Jedro

Sodišče je zahtevek utemeljeno zavrnilo, ker je toženec dokazal, da pravna podlaga za plačilo spornega zneska ni v celoti odpadla, tožnica pa do konca obravnave pred sodiščem prve stopnje ni niti navajala in ne dokazala, v katerem delu spornega zneska naj bi pravna podlaga naknadno vendarle odpadla, tako da ni dokazala, da so izpolnjeni pogoji za vračilo celotnega ali le dela spornega zneska.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnica je dolžna tožencu povrniti 108.240,00 SIT stroškov odgovora na revizijo, v 8 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek, da ji je toženec dolžan plačati 1,980.929,81 SIT iz naslova neupravičene pridobitve. Ugotovilo je, da pravnomočna sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani v zadevi Pdp 1212/97, z dne 30.9.1999, v zvezi s sodbo Delovnega sodišča v Kopru Pd 437/94, z dne 27.3.1997, na podlagi katere naj bi tožnica tožencu izplačala sporni znesek, v revizijskem postopku pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije ni bila v celoti razveljavljena, saj je bila revizija glede razveljavitve sklepov o začasni odstranitvi toženca iz organizacije in glede plačila razlike nadomestila plače za čas odstranitve z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavržena. Ob sklicevanju toženca, da je bil sporni znesek izplačan izključno na račun tako dosojenega nadomestila plače in obresti, je sodišče ugotovilo, da tožnica ni dokazala, da bi pravna podlaga za plačilo vtoževanega zneska odpadla, oziroma da bi bil vtoževani znesek tožencu izplačan brez pravne podlage.

Sodišče druge stopnje je tožničini pritožbi delno ugodilo le glede odločitve o stroških postopka, v ostalem pa jo je kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi moralo sodišče slediti njenemu tožbenemu zahtevku, saj toženec ni predložil izračuna, do kakšnega izplačila je bil upravičen iz naslova nadomestila plač za čas suspenza oziroma za čas odstranitve iz organizacije. Namesto tega je nekritično sledilo toženčevim očitno neutemeljenim trditvam o višini dolga iz tega naslova, ki naj bi po tožničinem izračunu, upoštevaje nad njo sklenjeno prisilno poravnavo, znašal le 144.696,86 SIT.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožencu, ki je nanjo odgovoril. V odgovoru prereka navedbe v reviziji in navaja, da tožnica v reviziji ne more podati novih navedb glede višine utemeljeno izplačanega zneska. Navedbe o tem se v revizijski fazi postopka sploh ne dajo več preizkusiti, na tak način pa tožnica tudi ne more zavlačevati postopka. Zato predlaga zavrnitev revizije in povrnitev stroškov odgovora na revizijo.

Revizija ni utemeljena.

V skladu s 371. členom ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP).

V pravdi, enako pa to velja tudi za postopek v delovnih sporih, morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (1. odstavek 7. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 14. člena ZDSS (1994) - Ur. l. RS, št. 19/94 in 20/98). S to določbo je jasno opredeljeno trditveno in dokazno breme, katerega bistvo je, da mora dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka, navesti tožnik, hkrati pa mora navesti tudi dokaze, ki ta dejstva potrjujejo. Glede na takšna pravila ZPP bi morala tožnica dokazati trditev, da je pravna podlaga za izplačilo spornega zneska naknadno odpadla oziroma glede kakšne višine spornega zneska je odpadla, potem ko je toženec opozoril in dokazal, da vsaj v delu podlaga še vedno obstoji. Glede denarnih zahtevkov je tudi v delovnih sporih veljalo pravilo, da mora biti tožbeni zahtevek določno opredeljen in da je to naloga tožnika, ki oblikuje vsebino tožbe (180. člen ZPP).

Ker je toženec dokazal, da pravna podlaga za plačilo spornega zneska ni v celoti odpadla, tožnica pa do konca obravnave pred sodiščem prve stopnje ni niti navajala in ne dokazala, v katerem delu spornega zneska naj bi pravna podlaga naknadno (z izdajo odločbe v revizijskem postopku opr. št. VIII Ips 10/2000 z dne 7.11.2000) odpadla, tožnica ni dokazala, da so izpolnjeni pogoji za vračilo celotnega ali le dela spornega zneska v smislu določb 210. člena v času vložitve tožbe veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. RS, št. 29/78 - 2/89). Zato je sodišče njen tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Utemeljeno toženec opozarja, da tožnica v reviziji ne more več uspešno navajati novih dejstev glede višine tožencu pripadajočega izplačila iz naslova pravnomočne razveljavitve sklepov o suspenzu oziroma začasni odstranitvi iz organizacije, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti.

Glede na povedano je sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo, saj zakoniti revizijski razlogi niso podani. Hkrati sodišče ugotavlja, da tožnica v nasprotju z določbami 9. člena ZPP ni pošteno uporabljala svojih pravic, ki jih ima po tem zakonu. Namesto da bi upoštevala navedena pravila o trditvenem in dokaznem bremenu že v postopku pred sodiščem prve stopnje, ko je bila opozorjena, da njene navedbe o prenehanju pravnega temelja za sporno izplačilo v celoti gotovo ne držijo, je pred nižjima sodiščema poskušala to breme neutemeljeno prevaliti na toženca, nato pa v reviziji uveljavljati nedovoljene novote, na kar toženec v odgovoru na revizijo utemeljeno opozarja. Tak način pravdanja v nasprotju z določili ZPP povzroča toženi stranki nepotrebne stroške. Zato je tudi na podlagi določb 1. odstavka 156. člena ZPP tožnica dolžna povrniti tožencu njegove stroške odgovora na revizijo, obračunane po veljavni odvetniški tarifi v višini 108.240,00 SIT.