Jedro

Utemeljeni razlogi za sum pomenijo višjo stopnjo suma od razlogov za sum in se približujejo utemeljenemu sumu, ki pomeni visoko stopnjo artikulirane konkretne in specifične verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje; razlogi, ki utemeljujejo to verjetnost, pa morajo biti podani v času odreditve ukrepa.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obdolženega R.B. za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočni sklep o podaljšanju pripora obdolženima R.B. in M.B. razveljavi ter zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novem mestu je s sklepom z dne 1.9.2006 zoper obdolžena R.B. in M.B. iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšalo pripor še po vloženi obtožnici. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom zavrnilo pritožbi zagovornikov obdolženih R.B. in M.B. kot neutemeljeni.

Zoper pravnomočni sklep so zagovorniki obdolženega R.B. iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP vložili zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi in pripor zoper obdolženega R.B. nemudoma odpravi ter obdolženca izpusti na prostost. Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru na zahtevo navaja, da ta ni utemeljena, saj v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane, zagovorniki pa so jo vložili tudi zaradi zmotne in (ali) nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej razloga, ki ga ni mogoče uveljavljati s tem izrednim pravnim sredstvom.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Zagovorniki obdolženega R.B. v zahtevi navajajo, da sodišči sklepanje o utemeljenem sumu gradita na nezakonito pridobljenih dokazih in da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 6. točke (očitno mišljeno 8. točke) 1. odstavka 371. člena ZKP, saj se sklepa opirata na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo z Ustavo zavarovane obdolženčeve (človekove) pravice do tajnosti pisem in občil (37. člen Ustave Republike Slovenije, Ustave). Poudarjajo, da je preiskovalna sodnica z odredbo z dne 10.6.2005 zoper obdolženega R.B. odredila ukrep nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem ter kontrolo in zavarovanje dokazov v vseh oblikah komuniciranja, ki se prenašajo v elektronskem komunikacijskem omrežju po 1. točki 1. odstavka 150. člena ZKP, čeprav niso obstajali utemeljeni razlogi za sum, da je ta izvrševal navedeno kataloško kaznivo dejanje. Trdijo tudi, da je (prav) na podlagi izsledkov, pridobljenih z nezakonito kontrolo obdolženčevega telefona prišlo do podatkov, na podlagi katerih je bila izdana odredba pod isto opr. št. za izvajanje enakega ukrepa zoper soobdolženega M.B. Zato so po mnenju vložnikov kot "sadeži zastrupljenega drevesa" nezakoniti tudi vsi dokazi, ki so bili pridobljeni z nadzorom elektronskih komunikacij obdolženega M.B., tajnim opazovanjem in tajnim delovanjem policijskega delavca, ki da sta bila v celoti odrejena na podlagi rezultatov nezakonitega nadzora obeh omenjenih obdolžencev. Ravno na teh nedovoljenih dokazih po mnenju vložnikov temelji sklepanje sodišča o utemeljenem sumu, da sta obdolženca storila očitana jima kazniva dejanja. Po stališču vložnikov je odredba preiskovalne sodnice z dne 10.6.2005 nezakonita tudi zato, ker v njej niso navedeni razlogi o obstoju utemeljenega suma, da se za komunikacijo v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem uporablja določeno komunikacijsko sredstvo, kar je eden od nujnih pogojev za odreditev ukrepa po 150. členu ZKP. Višje sodišče pa je po videnju vložnikov storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker ni presodilo navedb v pritožbi, zakaj v obravnavanem primeru ne gre za dejanske podlage, ki bi bile primerljive s tistimi, na podlagi katerih je Vrhovno sodišče sprejelo odločbo, opr. št. I Ips 333/2005, na katero so se sklicevali v pritožbi.

Iz spisa je razvidno, da je policija dne 4.5. (očitno 6.) 2005 opravila informativni razgovor z R.R., ki je v romskem naselju D. v spalnici hiše našel mrtvi I.B. in njeno hčerko J.K., za kateri je sklepal, da sta umrli zaradi eksplozije bombe. Policiji je povedal, da je neki "civil", ki poseduje osebno vozilo znamke ..., rdeče barve, večkrat iskal M.S., na katerega je bil jezen, in ob tem izrekel grožnje, da bo nanj vrgel bombo. Istega dne je policija opravila razgovor tudi z A.K., ki je povedal, da pozna tega človeka iz S., ki ima rdečega ... in da mu je ta povedal, da sta M.S. in še nek moški od njega kupila osebni avtomobil V., temno modre barve in od njega "vzeli" (kupili) tri pištole, za katere pa mu nista dala denarja. Tudi pozneje od njiju ni uspel dobiti denarja, zato da je večkrat odšel v D., kjer da so "kšeftali" za pištole v hiši pokojnic, kar pa je A.K. pojasnil s tem, da mu je ta neznanec natančno razložil, v kateri hiši so se pogovarjali o pištolah. A.K. je tudi povedal, da mu je ta neznanec dejal, da bo že videl, kaj se bo v kratkem zgodilo v naselju in da bo pobil celo familijo, da bo vrgel bombo. Istega dne je policija opravila razgovor tudi z M.S., ki je povedal, da se je z J. iz S. spoznal na sejmu v C., da je od tega brat T. kupil vozilo znamke V. za 350.000 SIT, sam pa da je kupil dve pištoli, ki mu jih je ponudil J. in prinesel na bencinski servis v Š. Pojasnil je, da sta se dogovorila za ceno 60.000 SIT, pri čemer mu je ostal dolžan 40.000 SIT in bi mu moral vsak mesec dati nekaj denarja, vendar mu zadnja dva meseca ni dal, ker ga ni imel. V uradnem zaznamku o zbranih obvestilih je tudi zapisano, da je M.S. takrat policiji povedal, da je ta J., za katerega je iz kupoprodajne pogodbe razvidno, da se piše S. in da stanuje na naslovu P. ulica v S., večkrat prihajal v D. in ga pri tem spraševal, kdaj mu bo pištoli plačal. Iz uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja je razvidno, da sta policista R.J. in M.H. v času zbiranja obvestil v zvezi s kaznivima dejanjema umora po 1. odstavku 127. člena KZ ugotovila, da se Romi iz različnih romskih naselij iz območij Policijskih uprav Novo mesto in Krško povezujejo z različnimi osebami z namenom preprodaje različnega vojaškega orožja, streliva in eksplozivov. V uradnem zaznamku je nadalje navedeno, da so osebe, ki ne želijo biti imenovane, povedale, da sta glavna preprodajalca orožja in streliva J.S. iz S. in R.B. iz R. Zabeleženo je tudi, da je S. večkrat zahajal v D. in se sestajal z različnimi Romi, med katerimi pa R.B. ni naveden. Iz tega zaznamka je mogoče dalje razbrati, da sta policista s poizvedovanjem ugotovila, da naj bi se tudi oseba V.D. povezoval z različnimi Romi, med katerimi sta najbolj operativno zanimiva in storilca različnih kaznivih dejanj z elementi nasilja R.B. in njegov brat B.B. Zapisala sta tudi, da sumita, da je prav R.B. ena izmed ključnih oseb, ki skrbijo za dobavo različnega vojaškega orožja, streliva in eksplozivov iz Republike Hrvaške. Uradni zaznamek sta policista zaključila z ugotovitvijo, da iz pridobljenih podatkov sklepata, da sta R.B. in J.S. organizatorja v hudodelski družbi, pri čemer sama orožja neposredno ne prevažata, ampak se poslužujeta različnih vozil in drugih oseb, ki jih usmerjata preko mobilnih telefonov. Policija je dne 5.6.2005 dobila izjavi J.S. in S.P. (in jih na podlagi 6. odstavka 146. člena ZKP zapisala), v katerih R.B. sploh ne omenjata in tudi ne navajata nobene okoliščine, ki bi ga povezovale z obravnavanimi kaznivimi dejanji. Iz potrdil o zasegu predmetov je tudi razvidno, kakšno orožje je policija zasegla S.P. in katera eksplozivna sredstva in strelivo je zasegla M.S. Dne 7.6.2005 je policija opravila informativni razgovor tudi s T.B., ki obdolženega R.B. glede kakršnegakoli nedovoljenega delovanja, ki bi ga bilo mogoče povezati z njim, sploh ni omenjal. Na tej podlagi je okrožni državni tožilec dne 8.6.2005 Okrožnemu sodišču v Novem mestu predlagal odreditev ukrepov po 1. točki 1. odstavka 150. člena ZKP. Preiskovalna sodnica je z odredbo z dne 10.6.2005 predlagani ukrep odredila zoper J.S., M.K., R.B., R.R. in A.K. S sklepom pod isto opr. št. z dne 8.7.2005 je bilo izvajanje tega ukrepa zoper obdolženega R.B. in še nekatere druge obdolžence podaljšano, zoper J.S. in še nekatere obdolžence pa "ukinjeno". Dne 9.9.2005 pa je bilo izvajanje ukrepa razširjeno tudi na soobdolženega M.B. Vrhovno sodišče je v sodbi z dne 3.11.2005, opr. št. I Ips 333/2005, in naslednjih zapisalo, da v zadevah, ko odloča o zahtevi za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o priporu, upošteva trditve, da sklepanje o utemeljenem sumu temelji na nedovoljenem(jih) dokazu(ih), samo če gre za dokaze, ki so že na prvi pogled nedovoljeni. Če je takšna presoja vezana na oceno nasprotujočih si dejstev, tega v tej fazi postopka ne more storiti. Nevzdržno bi bilo namreč stališče, da bi Vrhovno sodišče v procesnem položaju, v katerem oceni, da se sklepanje o utemeljenem sumu opira na očitno nedovoljen(e) dokaz(e), ne smelo poseči v pravnomočno odločbo o priporu.

V 1. točki 1. odstavka 150. člena ZKP je predpisano, da se lahko zoper določeno osebo, če obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je izvršila ali pripravlja oziroma organizira izvršitev katerega izmed kataloških kaznivih dejanj, navedenih v 2. odstavku istega člena, in če obstaja utemeljen sum, da se za komunikacijo v zvezi s tem kaznivim dejanjem uporablja določeno komunikacijsko sredstvo oziroma računalniški sistem ali bo to sredstvo oziroma sistem uporabljeno, pri tem pa je mogoče utemeljeno sklepati, da se z drugimi ukrepi ne bi dalo zbrati dokazov oziroma bi njihovo zbiranje lahko ogrozilo življenje ali zdravje ljudi, odredi nadzor elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem ter kontrola in zavarovanje dokazov o vseh oblikah komuniciranja, ki se prenaša v elektronskem komunikacijskem omrežju.

Pogoj za odreditev tega ukrepa je obstoj utemeljenih razlogov za sum, da je določena oseba izvršila, izvršuje ali pripravlja katerega izmed kataloško naštetih kaznivih dejanj. Navedeni razlogi za sum pomenijo višjo stopnjo suma od razlogov za sum in se po kvaliteti in kvantiteti zbranih podatkov in njihovi preverljivosti v veliki meri približujejo utemeljenemu sumu (odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-25/95 z dne 27.11.1997). Utemeljen sum pa pomeni visoko stopnjo artikulirane konkretne in specifične verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje (odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-18/93 z dne 11.4.1996). Razlogi, ki utemeljujejo potrebno stopnjo verjetnosti, da je določeni storilec(ka) storil(a) kaznivo dejanje, da ga izvršuje ali pripravlja ali organizira njegovo izvršitev, morajo biti podani v času odreditve ukrepa (antecendenčno), izkazani pa morajo biti tako, da je pozneje v postopku mogoče preizkusiti obstoj pogojev za izdajo odredbe. Teh ni mogoče utemeljevati za nazaj z dokazi, ki so bili pridobljeni z izvajanjem odrejenega ukrepa.

Vložniki utemeljeno navajajo, da obvestilo oseb, ki ne želijo biti imenovane, da sta glavna preprodajalca orožja J.S. in R.B., kot povezavo med njima pa navedlo le to, da se je J.S. sestal z R.R., ki je povezan z R.B. (ta da je znan policiji kot preprodajalec orožja in je že prestajal kazen zapora zaradi tovrstnih kaznivih dejanj in kaznivih dejanj z elementi nasilja, priimek pa zaradi skrivanja identitete spremenil iz R. v B.) ter da se V.D. povezuje z R.B., ne pomenijo zadostne podlage za sklepanje o utemeljenih razlogov za sum, da je obdolženi R.B. izvrševal oziroma organiziral izvršitev navedenega kataloškega kaznivega dejanja. Policija bi zato morala trditve neimenovanih oseb, da je eden od glavnih prodajalcev orožja in streliva tudi obdolženi R.B. preveriti v skladu s pooblastili iz 1. in 2. odstavka 148. člena ZKP. Okoliščine, ki dosegajo stopnjo verjetnosti utemeljenih razlogov za sum, je potrebno konkretizirati in določno izraziti v tolikšni meri, da razumnega človeka prepričajo obstoj takšne stopnje suma, in na drugi strani omogočajo sodno presojo. Trditev neimenovanih oseb, da sta glavna preprodajalca orožja in streliva J.S. in R.B., ni bila preverjena, vendar jo je preiskovalna sodnica upoštevala kot okoliščino, ki utemeljuje razloge za sum, da obdolženi R.B. izvršuje oziroma organizira kazniva dejanja iz 310. člena KZ. Prav tako so navedbe, da se tudi obdolženi R.B. za prevoz orožja poslužuje različnih vozil in drugih oseb, da jim daje navodila po mobitelu, ostale na ravni splošne trditve, ki ni bila z ničemer preverjena. Enako velja za podatek, da se je obdolženi R.B. "povezal" z nekaterimi osumljenci, pri čemer niso bile podane okoliščine, ki bi nakazovale, da je to storil zaradi izvršitve (kakršnegakoli) kaznivega dejanja. Ne glede na to, da je bil obdolženi R.B. že obsojen zaradi tovrstnega kaznivega dejanja, to ni zadoščalo za sklepanje, da so bili pri njem podani utemeljeni razlogi za sum kot potrebna stopnja verjetnosti izvršitve oziroma izvrševanja ali organiziranja kaznivih dejanj.

Z odreditvijo izvajanja navedenega posebnega ukrepa na podlagi gradiva, kakršno je bilo zbrano v tem primeru, ni bila spoštovana omejitev specifičnosti utemeljenih razlogov za sum. Kakor je Vrhovno sodišče zapisalo v svoji citirani odločbi, tak način odpira vrata odrejanju posebnih ukrepov v primerih, ko so podani le razlogi za sum na podlagi posplošenih in z ničemer konkretiziranih ter nepreverjenih navedb oseb, ki ne želijo biti imenovane. Šele če bi policija s preverjanjem teh navedb prišla do konkretnih podatkov, ki bi sodišču omogočali presojo o obstoju potrebnega verjetnostnega standarda, bi s tem zadostila zahtevi po specifičnosti utemeljenih razlogov za sum, ki bi ob danosti ostalih pogojev opravičevali odreditev navedenega ukrepa. Bistvo garantne funkcije sodišč (sodne veje oblasti) je ravno v možnosti procesnega sankcioniranja kršitev ustavno varovanih pravic posameznika in preprečevanje posegov (predvsem izvršilne oblasti) v posameznikovo celovitost, če za to niso podani zakoniti pogoji.

Po presoji Vrhovnega sodišča v tej zadevi dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je policija podala pobudo, državni tožilec pa predlagal odreditev izvajanja ukrepa iz 1. točke 1. odstavka 150. člena ZKP zoper obdolženega R.B., ne zadostujejo za zaključek o obstoju utemeljenih razlogov za sum in zato ta pogoj za odreditev ukrepa ni bil izpolnjen. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ugotovilo obstoj utemeljenega suma, kot pogoja za pripor, določenega v 1. odstavku 201. člena ZKP, ne da bi upoštevalo dokazno prepoved iz 2. odstavka 18. člena ZKP. Zato je Vrhovno sodišče zahtevi zagovornikov obdolženega R.B. ugodilo in izpodbijani pravnomočni sklep po 1. odstavku 426. člena ZKP razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. To bo moralo odločiti v 24 urah po prejemu te sodbe in pri tem ob upoštevanju razlogov, ki so narekovali razveljavitev pravnomočne odločbe, presoditi ali je utemeljen sum kot temeljni pogoj za pripor sploh še podan in v skladu s tem tudi odločiti.

Glede na to, da je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je s tega vidika pravnomočni sklep nezakonit, se v presojo utemeljenosti ostalih trditev, s katerimi vložniki izpodbijajo pravnomočno odločbo, ni spuščalo.

Če Vrhovno sodišče spozna, da so razlogi, zaradi katerih je izdalo odločbo v obdolženčevo korist, podani tudi v korist kakšnega drugega soobdolženca, glede katerega ni bila vložena zahteva za varstvo zakonitosti, ravna po uradni dolžnosti, kakor da bi bila taka zahteva vložena (2. odstavek 424. člena ZKP). Glede na to, da je bilo izvajanje ukrepa iz 1. točke 1. odstavka 150. člena ZKP razširjeno tudi na obdolženega M.B. na podlagi izsledkov, pridobljenih z izvajanjem enakega ukrepa zoper obdolženega R.B., je Vrhovno sodišče v skladu z načelom beneficium cohaesionis pravnomočno odločbo o podaljšanju pripora na podlagi 1. odstavka 426. člena ZKP razveljavilo tudi glede tega obdolženca.