15. 12. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata 30. novembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 1323/2005 z dne 27. 7. 2005 v zvezi s sklepoma Okrajnega sodišča v Kranju št. In 1999/00092 z dne 23. 2. 2005 in z dne 4. 1. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 4. 1. 2005 izročilo nepremičnino parc. št. 183/10 in 183/11, vpisani pod vl. št. 312 k. o. V., kupovalki (v izvršilnem postopku tudi upnica) in pritožniku (v izvršilnem postopku dolžniku) naložilo, da se je dolžan izseliti iz prodane nepremičnine v roku 60 dni po pravnomočnosti tega sklepa. Odredilo je tudi vknjižbo lastninske pravice v korist kupovalke in izbris zaznambe izvršilnega postopka na deležu dolžnika. S sklepom z dne 23. 2. 2005 je zavrglo predlog pritožnika za obnovo postopka, njegov predlog za odlog izvršbe pa je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo pritožnika zoper navedena sklepa sodišča prve stopnje.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da se je nepravdni postopek za razdelitev solastnega premoženja po predlogu upnice nadaljeval kot izvršilni postopek. Zatrjuje, da je izpodbijana odločitev Višjega sodišča v nasprotju s sklepom Višjega sodišča št. III Cp 689/04 z dne 21. 4. 2004, zato naj bi bilo kršeno "načelo enotnosti sodne prakse". Navaja, da je z navedenim sklepom Višje sodišče v istem izvršilnem postopku ugodilo njegovi pritožbi zoper sklep o domiku, ki je bil izdan na podlagi prejšnje javne dražbe. Iz omenjenega sklepa izhaja stališče, da se postopka prisilne prodaje solastne stvari kot kupec ne sme udeležiti noben solastnik, torej niti upnik in niti dolžnik. Pritožnik meni, da ni mogoče uporabiti določbe 187. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 in nasl. – v nadaljevanju ZIZ), ker se določbe ZIZ uporabljajo zgolj smiselno. S tem, ko naj bi sodišče prve stopnje upnici dopustilo udeležbo na dražbi, naj bi sodišče zavestno kršilo "napotila" Višjega sodišča. Navaja, da se sam dražbe ni udeležil, ker se je zanašal na načela pravne varnosti in pravne države. Zatrjuje, da je bil brez lastne krivde zaveden. Navaja, da so se dražbe kot dražitelji udeležile same povezane osebe. Zatrjuje, da je bila zaradi izigravanja zakonskih določb javna dražba zgolj navidezna. Nadalje zatrjuje, da je pritožbeno sodišče v izpodbijanem sklepu zmotno uporabilo materialno pravo, saj nikjer ni določeno, da se razlogi iz 71. člena ZIZ ne morejo uporabiti za izpodbijanje sklepa o izročitvi nepremičnine. Meni, da sklepa o izročitvi ni mogoče izvršiti, ker niso izpolnjeni pogoji za izdajo sklepa, pa tudi zato ne, ker pritožnik in njegova žena nimata kam iti. Zato naj bi bila škoda zanju in za državo bistvena večja kot za upnico. Zatrjuje, da mu je kršena pravica do zasebne lastnine, ker je kupovalka z nakupom njegovega deleža na počitniški hiši pridobila tudi lastninsko pravico na prizidku (ki naj bi bil črna gradnja), ki naj bi ga pritožnik zgradil skupaj s sedanjo ženo. Poudarja, da je obe odločitvi Višjega sodišča, ki naj bi si bili v nasprotju, izdal senat sodnikov v isti sestavi, vključno s poročevalko. Senat naj ne bil nepristranski, ker naj bi bil do njega neizprosen. Potem, ko je prvič ugodil njegovi pritožbi, je drugič izdal zanj neugodno odločitev. Pritožnik nasprotuje tudi odločitvi, da v tem postopku obnova ni dopustna. Prav tako pa nasprotuje odločitvi sodišč glede zavrnitve pritožnikovega predloga za odlog izvršbe. Navaja, da se v pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje ni skliceval na razloge iz 71. člena ZIZ, temveč na razloge nemožnosti izvršitve, ki jih je utemeljil s tem, da nima kam iti, da je hudo bolan in da je dejanska solastnica prizidka k počitniški hišici njegova sedanja žena. V nadaljevanju ustavne pritožbe še zatrjuje, da se je pri odlogu izvršbe skliceval na izpolnjenost pogoja iz prve točke prvega odstavka 71. člena ZIZ in iz drugega odstavka 71. člena ZIZ, Višje sodišče pa naj bi vse njegove očitke brez obrazložitve zavrnilo. Zatrjuje kršitev 2., 14., 21., 22., 23., 33., 34., 153. in 155. člena Ustave.

B.

3.Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija odločitev o izročitvi nepremičnine, odločitev o dovolitvi obnove zoper sklep o domiku in odločitev glede predloga za odlog izvršbe.

4.Ustavno pritožbo zoper sklep o izročitvi nepremičnine utemeljuje predvsem z navedbami, s katerimi bi lahko izpodbijal sklep o domiku. Sklepa o domiku pritožnik z ustavno pritožbo ne izpodbija, zato Ustavnemu sodišču ni bilo treba preizkusiti pritožnikovih očitkov o zatrjevanih nepravilnostih glede izvedbe dražbe, o tem, da se dražbe ni udeležil, ker je bil zaveden, o nasprotujočih si stališčih Višjega sodišča o vprašanju, kdo lahko sodeluje kot kupec na dražbi ter o domnevni pristranskosti Višjega sodišča, ki je zavrnilo pritožbo zoper sklep o domiku.

5.Kot mu je pojasnilo že Višje sodišče, ki je preizkusilo sklep o izročitvi nepremičnine, je v tej fazi izvršilnega postopka odločilno le še, ali so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za izročitev nepremičnine kupcu. Ti pogoji pa so, kot sta ugotovili sodišči, izpolnjeni: nepremičnina je bila domaknjena najboljšemu ponudniku, sklep o domiku je pravnomočen in kupovalka je plačala kupnino. Pritožnikovo drugačno razumevanje prava, kot ga razumeta sodišči, pa glede na prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ne zadošča za utemeljitev kršitve pravice iz 22. člena Ustave.

6.Z vidika prvega odstavka 23. člena Ustave bi bil lahko pomemben očitek, da senat Višjega sodišča ni bil nepristranski (kolikor se očitek nanaša na senat, ki je preizkusil pritožbo zoper sklep o izročitvi). Vendar pritožnik tega očitka zgolj z navedbo, da je bil senat do njega neizprosen, ne izkaže. Zgolj dejstvo, da je pritožnik nezadovoljen z odločitvijo sodišča, pa tudi ne zadošča za sklep o kršitvi te pravice.

7.Z odločitvijo o izročitvi nepremičnine pritožniku tudi ni bila kršena pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Te kršitve pritožnik ne more utemeljiti z navedbami, da je kupovalka neupravičeno obogatena, ker je z nakupom nepremičnine pridobila tudi lastninsko pravico na prizidku, ki je črna gradnja. S temi navedbami pritožnik dejansko zatrjuje, da je zaradi prizidka nepremičnina vredna več, kot je bilo ugotovljeno v izvršilnem postopku. Svoje nestrinjanje z ugotovljeno vrednostjo nepremičnine je imel pritožnik možnost uveljavljati v pritožbi zoper sklep o ugotovitvi vrednosti nepremičnine. Poleg tega je Ustavno sodišče že večkrat pojasnilo, da očitek o nepravilnosti izpodbijane sodne odločbe, ki posega v premoženjskopravni položaj pritožnika, sam po sebi še ne izkazuje kršitve navedene ustavne pravice. Za kršitev pravice do zasebne lastnine bi šlo le v primeru, če bi sodišče ob odločanju zavzelo kakšno pravno stališče, ki je z vidika te ustavne pravice nesprejemljivo. Takšnega stališča pritožnik ni izkazal.

8.Očitka, da je že omenjeni prizidek zgradil skupaj s sedanjo ženo, pritožnik ne more uveljavljati. Ta očitek bi lahko uveljavljala njegova sedanja žena z vložitvijo ustreznih pravnih sredstev v tem izvršilnem postopku.

9.Pritožnik zatrjuje kršitev 21. člena Ustave (varstvo človekove osebnosti in dostojanstva) in kršitev 34. člena Ustave (pravica do osebnega dostojanstva in varnosti). Kršitev teh pravic bi bila podana le v primeru, če bi odločitev sodišč temeljila na kakšnem stališču, ki je z vidika teh pravic nesprejemljivo. Tega pa pritožnik z navedbami v ustavni pritožbi ni izkazal.

10.Pritožnikove navedbe o tem, kako je utemeljeval svoj predlog za odlog izvršbe so si nasprotujoče.[1] Z vidika 22. člena Ustave (ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave) bi lahko bil pomemben očitek, da sodišči zavrnitev predloga za odlog izvršbe nista obrazložili. Očitek je neutemeljen. Tako Okrajno kot Višje sodišče sta razumno obrazložili, da pritožnik ni izkazal pogoja, da bi z izvršbo pretrpel znatnejšo škodo, da pa tudi ni izpolnjen pogoj iz prve točke prvega odstavka 71. člena ZIZ, ter da tudi niso podani posebno upravičeni razlogi iz drugega odstavka 71. člena ZIZ.

11.S trditvijo, da bi sodišče moralo dovoliti obnovo postopka, pritožnik uveljavlja zmotno uporabo prava, ki na raven ustavnopravnega varstva ne sega.

12.Pritožnik ustavne pritožbe ne more utemeljevati s sklicevanjem na 2., 153. in 155. člen Ustave, ker te določbe neposredno ne urejajo človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

13.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić

[1]V ustavni pritožbi najprej navaja, da se je skliceval na nemožnost izvršitve in ne na izpolnjenost pogojev iz 71. člena ZIZ. Kasneje pa zatrjuje, da se je skliceval na izpolnjenost pogojev iz prve točke prvega odstavka 71. člena in drugega odstavka 71. člena ZIZ.