3), to je vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo, česar pritožba v ničemer ne omaja in zaradi česar je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen.

Tožnik sam v pritožbi pove, da škode (pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve časti in dobrega imena – primerjaj 1. odstavek 179. člena OZ), ki naj bi mu jo povzročili toženci z zatrjevanimi škodnimi dejanji (pritožbo in dopisom z dne 19. 1. 2009), ni razmejil od duševnih bolečin, ki naj bi jih zaradi ravnanj tožencev trpel že pred tem (po pritožbenih trditvah naj bi to storil izvedenec). Navedeno stališče tožnika pa je napačno. Z izvedencem se namreč dokazujejo tožbene trditve in nikakor ni dopustno (je v nasprotju z določbami ZPP) z izvedencem ugotavljati dejstva, na podlagi katerih bo tožnik šele v teku postopka lahko postavil ustrezne tožbene trditve (dokaz v informativne namene – da tožnik izve za pravno relevantna dejstva, ki bi jih moral navesti v tožbi). Tožnik že s tem priznava nesklepčnost tožbe glede obstoja vzročne zveze, s tem pa tudi pravilnost izpodbijane sodbe (glede ugotovitve sodišča prve stopnje o nedokazanem obstoju vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo).(4) Sicer pa pritožbeno sodišče zgolj še opozarja na nesklepčnost tožbe tudi glede obstoja same (vtoževane) škode (duševnih bolečin zaradi razžalitve tožnikovega dobrega imena in časti). Po citirani določbi prvega odstavka 179. člena OZ namreč sodišče oškodovancu prisodi pravično odškodnino (za pretrpljene duševne bolečine...), če okoliščine primera, zlasti pa stopnja in trajanje bolečin to opravičuje, tožnik pa v tožbi stopnje in trajanja duševnih bolečin sploh ni zatrjeval. (5) Tudi zato je izpodbijana odločitev pravilna.

Pritožbeno sodišče, ki kakšnih zatrjevanih ali po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev ali zmotne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP(6)) ni ugotovilo, je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev pritožbenega sodišča o stroških pritožbenega postopka je obsežena v odločitvi o zavrnitvi pritožbe in temelji na določbah prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

(1) Zakon o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP;

(2) Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ);

(3) ti morajo biti podani kumulativno;

(4) na nesklepčnost tožbe (sicer odpravljivo) je tožena stranka opozorila v odgovoru na tožbo (točka 1), zato materialno procesno vodstvo sodišča ni bilo potrebno – prim. 318. člen ZPP;

(5) tudi v tem primeru je šlo za odpravljivo nesklepčnost tožbe, a so toženci (v odgovoru na tožbo) opozorili na nesklepčnost in še posebej na dejstvo, da vtoževana škoda ni z ničemer dokazana (izkazana – točka 5 odgovora na tožbo), zato materialno procesno vodstvo sodišča v nobenem primeru ni prišlo v poštev;

(6) Po citirani zakonski določbi preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava;