Jedro

Izvedenčevo navajanje teoretične možnosti povezave nastopa astme s škodnim dogodkom pomeni verjetnost obstoja vzročne zveze, ki ne zadošča, saj je v pravnem postopku predpisano prepričanje sodišča (8. člen ZPP/77), to je visoka stopnjah skladnosti predstave s stvarnostjo.

Izrek

Pritožbam se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in sicer je obema toženima strankama naložilo nerazdelno plačilo odškodnine prvemu tožniku A.M. v znesku 2.300.000,00 SIT, višji tožbeni zahtevk (do zahtevanih 6.750.000,00 SIT) pa je zavrnilo. Od 1.7.1998 dalje mu je prisodilo tudi rento v znesku 15.625,60 SIT mesečno, razliko do vtoževane rente v znesku 30.000,00 SIT pa je zavrnilo. Toženima strankama je naložilo tudi plačilo stroškov pravdnega postopka prvemu tožniku v višini 368.523,00 SIT. Tožbene zahtevke J.M. za plačilo 7.000.000,00 SIT, E.M. za plačilo 7.000.000,00 SIT, A.M.za plačilo 8.000.000,00 SIT, ml.E.M. za plačilo 5.000.000,00 SIT in ml.M.M. za plačilo 3.400.000,00 SIT je zavrnilo. Prvostopno sodišče je ugotovilo, da je prvemu tožniku A.M., po sklenitvi poravnave z dne 13.11.1992 z drugotoženo stranko nastala dodatna škoda zaradi degenerativnih sprememb na medvretenčnih ploščicah in zaradi astmatičnega obolenja kot posledice utrpljenih poškodb. Zato mu je prisodilo dodatno odškodnino za telesne bolečine v znesku 500.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenske aktivnosti v znesku 1.500.000,00 SIT in za strah 300.000,00 SIT. Prisojena renta v višini 15.625,60 SIT mesečno predstavlja prikrajšanje na dohodku in sicer je prisojena kot razlika med čistim dohodkom, ki bi ga prejel prvi tožnik, če ne bi bilo nesreče in bi delal pri prvi toženi stranki kot prej (kar je ugotovljeno glede na povprečne zaslužke dveh delavcev SCT, ki opravljata podobno delo) in med izplačno invalidsko pokojnino, določeno zaradi invalidnosti prve kategorije na 74.374,39 SIT. Tožbeni zahtevki ostalih tožnikov so zavrnjeni zato, ker niso uspeli dokazati, da bi nastopilo pri prvem tožniku stanje posebno hude invalidnosti.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 353. čl. ZPP. Meni, da je odškodnina za nepremoženjsko in premoženjsko škodo prenizka. Prvi tožnik hudo trpi, stalno mora jemati ketonal, da z njim blaži bolečine. Ima vrsto nevšečnosti zaradi astmatičnih težav. V posledici prometne nesreče, kasnejše astme ter alergije na določena zdravila, je pri prvem tožniku ugotovljena zmanjšana imuniteta proti infekcijskim boleznim. Vsaj štiri krat do pet krat letno zboli za pljučnico. Ne zmore osnovnih življenskih funkcij: umivanja, hranjenja, preoblačenja. Ta stanja beleži od leta 1995. Navedene telesne bolečine porajajo pri prvem tožniku dodaten strah, kaj bo z njim v prihodnje, saj je znano, da se stanja astmatikov ne zboljšuje, temveč obratno slabša. Tožnik se zaveda, da je njegova življenjska aktivnost zmanjšana in ima zaradi tega duševne bolečine. Iz predloga za medicinsko izvedenstvo je razvidno, da prvi tožnik zaradi bolečin v križu, kolkih, nogah, težko vstaja, se dviga iz sedečega položaja, ne more skoraj več hoditi, ne more se zravnati pri hoji. Je obupan, močno depresiven, pozabljiv in prestrašen. Ne more več opravljati svojih življenjskih funkcij, ni več sposoben samostojnega življenja. Zaradi pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja bi bilo obstoječe izvedensko mnenje potrebno dopolniti ter pritegniti k obdelavi tudi psihiatra.

Prvi tožnik se ne strinja z višino rente. Eden od dveh delavcev je bil daljši čas na bolniškem staležu, v preteklem obdobju pa sta dobivala tudi bistveno višjo plačo. Potrebno bi bilo pridobiti podatke o plači primerljivih delavcev za daljše obdobje, upoštevati pa bilo potrebno tudi, da v kolikor bi tožnik ne imel prometne nesreče, bi lahko delal in bi bil upravičen do dnevnic in ostalih dohodkov, ki gredo delavcem iz naslova delovnega razmerja. Prvi tožnik je bil vedno daleč bolj uspešen in priden delavec od primerjalnih delavcev.

Ni pravilna odločitev sodišča, da je zavrnjen zahtevek ostalih tožnikov za prestane duševne bolečine ob tožnikovi bolezni. Uničena je sfera oškodovančeve osebnosti in prišlo je do trajnih in nepopravljivih sprememb v duševni in telesni integriteti prvega tožnika. Zaradi posledic astme se pri prvem tožniku večkrat letno pojavi pljučnica. V takem stanju ne ve zase, potrebno ga je hraniti, umivati v postelji, ga preoblačiti in podobno. Nastale so hude spremembe v njegovi osebnosti. Je depresiven, komaj vodljiv, psihomotorno zavrt, odvisen od nege žene in še nepolnoletnih otrok. Sodišče v obrazložitvi omenja mnenje psihiatra iz leta 1992, sedaj pa je stanje drugačno in bi bilo potrebno za presojo utemeljenosti zahtevka ostalih tožnikov pridobiti mnenje psihiatra, ki bi stanje pri prvem tožniku na novo objektiviziral. Proti sodbi se pritožuje druga tožena stranka Zavarovalnica Triglav d.d. in uveljavlja pritožbena razloga zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je prvostopno sodišče nepravilno ocenilo, kakšna je nova škoda oz. ali je pri prvem tožniku prišlo po sklenitvi poravnave dne 13.11.1992 do takega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi bilo podlaga za odškodnino iz naslova novo nastale nepremoženjske škode. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da astmatične težave tožnika niso posledica poškodbe zdrobljenega zloma desetega prsnega vretenca, ki ga je tožnik utrpel v prometni nesreči dne 18.12.1990, zaradi katere je bil ocenjen kot invalid tretje kategorije invalidnosti. Zaključek sodišča, na podlagi katerega je prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo iz naslova novonastale škode, temelji zgolj na teoretničnih možnostih, da je možno, da je nastopila astma zaradi jemanja številnih zdravil, nikjer pa ni razvidno, da je v tem primeru vzročna zveza dejansko izkazana, saj je tožnik dobil astmo šele tri leta po poškodbi, izvedenec pa je še posebej pripomnil, da astmatične težave ne more spraviti v zvezi s poškodbo desetega prsnega vretenca. Odškodnina za nepremoženjsko škodo je zato v celoti neutemeljena, saj ni prišlo do nepričakovanega, bistvenega in akutnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi bilo v vzročni zvezi s poškodbo. Glede na to je sodišče nepravilno ocenilo in prisodilo tudi višino rentnega zahtevka v višini 15.625.60 SIT mesečno. Tožnik je bil namreč zaradi posledic poškodbe razvrščen v tretjo kategorijo invalidnosti in zato razporejen na drugo primerno delovno mesto. Iz tega naslova je lahko upravičen le do dohodka, ki predstavlja razliko med dohodkom, ki bi ga prejemal, če nezgode ne bi bilo, in dohodkom, ki bi ga prejemal kot invalid tretje kategorije invalidnosti na slabše plačanem delovnem mestu. Razvrstitev tožnika v prvo kategorijo invalidnosti ni posledica poškodb, utrpelih v nesreči, temveč več dejavnikov: pljučne bolezni, otroške paralize in poškodbe hrbtenice.

Proti sodbi se pritožuje prva tožena stranka d.d.Ljubljana in uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče napačno odločilo, ko ni upoštevalo ugovora zastaranja in ugovora, da je tožnik po sklenjeni poravnavi že prejel vso pripadajočo odškodnino. Zdravljenje tožnika po nezgodi je bilo končano v juniju 1992. Kasneje bi tožnik mogel uveljavljati le novo škodo, ki jo ob prvotnem stanju ne bi bilo mogoče predvideti. Po mnenju prve tožene stranke ni mogoče skleniti, da bi šlo pri tožnikovih kasnejših težavah s hrbtenico za neko novo nepričakovano škodo, ki bi bila v času poravnave nepredvidljiva. Gre za degenerativne spremembe, ki so oškodovancu tudi v obdobju po letu 1992 povzročale določene bolečine, vendar gre pri tej škodi za predvidljivo škodo, ki nastopa v določenem obsegu tudi v krajšem obsegu po nesreči. Glede astme je sodišče odločilo povsem v nasprotju z mnenjem izvedenca, ki se je nedvoumno izjasnil, da astmatične težave niso posledica zloma vretenca. V nadaljevanju je izvedenec menil, da je možno, da je astma, kot alergično dogajanje, nastopila zaradi jemanja številnih zdravil - salicilatov. Ta del mnenja je zgolj hipoteza, pri čemer tega mnenja ni podal izvedenec ustrezne stroke. Vprašanje je tudi, ali so bila zdravila v tolikšnem obsegu tožniku tudi predpisana. Sodišče ni imelo zadostne podlage, da bi lahko štelo astmatične težave kot direktno posledico nesreče. Sicer pa je astma kot posledica neobičajna in ima lahko vzrok le v oškodovančevih izjemnih subjektivnih okoliščinah in je zato z vidika vzročnosti ta škoda povsem ločena od direktne, saj nastopa le izjemoma. Taka je tudi odločitev VSRS opr.št. VIII Ips 4/95. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka navaja, da je pred sklenitvijo izvensodne poravnave leta 1992 invalidska komisija ugotovila, da je prvi tožnik delavni invalid tretje kategorije, leta 1997 pa je bil spoznan za delovnega invalida prve kategorije in upokojen. Izvedenec je nedvoumno ugotovil, da obstaja vzročna zveza med poškodbami in astmo. Ta je pomenila nepričakovano, bistveno in akutno poslabšanje zdravstvenega stanja in je prvotni izvedenec ni mogel predvideti in zato teh posledic ni bilo mogoče zajeti v pravnavi. Tožeča stranka zato predlaga zavrnitev pritožb obeh toženih strank.

Vse pritožbe so utemeljene.

Glede na ugotovitev prvostopnega sodišča dne 13.11.1992 sklenjeni poravnavi med prvim tožnikom in drugo toženo stranko, v kateri je dogovorjena odškodnina v znesku 1.250.000,00 SIT v popolno poravnavo vse škode, ki je prvemu tožniku nastala v prometni nesreči, je za presojo utemeljenosti prvotožnikovega tožbenega zahtevka odločilno vprašanje, ali je po sklenitvi poravnave prvemu tožniku nastala nova škoda, to je taka, ki v poravnavi ni bila zajeta, saj ob sklepanju poravnave še ni nastala oz. ni bila predvidljiva. Prvostopno sodišče je ugotovilo, da so po izdelavi prvotnega izvedenskega mnenja, ki je bilo podlaga poravnavi z dne 13.11.1992, nastopile dodatne zdravstvene težave in sicer s pomočjo sodnega izvedenca ugotovljene degenerativne spremembe na medvretenčnih ploščicah ob 10 prsnem vretencu in kronična obstruktivna pljučna bolezen (astmatično obolenje) prvega tožnika kot posledica precejšnje količine zdravil proti bolečinam in pomirjeval, ki jih je prvi tožnik užival zaradi bolečin ob zlomu desetega prsnega vretenca, ki ga je utrpel v prometni nesreči. V nadaljevanju šteje prvostopno sodišče predvsem astmo v povezavi z drugimi težavami kot podlago za ugotovitev novih telesnih bolečin, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenske aktivnosti in strahu prvega tožnika in za prisojo tej nepremoženjski škodi primerne odškodnine. Obe toženi stranki v pritožbah zatrjujeta nepravilno ugotovitev nove škode, predvsem pa zanikata, da bi bila izkazana vzročna zveza med škodnim dogodkom in v njem zadobljenim zlomom desetega prsnega vretenca ter prvo-tožnikovo astmo, ki je nastopila tri leta kasneje. Pri tem obe toženi stranki opozarjata, da je povezava, ki jo je naredilo prvostopno sodišče med poškodbo vretenca in nastankom astme, v nasprotju z mnenjem izvedenca oz. temelji na delu izvedenskega mnenja, ki predstavlja zgolj hipotezo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pritožbene trditve toženih strank utemeljene. Prvostopno sodišče je v izpodbijani sodbi zaključilo, da je astmatično obolenje prvotožnika posledica precejšnje količine zdravil proti bolečinam in pomirjeval, ki jih je užival zaradi bolečin ob zlomu desetega prsnega vretenca in da je zato navedena pljučna bolezen posledica v prometni nesreči utrpljenih poškodb. Tak zaključek nima podlage v izvedenskem mnenju dr. Janka Popoviča, ki je te povezave ocenil na dveh mestih v svojem izvedenskem mnenju. Na list. št. 62 je navedel, da "astmatične težave ne moremo spraviti v zvezo s poškodbo desetega prsnega vretenca". Na list.št. 63 in 64 pa je navedel, da "ker je astma alergično dogajanje, je teoretično možno, da je nastopila astma tudi zaradi jemanja številnih zdravil, zlasti salicilatov. Znano je, da lahko povzročajo alergične reakcije. Možno je, da je alergija vplivala tudi na razvoj astme". Iz zadnjega dela izvedenskega mnenja je torej razvidno, da je drugi izvedenec navajal teoretično možnost povezave nastopa astme z zdravili, s katerimi se je zdravil toženec zaradi posledic poškodbe desetega prsnega vretenca. Izvedenec torej navaja teoretično možnost, to je verjetnost, ki pa je prenizka stopnja skladnosti med predstavo in stvarnostjo, da bi lahko bila opora sodišču za odločitev v pravdi. V pravdnem postopku je namreč predpisano prepričanje sodišča (8. čl. ZPP), to je visoka stopnja skladnosti predstave s stvarnostjo, za kar pa prvostopno sodišče v obravnavanem primeru, ne v izvedenskem mnenju, ne v drugih listinah ni imelo podlage. Pritožbeno sodišče torej pritrjuje obema toženima strankama, da prvostopno sodišče vzročne zveze med škodnim dogodom in v njem nastale poškodbe z astmatičnim obolenjem ni prepričljivo ugotovilo. V obravnavanem primeru spada vprašanje vzročne zveze v področje pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, zato je moralo pritožbeno sodišče ugoditi pritožbama obeh toženih strank, saj brez prepričanja o vzročni zvezi ni mogoče ugoditi zahtevkom za povrnitev nepremoženjske škode. Iz navedb tožeče stranke in iz razlogov sodbe pa izhaja, da izhaja nova škoda (telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in strah) iz predpostavke o astmi kot posledici škodnega dogodka. Dodatno ugotovljene degenaritivne spremembe na medvretenčnih ploščicah in v zvezi s tem povezane dodatne bolečine v izpodbijani sodbi niso dovolj razmejene od astme in njenih posledic, da bi mogel ostati v veljavi katerikoli obsodilni del sodbe v korist prvega tožnika. Isto velja tudi glede rente, ki je prisojena kot razlika med čistim dohodkom, ki bi ga prejemal prvi tožnik, če ne bi bilo škodnega dogodka in invalidsko pokojnino, ki jo prejema kot invalid prve kategorije zaradi bolezni, po odločbi z dne 6.2.1997. V primeru, ko astma ne bi bila povezana s škodnim dogodkom, bi bil tožnik morda upravičen le do razlike med dohodkom, ki bi ga prejemal, če nezgode ne bi bilo in dohodkom, ki bi ga prejemal kot invalid tretje kategorije invalidnosti na slabše plačanem delovnem mestu, kot trdi druga tožena stranka. Zaradi vsega navedenega je bilo treba pritožbama obeh toženih strank ugoditi, sodbo v obsodilnih delih razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Utemeljena pa je tudi pritožba tožeče stranke. Ne sicer v delu, kjer uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki ni obrazložen, preizkus po uradni dolžnosti pa nobene take kršitve tudi ni pokazal, pač pa utegne biti zmotno ugotovljeno dejansko stanje pa tudi zmotno uporabljeno materialno pravo, če se izkažejo za resnične pritožbene trditve o večjem obsegu tožnikovih telesnih in duševnih bolečin ter strahu, zaradi znatno hujših posledic, kot jih sicer ugotavlja prvostopno sodišče. Tožeča stranka namreč zatrjuje uničeno sfero prvotožnikove osebnosti in trajne nepopravljive spremembe v telesni in duševni integriteti prvega tožnika, kar bi bilo po njenem mogoče dokazati z izvedenskim mnenjem psihiatra in kar je že razvidno iz predloga za medicinsko izvedenstvo zdravnika z dne 23.9.1998 (A58 in A59). Medtem ko je prvostopno sodišče ugotovilo prvo tožnikovo prosto gibanje po hiši in ravnem terenu in samostojnost pri opravljanju osnovnih življenskih funkcij in vzdrževanju osebne higiene, predlog za medicinsko izvedenstvo (priloga A58), s katerim je razpolagalo že prvostopno sodišče, navaja, da prvi tožnik skoraj ne more več hoditi in ne more več opravljati vseh osnovnih življenskih funkcij. Pritožbene trditve v zvezi z nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem so torej utemeljene in podprte z dokazi, vendar vse pod pogojem obstoja vzročne zveze med škodnim dogodkom in astmo, ki je potrditvah tožeče stranke poglavitni vzrok za hude sedanje težave. Zato je moralo pritožbeno sodišče ugoditi tudi pritožbi tožeče stranke ter razveljaviti sodbo v zavrnilnem delu, da bo mogoče po dopolnitvi dokaznega postopka pravilno ponovno odločiti.

Vse doslej navedeno smiselno velja tudi glede zahtevkov drugega do šestega tožnika, to je tožnikove žene in otrok, ki uveljavljajo denarno odškodnino za njihove duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti prvega tožnika v smislu 201. čl. ZOR. Prvostopno sodišče je njihove tožbene zahtevke zavrnilo z obrazložitvijo, da tožniki niso uspeli dokazati, da je pri prvem tožniku nastopilo stanje posebno hude invalidnosti. Po presoji pritožbenega sodišča pa pritožbene trditve, ki opisujejo sedanje prvo tožnikovo psihično in fizično stanje in ki so opremeljeni z dokaznimi predlogi, utegnejo pripeljati do drugačnih ugotovitev in zaključkov, kot jih je storilo prvostopno sodišče, pod pogojem seveda, kot je bilo že večkrat poudarjeno, o dokazani vzročni zvezi med škodnim dogodkom in astmo. Zato je bilo treba tudi v tem delu pritožbi tožnikov zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ugoditi in sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku bo potrebno ugotavljati vzročno zvezo med škodnim dogodkom in astmatičnim obolenjem, kjer bo potrebna stopnja prepričanja sodišča, ki bo temeljila na ustreznih dokazih in ne kot v izpodbijani sodbi, kjer izvedensko mnenje delno ni bilo ustrezno presojeno. Opozoriti je treba, da je breme dokazovanja sporne vzročne zveze na tožeči stranki. Za ugotavljanje nove škode oz. novih posledic ter tožnikovega stanja pa bo najprej potrebno dodatno zaslišanje izvedenca ortopedske stroke, vprašanje astme pa sodi na kakšno drugo medicinsko področje, kar nakazuje na verjetno potrebnost dodatnega izvedenstva. Šele po dopolnitvi dokaznega postopka bo torej mogoče o spornih zahtevkih prepričljivo in pravilno razsoditi.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odst. 166. čl. ZPP.