Jedro

B. Š. je kršil 36. člen ZVCP, ko se je pred križiščem razvrstil na prometni pas za zavijanje v levo, čeprav je nameraval zavijati v desno (takšnega manevra ne bi smel izvajati – pri tem je brez vsakega pomena okoliščina, da s tovornjakom s prometnega pasu za smer naravnost ni mogoče zaviti v desno in do Š. Hiše). Tudi v primeru, če je imel tovornjak vključen desni smernik, je toženec lahko pričakoval najmanj to, da ga bo B. Š., če bo že kršil 41. člen ZVCP, vsaj pustil mimo, kar bi bil B. Š. dolžan storiti tudi v primeru, da ne bi šlo za vožnjo v križišču.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka X je dolžna povrniti tožencu B. V. stroške pritožbenega postopka v znesku 329,08 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, I 2005/09898, z dne 17.10.2005 v 1. in 3. točki izreka ter tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 1.214,80 EUR.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, ter predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje povsem nekritično sledilo izpovedbi toženca. Po drugi strani sodišče v celoti negira izpovedbo B. Š., ki nima nobenega interesa v tej pravdi. Tudi izvedeniško mnenje sodišče ni povzelo pravilno in je izvedenčevo izpovedbo na naroku povsem drugače interpretiralo. Do nesreče med tožencem, ki je vozil pod močnim vplivom alkohola, in B. Š., ki je vozil tovorno vozilo, je prišlo v trenutku, ko je B. Š. z vklopljenim desnim smernikom zavijal na dovozno pot do stanovanjskih hiš, kjer živi. Pri tem je moral zaradi velikosti vozila zajeti lok pred zavijanjem, tako da je deloma zapeljal na pas, ki je namenjen za razvrstitev vozil za zavijanje v levo, pri čemer se ni ustavil, kot to napačno navaja sodišče, v trenutku, ko je s prvim delom tovornega vozila že zapeljal na dovozno pot, pa je v sredino desnega dela njegovega vozila trčil toženec s svojim vozilom, to pa brez zaviranja. Sodišče prve stopnje je napačno navedlo, da je B. Š. stal na pasu za razvrščanje vozil v levo. Ni jasno, od kje takšno sklepanje, saj ne tožeča stranka ne B. Š. nista tega navajala. Da bi B. Š. stal na navedenem pasu tudi ni logično. B. Š. je trdil, da je deloma moral zapeljati na ta pas, pri čemer izvedenec ni mogel ugotoviti, ali je zapeljal le deloma ali v celoti. Sodišče je glede te okoliščine po svoje interpretiralo in celo spreminjalo ugotovitve izvedenca, ko navaja, da naj bi izvedenec ugotovil, da je bil tovornjak popolnoma na pasu za zavijanje v levo, sicer manevra B. Š. sploh ne bi mogel izvesti. Izvedenec je v svojem mnenju jasno navedel, da je potrebno zapeljati bolj v levo, koliko, pa ni mogoče ugotoviti z analizo. Sodišče prve stopnje ni sledilo trditvam B. Š., da je imel vklopljen desni smernik, pri čemer ni navedlo konkretnih razlogov. Ni res, da je bil policijski zapisnik narejen zgolj na podlagi izjave B. Š.. Policisti so povedali, da se pogovor opravi z vsemi udeleženci (prometne nesreče). Ni logično, da bi nekdo, ki zavija v desno, imel prižgan levi smernik, kot to trdi toženec, kateremu sodišče nekritično sledi. Tudi izvedenec kot strokovnjak z večletnimi izkušnjami ni verjel, da bi imel B. Š. vklopljen levi smernik. Sicer pa je sam toženec izpovedal, da je pred nesrečo opazoval vožnjo B. Š., pri čemer naj bi ta enkrat imel prižgan desni smernik, drugič pa ne, kar pomeni, da ga nikoli ni videl imeti prižganega levega smernika. Toženec tudi ni najbolj verodostojen, saj trdi, da sploh ne ve, ali so mu kri vzeli, čeprav je iz policijskega zapisnika razvidno, da mu je bila kri odvzeta zaradi analize, s katero je bilo ugotovljeno, da je imel v krvi 1,25 g/kg etilnega alkohola, torej je bil močno vinjen. Toženec pa je trdil, da tega dne sploh ni pil. Toženec zaradi svojega oslabljenega psihofizičnega stanja, ki je bila posledica njegove močne vinjenosti, ni pravočasno videl desni smernik na tovornem vozilu B. Š. in je v nasprotju s predpisi (2. odstavek 40. člena Zakona o varnosti cestnega prometa – ZVCP) zapeljal mimo B. Š., čeprav to ne bi smel, glede na to, da je imel B. Š. vklopljen desni smernik. Izvedenec je izpovedal, da je Š. ravnanje označiti kot način vožnje, saj zaradi velikosti in ostalih značilnosti tovornega vozila ni mogel zaviti drugače, kot je to storil kritičnega dne. Izvedenec je jasno povedal, s kolikšno verjetnostjo je Š. izjava o desnem smerniku verodostojna. Sodišče je povzelo en del izvedenčeve izpovedbe, in sicer, da bi toženec v enem ali par odstotkih lahko sklepal, da Š. tovornjak ne bo zavil v levo, kot odgovor na vprašanje sodišča, ki pa je po oceni tožeče stranke bilo povsem brez pomena in zavajajoče, saj je bistvenega pomena v tej pravdi ravno to, ali je bil vklopljen desni ali levi smernik. Sodišče v večjem delu povsem negira izvedeniško mnenje, ker meni, da je sodni izvedenec gradil svoje mnenje na subjektivnem dojemanju in izkustveni oceni. Mnenje je upoštevalo le v delu, ki mu je šlo na roko pri razlagi njegove odločitve. Takšno ravnanje je nesprejemljivo, saj je izvedenec oseba s strokovnim znanjem. Poleg tega je večina tovrstnih izvedeniških mnenj glede na pomanjkljivo dokumentacijo o samih nesrečah grajena ravno na izkustveni oceni izvedencev in so kot takšna izvedeniška mnenja za sodišča in stranke povsem zadostna.

Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je sicer zapisalo, da je B. Š. pred začetkom zavijanja na desno s tovornjakom stal na pasu za zavijanje v levo, vendar pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da z besedo „stal“ sodišče prve stopnje ni mislilo dobesedno, da se je B. Š. s tovornjakom ustavil, ampak da se je z njim nahajal na tem prometnem pasu (da se je B. Š. s tovornjakom premikal, ne pa stal, izhaja tudi iz toženčeve izpovedbe).

Tožnica napada dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je B. Š. pred zavijanjem v desno bil s tovornjakom popolnoma na prometnem pasu za zavijanje v levo, ker naj bi se v resnici na njem nahajal le deloma, ter da sodišče prve stopnje pri tem napačno interpretira tudi ugotovitve sodnega izvedenca. Drži, da sodni izvedenec ni ugotovil, da je bil B. Š. s tovornjakom popolnoma na prometnem pasu za zavijanje v levo, saj je sodni izvedenec v izvedenskem mnenju (5. točka) pojasnil, da ni bilo mogoče ugotoviti, ali je B. Š. zapeljal na ta prometni pas le delno ali v celoti (do polne sredinske črte). Vendar pa iz celotnega konteksta izvedenčevih ugotovitev izhaja, da je moral biti Š. tovornjak po izvedenčevem mnenju na prometnem pasu za zavijanje v levo skoraj v celoti. Sodni izvedenec namreč ugotavlja, da mora B. Š. z glavne ceste polkrožno zaviti v desno, da lahko pripelje do svoje hiše na naslovu I. 174, pri čemer je potrebno s tovornjakom prej zapeljati bolj v levo (torej v znatnejšem obsegu), da B. Š. samo s prometnega pasu za vožnjo naravnost sploh ne more zaviti v uvoz na desno, zato je moral tedaj lok zavijanja povečati na ta način, da se je pred zavijanjem pomaknil v levo, na prometni pas za zavijanje na levo, s tem pa je za njim vozeči toženec imel sproščen pas za vožnjo naravnost (če je bil prometni pas sproščen, že osnovna pravila logičnega mišljenja vodijo do zaključka, da Š. tovornjak ni mogel biti na toženčevem prometnem pasu), da je glede na skici obeh udeležencev prometne nesreče tovornjak zavijal na uvoz do Š. hiše s prometnega pasu za zavijanje v levo, pri čemer je bilo samo trčenje na prometnem pasu za smer naravnost, da je B.Š. (s tovornjakom) prečkal pas za vožnjo naravnost s pasu za zavijanje v levo (vse to izhaja iz pisnega izvedenskega mnenja) ter da z veliko verjetnostjo meni, da je B. Š. moral s tovornjakom iti precej levo, če je želel zaviti v desno. Ob izpovedbah pravdnih strank (toženec je trdil, da je bil Š. tovornjak na prometnem pasu za zavijanje v levo; B. Š. je najprej izpovedal, da je bil delno na prometnem pasu za zavijanje v levo, ker mora narediti lok, pri čemer je skušal zmanjšati pomen protipredpisnega načina svoje vožnje tako, da je v nasprotju z nesporno ugotovitvijo, da so označene smeri voženj za levo in naravnost na dveh prometnih pasovih v smeri njegove vožnje pred križiščem – trdil, da smeri nista označeni, nato pa je še izpovedal, da polne črte ni prevozil, je pa zavil na prometni pas za levo - pozneje torej ni več trdil, da je na ta pas zavil le delno) in skicah prometne nesreče obeh udeleženih voznikov (toženec je označil tovornjak v celoti na prometnem pasu za zavijanje v levo, B. Š. pa je v svoji skici označil položaj tovornjaka pred trčenjem tako, da je bil z zadnjim delom v celoti na prometnem pasu za zavijanje v levo oziroma je zadnji levi del tovornjaka segal celo preko sredinske črte vozišča) ter celo trditvi tožeče stranke same (list. št. 15), da se je B. Š. pred zavijanjem postavil na sredino cestišča (kar pomeni najmanj to, da je tovornjak bil v celoti na prometnem pasu za zavijanje v levo) je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je B. Š. s tovornjakom pred začetkom zavijanja v desno v celoti nahajal na prometnem pasu za zavijanje v levo.

Pritožba obširno graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da B. Š. ni vključil desnega smernika za zavijanje v desno. Pritožbeno sodišče meni, da vprašanje, ali je B. Š. vključil desni smernik ali ne, niti ni bistvenega pomena za odločitev v zadevi. Sodišče prve stopnje se pravilno sklicuje na posamezna določila ZVCP, ki so materialnopravna podlaga za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka tudi v primeru, da je imel Š. tovornjak vključen desni smernik. B. Š. je kršil 36. člen ZVCP, ko se je pred križiščem razvrstil na prometni pas za zavijanje v levo, čeprav je nameraval zavijati v desno (takšnega manevra ne bi smel izvajati – pri tem je brez vsakega pomena okoliščina, da s tovornjakom s prometnega pasu za smer naravnost ni mogoče zaviti v desno in do Š. hiše). Ko je bil razvrščen na prometnem pasu za zavijanje v levo, pa bi moral B. Š. upoštevati tudi prepoved menjave prometnega pasu v križišču (1. odstavek 41. člena ZVCP), a je prekršil tudi to pravilo. Toženec je glede na 2. člen ZVCP, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, smel pričakovati, da bo B. Š. spoštoval predpise o varnosti cestnega prometa, kar je v dani situaciji pomenilo, da ne bo zavil v desno. Tudi v primeru, če je imel tovornjak vključen desni smernik, je toženec lahko pričakoval najmanj to, da ga bo B. Š., če bo že kršil 41. člen ZVCP, vsaj pustil mimo, kar bi bil B. Š. (iz izvedenskega mnenja izhaja, da je B. Š. tedaj vozil z nižjo hitrostjo od toženčeve, saj je zavijal s hitrostjo okoli 15 km/h, toženec pa je tedaj vozil s hitrostjo okoli 40 km/h) dolžan storiti tudi v primeru, da ne bi šlo za vožnjo v križišču (1. odstavek 23. člena ZVCP). Stališče tožeče stranke, da je toženec ravnal v nasprotju s predpisi, ko je zapeljal mimo B. Š., je pri tem napačno. Pritožba se zmotno sklicuje na 2. odstavek 40. člena ZVCP-1, saj ta predpis v času obravnavanega dogodka še ni veljal. Očitno ima pritožba v mislih določbo 2. odstavka 35. člena ZVCP, ki pa v tej zadevi ne pride v poštev, saj se nanaša na drugačno prometno situacijo od te, ki je predmet obravnavanja. Ob takšnem položaju je brezpredmetno razpravljati o tožničini trditvi, da je bilo vprašanje izvedencu na glavni obravnavi zavajajoče (o sklepanju toženca, da tovornjak ne bo zavil levo), enako pa velja tudi za njeno trditev, da sodišče prve stopnje v večjem delu ni upoštevalo izvedenskega mnenja (pritožba niti ne pove konkretno, katerega dela izvedenskega mnenja sodišče prve stopnje ni upoštevalo). Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da je prometno nesrečo povzročil B. Š. ter da toženčeva alkoholiziranost ni bila v vzročni zvezi s prometno nesrečo, zaradi česar toženec tudi ni izgubil zavarovalnih pravic.

Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena in 353. člen ZPP). Ker tožeča stranka ni uspela v sporu, je dolžna povrniti tožencu stroške odgovora na pritožbo v znesku 329,08 EUR (1. odstavek 154. člena in 1. odstavek 165. člena ZPP). Stroški so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah, po višini pa so razvidni iz posamičnih postavk specificiranega stroškovnika v toženčevem odgovoru na pritožbo. V primeru zamude je tožnica dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti (2. odstavek 313. člena ZPP in 1. odstavek 299. člena OZ).