Jedro

Tožnikova odpoved ni bila podana v bistveni zmoti. Skupna izjava sodelavcev (v kateri ti ugotavljajo, da so nastopili razlogi za razrešitev tožnika kot ravnatelja in direktorja), pa tudi sporočila, ki jih je tožnik prejel po elektronski pošti, niso grožnje. Po 45. členu OZ je pravno relevantna nedopustna grožnja pogodbene stranke ali koga tretjega tista grožnja, ki povzroči pri drugi stranki utemeljen strah. Strah pa se šteje za utemeljenega, če se iz okoliščin vidi, da je grozila resna nevarnost življenju ali pa telesni ali drugi pomembni dobrini pogodbene stranke ali koga drugega. Izjave in sporočila tožnikovih sodelavcev izražajo njihovo mnenje in nimajo narave nedopustne grožnje. Prav tako ni nedopustna „grožnja“, da prihajajo kriminalisti in da bodo z zadevo seznanjeni mediji. Le če bi obstajali zakonsko določeni razlogi bi domnevne tožnikove nepravilnosti preiskovali kriminalisti, zato „grožnja“ z zakonitim postopkom ni nedopustna grožnja. Enako je z objavo v sredstvih javnega obveščanja. Tudi mediji so dolžni poročati objektivno in nepristransko, saj so v nasprotnem primeru kazensko in odškodninsko odgovorni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da se ugotovi, da odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je dne 10. 12. 2010 podal tožnik svetu zavoda tožene stranke, nima pravnih učinkov in delovno razmerje tožnika pri toženi stranki ni prenehalo 31. 12. 2010 in še traja (točka I/1 izreka sodbe); da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, ga s 1. 1. 2011 ponovno prijavi v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, in mu za čas od 1. 1. 2011 do ponovne zaposlitve obračunati in izplačati plače od 1. 1. 2011 dalje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakodnevne mesečne zapadlosti posamezne plače do plačila in zanj poravnati vse davke in prispevke iz naslova plač (točka I/2 izreka sodbe) ter mu povrniti pravdne stroške (točka I/3 izreka sodbe). Odločilo je tudi, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka sodbe).

Zoper sodbo (razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pravočasno pritožuje tožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti in toženi stranki naloži v plačilo njene stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Bistvo te pravde je v tem, da tožnik zatrjuje in dokazuje, da odpoved, ki jo je podal tožnik dne 10. 12. 2010, ni bila odraz njegove prave volje in da je bila podana pod pritiskom, podkrepljenim z grožnjami sodelavcev in v zmoti, predvsem glede pravnih posledic take odpovedi. Tako gre za zmoto kot napako volje, predvsem pa gre za bistveno zmoto. Tožnik je bil namreč v času podajanja odpovedi pod psihičnim pritiskom, ki so ga nanj izvajali njegovi sodelavci, zato mu ni moč očitati, da ni ravnal s potrebno skrbnostjo. Ti so zahtevali njegov odstop in ta zahteva je bila podkrepljena z grožnjo, da prihajajo kriminalisti in da bodo celo zadevo predali medijem, s tem pa bo ogrožena čast in dobro ime tožnika in njegove družine. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je bil tožnik pod psihičnim pritiskom, zaradi tega pa od njega ni bilo moč pričakovati, da bi bil sposoben razmisliti o vseh pravnih in dejanskih posledicah podaje odpovedi in da bi ravnal z vso potrebno skrbnostjo. Za napako volje pa zadostuje, da se tožnik ni zavedel posledic svojega ravnanja in gre torej za bistveno napako volje. Po stališču pritožbe tudi ni življenjsko pričakovati, da bi nekdo podal tako izjavo, če bi se zavedal posledic svojega ravnanja. Izvedenka je ugotovila, da je bil tožnik nedvomno v stanju intenzivnega čustvenega razburjenja, ker se je počutil ogroženega in tudi zaradi načina, s katerim so njegovi podrejeni izvedli konfrontacijo kot izraz svojega nezadovoljstva. Dejstvo, da je tožnik svojo odpoved napisal pod pritiskom svojih sodelavcev in ne pod pritiskom sveta zavoda, kaže na to, da se ni zavedal posledic svojega ravnanja in v času podaje odpovedi ni bil sposoben ugotoviti, da ga sodelavci pravnoveljavno ne morejo pozivati k odstopu. Da gre za bistveno zmoto pa govori tudi dejstvo, da sodelavci niso zahtevali odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak le odstop s funkcije. Tako je tožnik, ko je podal odpoved pogodbe o zaposlitvi, ravnal v afektu in ni bil sposoben razmisliti o posledicah. Pritožba navaja, da se izvedenka ni opredelila do izjav, ki so jih podali tožnikovi svojci, zato bi bilo potrebno drugo izvedensko mnenje, saj je psihiater dr. A.A. v svojem izvedenskem mnenju trdil drugače. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem meni, da je ta neutemeljena. V celoti se strinja in sklicuje na izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in predlaga, da pritožbo tožeče stranke pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ker se pritožba ne opredeli, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka naj bi zagrešilo sodišče prve stopnje, je pritožbeno sodišče preverilo le tiste, na katere pazi po uradni dolžnosti in ugotovilo, da teh sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo.

Tožnik je s tožbo izpodbijal odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je dne 10. 12. 2010 podal svetu zavoda tožene stranke, saj naj ta njegova izjava volje ne bi bila svobodna in resna, ker je bila obremenjena z napakami volje. Dana je bila pod vplivom nedopustne grožnje, bistvene zmote in prevare, zato tožnik ni bil sposoben razumeti pomena svoje izjave, zaradi psihosomatske motnje in stresa pa se ni bil sposoben zavedati posledic svojega ravnanja, ker so sodelavci nanj izvajali nedopusten pritisk. Sodišče prve stopnje je zatrjevane napake tožnikove volje presojalo po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). Po obširno izvedenem dokaznem postopku, v katerem je pridobilo tudi izvedensko mnenje izvedenke psihiatrične stroke, je ugotovilo: - da je pisna odpoved delovnega razmerja, ki jo je podal tožnik toženi stranki dne 10. 12. 2010, napisana jasno, razumljivo in nedvoumno, - da skupna izjava redno zaposlenih predavateljev in inštruktorjev tožene stranke, v kateri ti ugotavljajo, da so v skladu z 38. členom Zakona o zavodih nastopili razlogi za razrešitev tožnika kot ravnatelja in direktorja, nima narave ne grožnje in ne prisile, še manj pa zvijače, saj gre le za stališče predlagateljev in od tožnika tudi ne zahtevajo, da poda odpoved delovnega razmerja, enako velja tudi za sporočila, ki jih je dne 10. 12. 2010 po elektronski pošti prejel tožnik, - da je imel tožnik določene težave pri opravljanju svojega dela in da so bili očitki glede nepravilnosti pri njegovem delu podani že pred izjavo sodelavcev, - da je bil tožnik v času, ko je napisal in oddal pisno odpoved pogodbe o zaposlitvi, v stanju intenzivnega čustvenega razburjenja, kljub temu pa njegove sposobnosti za razumevanje pomena svojega ravnanja in obvladovanja svojega ravnanja niso bile bistveno zmanjšane.

Na podlagi teh ugotovitev je tožnikov zahtevek zavrnilo.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, zato jih ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP le še dodaja: Neutemeljena so pritožbena navajanja, da je bila tožnikova odpoved z dne 10. 12. 2010 zaradi groženj sodelavcev podana v bistveni zmoti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da skupna izjava sodelavcev, pa tudi sporočila, ki jih je tožnik prejel po elektronski pošti, niso grožnje. Po 45. členu OZ je pravno relevantna nedopustna grožnja pogodbene stranke ali koga tretjega, tista grožnja, ki povzroči pri drugi stranki utemeljen strah. Strah pa se šteje za utemeljenega, če se iz okoliščin vidi, da je grozila resna nevarnost življenju ali pa telesni ali drugi pomembni dobrini pogodbene stranke ali koga drugega. Izjave in sporočila tožnikovih sodelavcev izražajo njihovo mnenje in nimajo narave nedopustne grožnje. Prav tako ni nedopustna grožnja „grožnja“, da prihajajo kriminalisti in da bodo z zadevo seznanjeni mediji, kot to skuša prikazati pritožba. Le če bi obstajali zakonsko določeni razlogi, bi domnevne tožnikove nepravilnosti preiskovali kriminalisti, zato „grožnja“ z zakonitim postopkom, ni nedopustna grožnja. Enako je z objavo v sredstvih javnega obveščanja. Tudi mediji so dolžni poročati objektivno in nepristransko, saj so v nasprotnem primeru kazensko in odškodninsko odgovorni.

Iz izvedenskega mnenja in izpovedi zaslišane izvedenke izhaja, da je mnenje podala nepristransko, skladno s pravili forenzične psihiatrične stroke. Upoštevala je zdravstveno dokumentacijo in druga dokazna gradiva (tudi izpovedi zaslišanih prič), vsa ta dokazna gradiva je imela za orientacijo, na podlagi katere je potem izdelala izvedensko mnenje. Tako izvedenki ni mogoče očitati, da mnenja ni izdelala skladno s pravili stroke. Dejstvo, da mnenje ni takšno, kot bi želela tožeča stranka, ker se torej ne sklada z mnenjem izvedenca, ki si ga je pridobil tožnik (A14), pa ne pomeni, da je potrebno postaviti drugega izvedenca. Izvedenka je v mnenju ugotovila, da je bil tožnik v stresu, da je bil pod psihičnim pritiskom, vendar pa ni bil v takem stanju, da ne bi mogel razumeti, da podaja odpoved delovnega razmerja, še posebej, ker kot direktor ni prava povsem nevešča oseba.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (1. odstavek 351. člena v zvezi s 353. členom ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena istega zakona, sama krije svoje stroške pritožbe. Tožena stranka stroškov za odgovor na pritožbo ni priglasila.