Jedro

1. Pritožbeno sodišče celo na glavni obravnavi na drugi stopnji lahko le ponovi pred prvim sodiščem izvedene (in upoštevane) dokaze (čl. 362/2 ZPP). Ni pa dovoljeno, da pri svoji odločitvi upošteva nove dokaze in celo brez pritožbene obravnave. Poleg tega ne sme brez glavne obravnave na drugi stopnji spreminjati odločilnih dejanskih ugotovitev prvega sodišča (čl. 373, tč. 1 ZPP). Kot je bilo obrazloženo, je pritožbeno sodišče napravilo tudi to nepravilnost. Posledica tega je protislovnost med razlogi izpodbijane sodbe in sodbe sodišča prve stopnje ter podatki dokaznega postopka pred prvim sodiščem (tč. 13, odst. 2, čl. 354 ZPP).

2. Samovoljno razpolaganje le enega od zakoncev s skupno stvarjo ni nično, ampak le izpodbojno. To zahtevajo interesi varnega pravnega prometa, saj je v posameznih primerih tudi takšno razpolaganje dovoljeno (čl. 52 ZZZDR). Vendar pa je v zahtevku za ugotovitev ničnosti obsežen tudi izpodbojni zahtevek.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v ponovno sojenje. Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je ugotovilo, da je celotna stanovanjska hiša s pripadajočim zemljiščem, vpisana pod vl. št. 1236 kot lastnina sedaj pok. L. P., skupno premoženje pokojnika in tožnice, njegove razvezane žene, in da pripada na tem premoženju tožnici delež do 1/2, ki zato ni del zapuščine po pok. L. P. Poleg tega je ugotovilo, da je nično vknjižbeno dovoljenje, s katerim je L. P. razpolagal s sporno nepremičnino v korist toženke, svoje druge žene.

Višje sodišče v Kopru je po pritožbi tožene stranke sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo. Ugotovilo je, da predstavlja skupno premoženje tožnice in L. P. le 45,48 % sporne nepremičnine, ker sta v času trajanja svoje ekonomske skupnosti zgradila le tolikšen del sporne nepremičnine. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločitev prvega sodišča o vknjižbenem dovoljenju je spremenilo tako, da je tudi v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Pri tem je poudarilo, da bi vknjižbeno dovoljenje kot nedovoljeno razpolaganje le enega zakonca s skupnim premoženjem lahko bilo le izpodbojno. O stroških pravde pa je odločilo, da plača vsaka stranke svoje.

Proti zavrnilnemu delu sodbe sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo iz, kot pravi, vseh revizijskih razlogov. Trdi, da so razlogi izpodbijane sodbe glede odločilnih dejstev v nasprotju z razlogi sodbe sodišča prve stopnje. Prvo sodišče v svoji sodbi nima ugotovitve, da je ekonomska skupnost med tožnico in L. P. trajala le do 1973. leta, kot napačno zatrjuje pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi. Ta ugotovitev pritožbenega sodišča pa je tudi v nasprotju z izvedenimi dokazi, izpovedmi določenih prič. Prav tako pritožbeno sodišče pri odločanju ni upoštevalo dejanskih ugotovitev prvega sodišča o materialu, ki je bil nakupljen še pred razdorom zakonske skupnosti. S tem je nedopustno poseglo v dejanske ugotovitve prvega sodišča, ne da bi opravilo glavno obravnavo na 2. stopnji. Posledica teh formalnih nepravilnosti pa je bilo nepravilno ugotovljeno dejansko stanje ter napačna materialnopravna odločitev o obsegu skupnega premoženja. Zmotno je tudi stališče pritožbenega sodišča, da sporno vknjižbeno dovoljenje ni nično. Po tožničinem mnenju bi ga pritožbeno sodišče na podlagi določb čl. 51, 52 in 54 ZZZDR moralo oceniti kot ničnega. Toda tudi če bi bilo izpodbojno, tožbenega zahtevka ne bi smelo zavrniti, saj zahtevek na ugotovitev ničnosti obsega tudi izpodbojni zahtevek. Tožnica zato predlaga, naj revizijsko sodišče iz navedenih razlogov izpodbijano sodbo ali tako spremeni, da potrdi sodbo sodišča prve stopnje, ali pa naj jo razveljavi ter vrne zadevo pritožbenemu sodišču v ponovno sojenje. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila in javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (čl. 390/1 in 3 ZPP).

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo pritožbenega sodišča razveljavilo iz formalnih razlogov. Zaključek pritožbenega sodišča, da je ekonomska skupnost tožnice in sedaj pokojnega L. P. prenehala 1973. leta sicer, ni v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje. Tudi prvostopno sodišče je namreč ugotovilo, da sta zakonca živela skupaj le do 1973. leta in da je L. P. pozneje le občasno prihajal, ter da sta po 1973. letu neodvisno drug od drugega vlagala v sporno nepremičnino. Neodvisno vlaganje vsakega od zakoncev ni ekonomska skupnost. V tem pogledu zato pritožbeno sodišče ni spreminjalo zaključka prvega sodišča. Nedvomno pa je v nasprotju z ugotovitvami prvega sodišča zaključek v sodbi pritožbenega sodišča, da sta zakonca do dejanskega prenehanja zakonske skupnosti ustvarila 45,48 % sporne nepremičnine in da predstavlja skupno premoženje le ta del nepremičnine. Iz ugotovitev prvega sodišča na strani 10 sodbe je razvidno, da je bila do tedaj hiša ne samo pod streho, ampak da je bil kupljen tudi izolacijski material, les za stopnice, gramoz, pesek, apno ter okna in vrata. Vsega tega pritožbeno sodišče ni upoštevalo. Prav tako je pri ugotavljanju obsega skupnega premoženja spregledalo že omenjena neodvisna vlaganja zakoncev v gradnjo po 1973. letu, ki jih verjetno tudi ni mogoče zanemariti, če so dokazana, saj so se očitno izvajala z vednostjo in soglasjem obeh zakoncev. Predvsem pa je pomembno, da je pritožbeno sodišče svojo sodbo utemeljilo z mnenjem izvedenca gradbene stroke, da predstavlja vrednost zgradbe do pokritja strehe z žlebovi in predelnimi stenami 45,48 % vrednosti celotne sporne nepremičnine, medtem ko prvo sodišče v sodbi na strani 12 izrecno poudarja, da svoje sodbe ni oprlo na ta dokaz. Pritožbeno sodišče celo na glavni obravnavi na drugi stopnji lahko le ponovi pred prvim sodiščem izvedene (in upoštevane) dokaze (čl. 362/2 ZPP). Ni pa dovoljeno, da pri svoji odločitvi upošteva nove dokaze in celo brez pritožbene obravnave. Poleg tega ne sme brez glavne obravnave na drugi stopnji spreminjati odločilnih dejanskih ugotovitev prvega sodišča (čl. 373, tč. 1 ZPP). Kot je bilo obrazloženo, je pritožbeno sodišče napravilo tudi to nepravilnost. Posledica tega je protislovnost med razlogi izpodbijane sodbe in sodbe sodišča prve stopnje ter podatki dokaznega postopka pred prvim sodiščem (tč. 13, odst. 2, čl. 354 ZPP). Revizijsko sodišče je zato ugodilo reviziji tožeče stranke že iz tega razloga in je glede prvega tožbenega zahtevka (o ugotovitvi obsega skupnega premoženja in tožničinem deležu kot izločitvenem zahtevku iz zapuščine po pok. L.P.) sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo (čl. 394/1, v zvezi s čl. 385/1, tč. 1 ZPP).

Revizija pa je utemeljena tudi v delu, s katerim tožnica izpodbija zavrnilno odločitev pritožbenega sodišča o ugotovitvi ničnosti vknjižbenega dovoljenja z dne 21.8.1985. Stališče pritožbenega sodišča, da samovoljno razpolaganje le enega od zakoncev s skupno stvarjo ni nično, ampak le izpodbojno, je pravilno. To zahtevajo interesi varnega pravnega prometa, saj je v posameznih primerih tudi takšno razpolaganje dovoljeno (čl. 52 ZZZDR). Vendar pa ima tožnica prav, ko trdi, da je v zahtevku za ugotovitev ničnosti obsežen tudi izpodbojni zahtevek. Zavrnilna sodba pritožbenega sodišča je zato iz tega razloga prenagljena. Obenem pa revizijsko sodišče meni, da utegne biti tudi izpodbojni tožbeni zahtevek glede spornega vknjižbenega dovoljenja vprašljiv zaradi pomanjkanja tožničinega pravnega interesa zanj. Ob ponovnem odločanju naj zato pritožbeno sodišče zadevo prouči tudi v tej smeri.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa.