Jedro

V zadevi niso ugotovljene vse relevantne okoliščine konkretnega primera, ki se nanašajo na dejstvo, da gre za ponovno prošnjo. Odločitev države članice, da ne bo obravnavala prošnje, temelji na prevzemu odgovornosti s strani druge države članice, je bistveno, da med državama obstoji soglasje o vprašanju, katera država je odgovorna in s tem povezanimi okoliščinami konkretnega primera, ki narekujejo uporabo posamezne določbe Uredbe Dublin III oziroma na katerih temelji pristanek druge države članice. Le tako je jasno, kaj je podlaga za obojestransko sprejeto odločitev, prosilcu pa omogočena učinkovita uporaba pravnega sredstva.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-492/2016/17 (1313-07) z dne 28. 10. 2016 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v nov postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom v 1. točki izreka prošnjo za mednarodno zaščito tožnika zavrgla; v 2. točki izreka pa odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje za mednarodno zaščito tožnika, saj bo predan Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. V uvodu navaja, da odloča v ponovnem odločanju o zadevi priznanja mednarodne zaščite - postopka določitve države članice odgovorne za obravnavanje prošnje. V obrazložitvi pa, da je prvič odločala o prošnji tožnika z dne 23. 2. 2016, ter v tem postopku za prosilca Republiki Hrvaški dne 11. 5. 2016, v skladu s prvim odstavkom 13. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) z dne 26. 6. 2013 (Dublinska uredba III), posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za sprejem prosilca. Republika Hrvaška je dne 18. 5. 2016 sprejela odgovornost. Dne 26. 4. 2016 je tožnik samovoljno zapustil azilni dom. Pristojni organ pa je 30. 5. 2016 izdal sklep, s katerim je bilo odločeno, da RS prošnje ne bo obravnavala, saj bo imenovani predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Dne 11. 5. 2016 je organ prejel dublinski zahtevek, da tožnika sprejme z namenom dokončanja postopka, v skladu s 5. točko 20. člena Dublinske uredbe III. Prosilec je bil iz Nemčije v Republiko Slovenijo vrnjen 27. 7. 2016, nato pa 28. 7. 2016 podal ponovno prošnjo za mednarodno zaščito v RS. Dne 10. 8. 2016 je toženka v skladu s prvim odstavkom 13. člena Dublinske uredbe III ponovno posredovala prošnjo Republiki Hrvaški v obliki standardnega obrazca. Pristojni organ je 23. 8. 2016 potrdil sprejem prosilca. Dne 21. 10. 2016 je bil opravljen osebni razgovor na katerem je prosilec povedal, da je bil na Hrvaškem le nekaj ur in da tam ni zaprosil za mednarodno zaščito, saj ni vedel, da je na Hrvaškem. Na vprašanje ali meni, da bi z njim na Hrvaškem nečloveško ali ponižujoče ravnali, je odgovoril, da ga je strah, da bi ga Iranska obveščevalna služba odkrila in poslala nazaj v Iran. Da niti ni problem v Hrvaški ali Sloveniji. To se mu lahko zgodi povsod. Naknadno pa je s strani pooblaščenca prosilca organ prejel informacijo o stanju na Hrvaškem za prosilca s povzetki različnih člankov, objavljenih na spletu. Članki ne dajejo podlage za utemeljeno domnevo, da bi v Republiki Hrvaški obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom, ker predloženi dokazi niso dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov npr. Evropskega sodišča za človekove pravice ali UNHCR. Iz dopisa UNHCR z dne 21. 5. 2015 izhaja, da so v azilnem domu na Hrvaškem primerne razmere. Prosilca pa varuje tudi Zakon o medžunarodnoj i privremenoj zaštiti, NN70/2015. Prošnjo za mednarodno zaščito je organ zavrgel glede na 4. alineo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) v povezavi z devetim odstavkom 49. člena ZMZ-1. 2. Tožnik v tožbi navaja, da ni bil v Republiki Hrvaški, saj ni vedel, kje se nahaja in se je nahajal tam le nekaj ur. Izpodbijanemu sklepu očita, da se toženka do informacij iz izvorne države ni opredelila, kljub sodni praksi, da se mora toženka do teh informacij opredeliti. Iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1 izhaja, da prosilčeve izjave ne smejo nasprotovati dostopnim specifičnim in splošnim informacijam. ZMZ-1 ne navaja, da morajo te informacije izhajati iz dokumentov ustreznih inštitucij. Toženka je tožniku očitala, da tožnik ni predložil dokaza, da bi katerikoli evropski organ (Evropsko sodišče za človekove pravice ali UNHCR) obravnaval azilni sistem v Republiki Hrvaški kot kritičen. Takega dokaza tožniku ni potrebno predložiti, je pa Evropsko sodišče za človekove pravice v podobni zadevi že odločalo in izdalo začasno odredbo, s katero je Republiki Avstriji prepovedalo vrnitev družine na Hrvaško (zadeva opr. št. 60014/16). Tožnik je v postopku predložil več informacij iz Republike Hrvaške, do katerih se toženka ni opredelila. Iz njih izhaja, da kolikor bi bil tožnik vrnjen na Hrvaško, bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in poniževalnega ravnanja. Nadalje, da je tožnik tekom postopka pridobil osebne dokumente, ki jih prilaga, tako da je sedaj gotovo, da gre za pravega Assadija. Predlaga, da sodišče razpiše glavno obravnavo in odloči v skladu z načelom polne jurisdikcije, ter spremlja postopek pred Evropskim sodiščem za človekove pravice pod opr. št. 60014/2016. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa oziroma obravnavanje prosilčeve prošnje.

3. Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi predlog za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Predlaga, da sodišče odloči, da se do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega akta in tožnika ne izroči Republiki Hrvaški. Navaja, da je tožnik v tožbi izkazal, zakaj niso podani pogoji za izročitev Republiki Hrvaški in mora Slovenija obravnavati njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, ker bi z izročitvijo Republiki Hrvaški tožniku nastala nepopravljiva škoda. Tožnik bi bil izpostavljen nečloveškemu ponižujočemu ravnanju. Naslovno sodišče je vezano na odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je v enakem primeru izdalo začasno odredbo in Republiki Avstriji prepovedalo tožnikovo izročitev.

4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe in predlaga zavrnitev tožbe. V zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe pa poudarja, da je do odločitve sodišča odpovedala izvedbo transferja v Republiko Hrvaško in bo z nadaljnjimi postopki počakala do končne odločitve sodišča. K 1. točki izreka:

5. Tožba je utemeljena.

6. Predmet presoje pravilnosti in zakonitosti je uvodoma 2. točka izreka sklepa toženke, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje za mednarodno zaščito prosilca, saj bo imenovani predan Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

7. V skladu z 19. uvodno izjavo Uredbe Dublin III je za zagotovitev učinkovite zaščite pravic zadevnih oseb, zlasti v skladu s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, treba vzpostaviti pravne zaščitne ukrepe in pravico do učinkovitega pravnega sredstva v zvezi z odločitvijo o predaji v odgovorno državo članico. Da se zagotovi spoštovanje mednarodnega prava, bi moralo učinkovito pravno sredstvo proti takim odločitvam obsegati tako preučitev uporabe te uredbe, kot tudi pravnega in dejanskega stanja v državi članici, v katero je predan prosilec. Uredba Dublin III v prvem odstavku 27. člena določa, da ima prosilec ali druga oseba iz člena 18 (1) (c) ali (d) pravico do učinkovitega pravnega sredstva v obliki pritožbe zoper odločitev o predaji ali ponovnega dejanskega ali zakonskega pregleda te odločitve pred sodiščem ali razsodiščem.

8. Sodišče šteje, da tožnik z navedbo, da ni bil v Republiki Hrvaški, oporeka pravilnosti uporabe meril Uredbe Dublin III v izpodbijanem sklepu, katerega utemeljitev, da je Republika Hrvaška odgovorna država, temelji na tej določbi. Po določbi prvega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III je, kadar se na podlagi dokazov ali posrednih okoliščin, opisanih na dveh seznanim iz člena 22 (3) te uredbe, vključno s podatki iz Uredbe 603/2013, ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice po kopnem, morju ali zraku, za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v katero je vstopil na ta način. Ta odgovornost preneha 12 mesecev po datumu nezakonitega prehoda meje. Kot posredno izhaja iz obrazložitve sklepa, saj obrazložitev ne vsebuje relevantnih dejstev za uporabo določbe prvega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III (kdaj in iz katere tretje države je tožnik prišel v Republiko Hrvaško nezakonito), je citirana določba sama po sebi merilo, na katerem toženka utemeljuje odločitev, da je Republika Hrvaška odgovorna država članica.

9. Iz kronologije postopka, ki ga je v primeru tožnika vodila toženka in izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in uvoda izpodbijanega sklepa, v katerem je navedeno, da toženka odloča v ponovnem odločanju o zadevi priznanja mednarodne zaščite - postopka določitve države članice odgovorne za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, sodišče ugotavlja, da obravnavani postopek začet na podlagi prošnje za mednarodno zaščito z dne 28. 7. 2016 ni tožnikov prvi postopek odločanja o prošnji za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji (prvič je bil začet 23. 2. 2016 in končan s sklepom z dne 30. 5. 2016, s katerim je bilo odločeno, da Republika Slovenija prošnje ne bo obravnavala, saj bo imenovani predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, pri čemer iz izpodbijanega sklepa izhaja tudi, da je tožnik 26. 4. 2016 samovoljno zapustil azilni dom in se vrnil šele 27. 7. 2016, ko je bil s strani Nemčije v Republiko Slovenijo vrnjen z namenom dokončanja Dublinskega postopka za Republiko Hrvaško v skladu s 5. točko 20. člena Uredbe Dublin III). Ob navedenem, ko Republika Slovenija obravnava ponovno prošnjo tožnika za mednarodno zaščito, pa gre lahko v tožnikovi zadevi za okoliščine, o katerih je druga država članica (Hrvaška) odgovorna za obravnavanje prošnje v smislu določb člena 18 (1) (b) (c) ali (d) Uredbe Dublin III, ki se nanašajo na ponovni sprejem, ki ga urejajo določbe členov 23, 24, 25 in 29. V takem primeru pa prosilec lahko uveljavlja tudi druge ugovore izven poglavja III Uredbe Dublin III, ki ureja merila za določitev odgovorne države članice.

10. Toženka se v izpodbijanem sklepu pavšalno sklicuje, ker ne navaja pravno relevantnih razlogov za uporabo 13.člena Uredbe Dublin III (odstavek 8), da je Republika Hrvaška odgovorna država članica na podlagi prvega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III in tudi, ker ni upoštevala, da gre v obravnavani zadevi za ponovno prošnjo za sprejem. V zadevi namreč niso ugotovljene vse relevantne okoliščine konkretnega primera, ki se nanašajo na dejstvo, da gre za ponovno prošnjo. V zadevi s podobnim dejanskim stanjem glede poteka postopka (obravnavanjem ponovne prošnje za mednarodno zaščito) je Vrhovno sodišče v sklepu I Up 245/2016 z dne 7. 9. 2016, podalo stališče glede pravilnega vodenja postopka v primeru ponovne prošnje za mednarodno zaščito in navedlo, da ker odločitev države članice, da ne bo obravnavala prošnje, temelji na prevzemu odgovornosti s strani druge države članice, je bistveno, da med državama obstoji soglasje ne le o vprašanju, katera država je odgovorna, ampak tudi o pravni podlagi te odgovornosti in s tem povezanimi okoliščinami konkretnega primera, ki narekujejo uporabo posamezne določbe Uredbe Dublin III oziroma na katerih temelji pristanek druge države članice. Le tako je jasno, kaj je podlaga za obojestransko sprejeto odločitev, prosilcu pa omogočena učinkovita uporaba pravnega sredstva. Pravilna uporaba določb Uredbe zato zahteva ugotovitev okoliščin, zaradi katerih je država članica, na katero je bila naslovljena zahteva, sprejela odgovornost. To ima namreč lahko za posledico uporabo katerega od drugih pravil za določitev njene odgovornosti, ki niso zajeta v poglavju III Uredbe Dublin III. Povedano za konkretni primer pomeni, da je presoja pravilne uporabe uporabljenega merila odvisna tudi od tega ali niso podane okoliščine, ki pomenijo drug temelj za določitev odgovorne države članice. Navedena obveznost, da standardni obrazec vključuje vse dokaze in okoliščine, ki omogočajo naslovljeni državi, da preveri svojo odgovornost, izhaja tako iz tretjega odstavka 21. člena kot iz četrtega odstavka 23. člena Uredbe Dublin III in 22. člena ter prvega odstavka 25. člena Uredbe Dublin III, ki se vsi nanašajo na medsebojno komunikacijo obeh držav. Torej bi morala tudi v obravnavani zadevi zahteva za ponovni sprejem vsebovati podatek, da gre za ponovno prošnjo za mednarodno zaščito in zakaj Republika Slovenija šteje, da je Hrvaška odgovorna za obravnavanje prošnje v smislu določb člena 18 (1) (b), (c), ali (d) Uredbe Dublin III, kar pa iz Standardnega obrazca za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito z dne 8. 10. 2016, ne izhaja, saj je v točki 15 pristojni organ navedel, da na podlagi prošnje z dne 23. 2. 2016 ni bila sprejeta odločitev, kar pa je v nasprotju z navedbami iz izpodbijanega sklepa, ko organ navaja, da je o prošnji z dne 23. 2. 2016 odločil s sklepom z dne 30. 5. 2016. Glede na navedeno je toženka nepravilno uporabila materialno pravo in kršila procesne določbe Uredbe Dublin III, kar je lahko vplivalo na odločitev v zadevi.

11. Posledično, ker je sodišče ugotovilo nepravilno uporabo materialnega prava, določb Uredbe Dublin III v zvezi z merili za določitev odgovorne države, je nepravilna tudi odločitev v 1. točki izreka. Toženka je prošnjo za priznanje mednarodne zaščite tožnika za mednarodno zaščito zavrgla, zavrženje pa utemeljila na določbi 4. alinee 51. člena ZMZ-1, ki določa, da pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito lahko s sklepom zavrže kot nedopustno, če na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU, ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica EU ali pristopnica k Uredbi 604/2013/EU. Kot je razvidno iz obrazložitve sodbe, ki se nanaša na presojo pravilnosti in zakonitosti 2. točke izreka izpodbijanega sklepa, je v zadevi preuranjena ugotovitev, da je na podlagi prvega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III Republika Hrvaška odgovorna država.

12. Ker je v obravnavani zadevi sodišče ugotovilo, da je toženka napačno uporabila materialno pravo in bistveno kršila določbe postopka, je odločba nezakonita. Sodišče jo je zato na podlagi 4. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo toženki v ponovni postopek. Sodišče ni odločalo v zadevi po načelu polne jurisdikcije kot je predlagal tožnik, ker podatki postopka za to ne dajejo zanesljive podlage (prvi odstavek 65. člena ZUS-1). Nadalje sodišče tudi ne odgovarja na ugovore glede sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka v Republiki Hrvaški, ker so v tej fazi postopka, ko sodišče vrača zadevo v ponoven postopek, za odločanje nerelevantni.

K 2. točki izreka:

13. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo, ker tožnik za izdajo nima pravnega interesa. ZMZ-1 je v nasprotju z določbami ZMZ spremenil tudi pravila postopka. Določba 71. člena ZMZ-1 v četrtem odstavku določa, da se v postopku sodnega varstva po tem zakonu uporablja zakon, ki ureja upravni spor, če s tem zakonom ni drugače določeno. Pritožba na Vrhovno sodišče po ZMZ-1 torej ni več dovoljena ter velja splošna določba 73. člena ZUS-1. Ker v obravnavani zadevi sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja ter na tej podlagi tudi ni spremenilo izpodbijanega upravnega akta oziroma odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1, pritožba zoper sodbo ni dopustna in je sodba pravnomočna z njeno izdajo. Tožnik zato za izrek začasne odredbe, katere trajanje veže na pravnomočnost, nima pravnega interesa.

14. Ob analogni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist, je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo iz zgoraj navedenega razloga.