Jedro

Zmotno je tožnikovo stališče v pritožbi, da udeležba na zasebnem družabnem dogodku v prostem času ne more pomeniti kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka od tožnika utemeljeno pričakovala, da se bo – ker je imel v postopkih javnih naročil pristojnosti, ki so dopuščale možnost neposrednega in posrednega vplivanja na odločitve v teh postopkih – tudi v zasebnem življenju vzdržal ravnanj, ki bi vzbujala dvom v njegovo nepristranskost in integriteto. Ta obveznost, ki ne glede na veliko število pogodbenih partnerjev tožene stranke ni nesorazmerna ali neživljenjska, je izrecno določena tudi v Kodeksu ravnanj pri toženi stranki, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja, da se nasprotje interesov in kršitve nepristranskosti, verodostojnosti in integritete po določbah ZJN-3 in ZIntPK ugotavljajo le v konkretnem postopku javnega naročila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek, da se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 11. 2019 kot nezakonita razveljavi; da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo s 26. 11. 2019, temveč je trajalo do 13. 2. 2020; da je tožena stranka dolžna tožnika za čas do 13. 2. 2020 prijaviti v obvezna zavarovanja za vpis v matično evidenco ZPIZ, mu obračunati nadomestila bruto plač po nezakonito odpovedani pogodbi o zaposlitvi, od njih odvesti davke in prispevke, izplačati neto nadomestila plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi in druge prejemke iz delovnega razmerja, kot so regres, nagrade za delovno uspešnost, z zakonskimi zamudnimi obrestmi; da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 204,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi; da je tožena stranka dolžna tožniku plačati denarno povračilo v višini 75.192,15 EUR bruto; da se ugotovi, da je prepoved opravljanja dela z dne 4. 11. 2019 nezakonita; da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 4. 11. 2019 do 26. 11. 2019 obračunati razliko v bruto plači, kot da prepovedi opravljanja dela ne bi bilo, v višini 1.925,66 EUR bruto in mu po odvedbi davka in prispevkov izplačati ustrezno neto razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi; ter da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške zastopanja po odvetniku pri pisnem zagovoru v višini 149,33 EUR. V II. točki izreka sodbe je sodišče prve stopnje odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2. Tožnik se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje in izpostavlja, da v času spornega jadranja ni bil v teku noben postopek javnega naročanja, pri katerem bi sodeloval in na katerega bi se lahko prijavila katera od družb A. d. o. o., B.d. o. o. ali C. d. o. o. Tožnik ni na noben način poslovno sodeloval s katero od navedenih treh družb, te družbe pa imajo tudi takšne dejavnosti, da ne morejo kandidirati pri javnih naročilih za področje vzdrževanja elektro-strojne opreme. Vloga poročevalca glede na izpovedi D. D., E. E. in F. F. ni imela nobenega vpliva na izbor ponudnika. Sodelovanje tožnika kot poročevalca v postopku za izbor izvajalca za podiranje cestninskih postaj je bilo zgolj enkratno in specifično. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je z očitanim ravnanjem vzpostavil dvom v svojo nepristranskost in integriteto, saj je nasprotje interesov lahko podano zgolj v konkretnem postopku. Navaja, da pri toženi stranki ni bilo jasne razmejitve med spornimi in nespornimi ravnanji, kar dokazujejo izpovedi prič G. G., H. H. in I. I. ter dejstvo, da so bila izobraževanja na to temo sploh potrebna. Kot izhaja iz izpovedi I. I., je bilo na izobraževanju kot sporno izpostavljeno zgolj povabilo na dogodek zaradi funkcije, ki jo ima določena oseba pri toženi stranki in nudenje kakršnekoli koristi s strani ponudnika oziroma potencialnega ponudnika zaposlenemu pri toženi stranki. Ker ni obstajala dejanska možnost, da bi prišlo do zmanjšanja ugleda poklica ali tožene stranke, niso izpolnjeni pogoji za širjenje delavčeve delovne obveznosti v njegovo zasebno sfero. Določbe ZIntPK pri presoji ravnanja tožnika ne pridejo v poštev, ker tožnik ni bil uradna oseba. Obstoj okoliščin za ugotavljanje nasprotja interesov pa je po določbi 91. člena ZJN-3 vezan na konkreten postopek javnega naročanja. Enako velja tudi za Kodeks ravnanja tožene stranke. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do njegovih navedb, da se po določbah ZJN-3 in ZIntPK nasprotje interesov in kršitev nepristranskosti ugotavlja le v konkretnem primeru, do navedb glede neobstoja nasprotja interesov pa se je opredelilo zgolj s prepisom zakonske določbe, s čimer je kršilo 22. člen Ustave RS in storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje tožniku očita le kršitev generalnih klavzul in načel, iz katerih ni mogoče razbrati konkretnih prepovednih ravnanj. Zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da je očitano ravnanje storil iz hude malomarnosti. Na jadranju se je družil z dolgoletnimi prijatelji in znanci, omejitve, ki posegajo v njegov prosti čas, pa je treba razlagati restriktivno. Glede na veliko število javnih naročil je neživljenjsko, da bi se izognil stikom z vsemi predstavniki pogodbenih partnerjev tožene stranke. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je imel možnost neposrednega in posrednega vplivanja na odločitve v postopkih javnega naročanja, saj tega ni potrdila nobena od zaslišanih prič. V konkretnem primeru je šlo za druženje z istimi osebami, s katerimi se zaposleni pri toženi stranki družijo tudi ob drugih dogodkih, to druženje pa ni bilo ne organizirano ne plačano s strani poslovnih partnerjev. Izpostavlja nasprotja v obrazložitvi sodbe in s tem uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da dogodkov J. in K. ni mogoče primerjati s spornim jadranjem. Zmotna je ugotovitev, da gre za javna dogodka in transparentno druženje. S sklicevanjem na dogodek "L." toženi stranki očita neenaka merila pri obravnavanju ravnanj svojih delavcev. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh za odločitev bistvenih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, kadar ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takšnih pomanjkljivosti v izpodbijani sodbi pritožbeno sodišče ne ugotavlja, zlasti pa ne držijo pritožbene navedbe, da je podano nasprotje v razlogih sodbe iz 29. in 31. točke obrazložitve oziroma iz 22. točke obrazložitve sodbe. Sodišče prve stopnje je povsem jasno obrazložilo, zaradi katerih okoliščin je narava spornega jadranja bistveno drugačna od dogodkov K. ter J., posledično pa je s povsem logičnimi in razumljivimi razlogi zaključilo, da udeležba tožnika na spornem jadranju ni primerljiva udeležbi zaposlenih na omenjenih dogodkih.

7. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi sodbe z jasnimi in prepričljivimi razlogi opredelilo do vseh pravno pomembnih tožnikovih navedb, zato ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 22. člena Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl.). Ne drži pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožnika v zvezi z nasprotji interesov in uporabo določb Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK; Ur. l. RS, št. 45/10 in nasl.), saj so ravno razlogi glede teh očitkov bistveni za sprejem odločitve o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Nestrinjanje pritožbe s presojo sodišča prve stopnje, da je tožnik kršil določbo 37. člena ZIntPK, pa predstavlja uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Sicer pa tožnik v pritožbi očitkov sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do tožnikovih navedb, ne konkretizira (zgolj pavšalno navaja, da je "v tožbi in prvi pripravljalni vlogi podal natančna stališča v zvezi z nasprotjem interesov"), zato se pritožbeno sodišče do njih ne more določneje opredeliti.

8. Predmet tega individualnega delovnega spora je presoja zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku iz razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), tj. če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 7. 2016 na delovnem mestu vodja Službe za elektro-strojno vzdrževanje v Področju vzdrževanja. Tožena stranka mu je 13. 11. 2019 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker se je v obdobju med 9. 10. 2019 in 13. 10. 2019 udeležil zasebnega dogodka – jadranja s predstavniki gospodarskih družb A. d. o. o. (M. M.), B. d. o. o. (N. N.) in C. d. o. o. (O. O.), ki sodijo med večje dobavitelje tožene stranke, večkrat nastopajo kot ponudnice v postopkih javnega naročanja in so v okviru teh postopkov pogosto izbrane kot izvajalke. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožena stranka postopek podaje izredne odpovedi izvedla skladno z določbo 85. člena ZDR-1 in da je dokazala obstoj zakonitega razloga za njeno podajo, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnika in prič D. D., E. E., G. G., H. H.. in F. F. pravilno ugotovilo, da je imel tožnik kot vodja Službe za elektro-strojno vzdrževanje pristojnosti v zvezi s postopki javnih naročil, in sicer je lahko s pripravo tehnične specifikacije za razpis in kot poročevalec za tehnični del vplival na potek postopkov javnih naročil oziroma na odločitev strokovne komisije. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik res ni sodeloval kot član strokovne komisije v postopkih, v katerih so sodelovale družbe A. d. o. o., B. d. o. o. in C. d. o. o.1, je pa v teh postopkih sodeloval kot poročevalec in imel na ta način prav tako vpliv na postopek izbire ponudnika javnega naročila, prav tako pa je v razpisih za nabavo opreme sodeloval pri pripravi tehnične specifikacije za razpis. Tožnik je sam izpovedal (to pa so potrdile tudi druge zaslišane priče), da je pri razpisih za dela s področja upravljanja skrbel za tehnični del, tj. za pripravo tehničnih specifikacij. Priča F. F. je izpovedala, da je z določitvijo tehničnih karakteristik pogojev javnega razpisa mogoče usmeriti javni razpis na način, da se omeji krog ponudnikov, ki izpolnjujejo pogoje in sodelujejo na razpisu. V bistvenem enako pa je izpovedala tudi priča G.G. Glede vloge poročevalca v postopkih javnega naročanja je priča E.E. izpovedal, da je tožnik v postopkih javnih naročil na področju upravljanja sodeloval kot poročevalec in da je vloga poročevalcev, da odgovarjajo na tehnično zastavljena vprašanja potencialnih ponudnikov v času trajanja javnega razpisa in da svetujejo strokovni komisiji pri odgovorih na tehnična vprašanja, s čimer lahko potencialno posredno vplivajo na samo komisijo in izbiro ponudnika. Smiselno enako so potrdile tudi priče G. G., D. D. in F. F. Glede na navedeno pritožba neutemeljeno navaja, da tožnik na potek postopkov javnega naročanja in na končno izbiro izvajalca ni imel nobenega vpliva, saj je njegov vpliv sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo v okviru funkcije poročevalca in v okviru priprave tehničnih specifikacij. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da vloga poročevalca ni imela nobenega vpliva na izbor ponudnikov, kar naj bi izhajalo iz izpovedi prič D. D., E. E. in F. F. Iz izpovedi teh prič namreč izhaja ravno nasprotno, kot že pojasnjeno. Kot nebistvene pa se izkažejo pritožbene navedbe, da imajo družbe A. d. o. o., B. d. o. o. in C. d. o. o. takšne dejavnosti, da ne morejo kandidirati pri javnih naročilih za področje vzdrževanja elektro-strojne opreme, saj iz dokaznega postopka izhaja, da je tožnik imel takšne pristojnosti, da je lahko vplival na postopek javnih naročil na področju upravljanja, kjer pa so navedene družbe lahko kandidirale. Bistveno v tem sporu tudi ni, v koliko takšnih postopkih je tožnik že sodeloval kot poročevalec ali s pripravo tehničnih specifikacij, prav tako tudi ne, da v teku ni bil noben postopek javnega naročanja, v katerem bi navedene družbe kandidirale. Bistveno je, kot bo še pojasnjeno, da je obstajala konkretna možnost, da bi do takšnega dogajanja lahko prišlo in da bi bil posledično lahko okrnjen videz nepristranskosti in neodvisnosti ter vzpostavljeno nasprotje interesov.

10. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje so se spornega jadranja poleg tožnika med drugim udeležili tudi direktor družbe A. d. o. o. M. M., direktor družbe B. d. o. o. N. N. ter solastnik in prokurist družbe C. d. o. o. O. O. Za presojo zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi ni pomembno, ali je bila kakšna od navedenih družb organizator oziroma plačnik jadranja, ali je bil tožnik na jadranje povabljen zaradi svoje zaposlitve pri toženi stranki in ali te družbe predstavljajo največje dobavitelje tožene stranke. Bistvene so ugotovitve, da vse tri gospodarske družbe redno sodelujejo v postopkih javnega naročanja pri toženi stranki, da so pogosto v okviru teh postopkov izbrani kot izvajalci ter da gre glede na več milijonski obseg poslovnega sodelovanja s toženo stranko za njene pomembne poslovne partnerje. Tem ugotovitvam sodišča prve stopnje pa tožnik v pritožbi niti ne nasprotuje.

11. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje je tožnik z udeležbo na spornem jadranju kršil 7. člen pogodbe o zaposlitvi, 37. člen ZDR-1 in določbe Kodeksa ravnanja pri toženi stranki, njegovo ravnanje pa je bilo v neskladju tudi z načeli in določbami Zakona o javnem naročanju (ZJN-3; Ur. l. RS, št. 91/2015 in 14/2018) in Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK; Ur. l. RS, št. 69/2011 in 158/2020). Ker tožnikovo zasebno druženje s predstavniki poslovnih partnerjev tožene stranke predstavlja okoliščino, ki bi lahko vplivala na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti, je s tem, ko o nameravanem jadranju ni obvestil tožene stranke, po pravilni presoji sodišča prve stopnje kršil tudi obveznost obveščati delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oz. bi lahko vplivale na izpolnjevanje delovnih obveznosti, iz 6. člena pogodbe o zaposlitvi in 36. člena ZDR‑1, Kodeksa ravnanj pri toženi stranki in določbe 91. člena ZJN-3. Ker mu je tožena stranka kršitev teh določb očitala že v izredni odpovedi, ne drži pritožbeno navajanje, da mu je očitala le kršitev splošnih klavzul in načel. Nadalje je neutemeljeno pritožbeno navajanje, da tožnika obveznost izogibanja nasprotju interesov iz 37. člena ZIntPK ni zavezovala, ker se ta nanaša le na uradne osebe. V skladu z 9. točko 4. člena ZintPK so uradne osebe med drugim tudi javni uslužbenci. Definicije javnega uslužbenca ZIntPK ne vsebuje, vsebuje pa jo Zakon o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl.), ki v prvem odstavku 1. člena določa, da je javni uslužbenec posameznik, ki sklene delovno razmerje v javnem sektorju. Glede na opredelitev javnega sektorja iz 4. točke 4. člena ZintPK2, v katerega spada tudi pravna oseba, v kateri ima večinski delež država – torej tudi tožena stranka kot družba v lasti države – je treba za javnega uslužbenca in s tem za uradno osebo po določbah ZintPK šteti tudi tožnika. Ne glede na navedeno pa je bil tožnik k spoštovanju dolžnosti izogibanja nasprotju interesov, k spoštovanju načel zagotavljanja konkurence med ponudniki, transparentnosti javnega naročanja in enakopravne obravnave ponudnikov iz ZintPK in ZJN-3 zavezan že na podlagi Kodeksa ravnanja pri toženi stranki in določbe o prepovedi škodljivega ravnanja iz 37. člena ZDR-1. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi prič G. G. in H. H. bi ugotovljeno ravnanje tožnika lahko moralno in materialno škodovalo toženi stranki, saj bi pod vprašaj lahko postavilo ustreznost ravnanja tožene stranke pri izborih v postopku javnih naročanj, in za posledico pomenilo izvajanje ukrepov nadzora in preiskav ravnanj tožene stranke in tožnika. Opisano ravnanje bi lahko toženi stranki porušilo ugled in integriteto v zvezi z zakonitostjo njenega poslovanja ter zakonitostjo in legitimnostjo že izvedenih in tekočih postopkov javnega naročanja. Tožnik v pritožbi zato neutemeljeno uveljavlja, da ni obstajala možnost, da bi prišlo do zmanjšanja ugleda tožene stranke.

12. Zmotno je tožnikovo stališče v pritožbi, da njegova udeležba na zasebnem družabnem dogodku v prostem času ne more pomeniti kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka od tožnika utemeljeno pričakovala, da se bo – ker je imel kot vodja Službe za elektro-strojno vzdrževanje v postopkih javnih naročil pristojnosti, ki so dopuščale možnost neposrednega in posrednega vplivanja na odločitve v teh postopkih – tudi v zasebnem življenju vzdržal ravnanj, ki bi vzbujala dvom v njegovo nepristranskost in integriteto. Ta obveznost, ki ne glede na veliko število pogodbenih partnerjev tožene stranke ni nesorazmerna ali neživljenjska, je izrecno določena tudi v Kodeksu ravnanj pri toženi stranki, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja, da se nasprotje interesov in kršitve nepristranskosti, verodostojnosti in integritete po določbah ZJN-3 in ZIntPK ugotavljajo le v konkretnem postopku javnega naročila. Enako stališče je pritožbeno sodišče že zavzelo v bistveno podobni zadevi Pdp 228/2021. 13. Pritožba neutemeljeno nasprotuje presoji, da je tožnik očitano ravnanje storil vsaj iz hude malomarnosti. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje se je tožnik kratek čas pred spornim jadranjem udeležil izobraževanja v zvezi z (ne)dovoljenimi stiki z dobavitelji. Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da pri toženi stranki ni bilo jasno, kaj je dovoljeno in kaj ne in da je bilo na izobraževanju kot nedovoljeno izpostavljeno zlasti sprejem kakršnekoli koristi s strani potencialnega ponudnika. Iz izpovedi prič G. G., H. H. in I. I. namreč izhaja, da so bila kot nedovoljena izpostavljena druženja oziroma stiki s pogodbenimi parterji tožene stranke in da so bili ravno o tem podučeni tudi na izobraževanju. Sodišče prve stopnje je na podlagi takšnih izpovedi prič pravilno ugotovilo, da je bil tožnik seznanjen s tem, kakšna ravnanja so dovoljena in kakšna ne in da ni mogoče zaključiti, da bi tožnik zmotno menil, da je očitano ravnanje zasebnega druženja na jadranju sprejemljivo. Poleg tega je tožniku, ki je imel pristojnosti v postopku javnih naročil, zaradi katerih je lahko vplival na njihov potek in sprejem končne odločitve, moralo biti znano, da zasebno druženje s predstavniki dobaviteljev tožene stranke predstavlja okoliščino, ki bi lahko vzbudila dvom v njegovo objektivnost, nepristranskost in integriteto ter da gre v primeru udeležbe na tem dogodku za ravnanje, ki lahko privede do nasprotja interesov. Tožnik je bil, kot je sam izpovedal, seznanjen s položajem N. N., M. M. in O. O. v gospodarskih družbah, ki sodelujejo v postopkih javnega naročanja, v primeru dvoma, ali so stiki s temi osebami z vidika njegovega dela problematični, pa bi moral o tem obvestiti toženo stranko in pridobiti njeno mnenje.

14. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je njegovo ravnanje primerljivo ravnanju vodilnih delavcev tožene stranke, ki se redno udeležujejo dogodkov K. in J. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi prič G. G., H. H. in P. P. pravilno ugotovilo, da navedena dogodka stanovske narave potekata že več desetletij, da sta predhodno najavljena in da z vedenjem tožene stranke potekata transparentno (udeleženci J. so tudi javno objavljeni na spletnih straneh tožene stranke in drugih podjetij), zato druženje delavcev tožene stranke in njenih dobaviteljev po pravilni presoji sodišča prve stopnje ne vzpostavlja korupcijskih tveganj in dvoma v integriteto udeležencev na način, kot je to storil tožnik. Da ima tožena stranka različna merila pri obravnavanju ravnanj svojih delavcev, pritožba neutemeljeno uveljavlja tudi s sklicevanjem na zadevo "L.". Po pravilni presoji sodišča prve stopnje obravnavano ravnanje tožnika ni primerljivo ravnanju vodij avtocestnih baz, ki so se ekskurzije pri enem od večjih dobaviteljev tožene stranke udeležili po navodilu nadrejenega delavca, temveč je primerljivo ravnanju direktorja področja vzdrževanja R. R., ki mu je tožena stranka med drugim tudi zaradi sodelovanja pri organizaciji in udeležbe na tej ekskurziji tako kot tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Enako stališče je pritožbeno sodišče že zavzelo v bistveno podobni zadevi Pdp 228/2021. 15. Glede na vse navedeno je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi ter s tem povezanih denarnih zahtevkov materialnopravno pravilna. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP).

1 To pristojnost je tožnik imel le v zvezi s postopki javnih naročil na področju vzdrževanja, v teh postopkih pa omenjene tri družbe niso sodelovale. 2 In ne glede na opredelitev javnega sektorja iz drugega odstavka 1. člena ZJU.