Jedro

Stališče tožeče stranke, da bi jo tožena stranka z obnovitvenim razlogom morala seznaniti že pred izdajo sklepa o obnovi oziroma takoj, ko je zanj izvedela, v določbah zakona ni utemeljeno. Davčni organ je v tem pogledu vezan le na predpisani prekluzivni rok za začetek obnove.

Zoper sklep o obnovi postopka v skladu s sedmim odstavkom 89. člena ZDavP-2 (samostojna) pritožba ni dovoljena. Sklep se lahko izpodbija v pritožbi zoper odločbo, izdano v obnovljenem postopku.

Davčni organ je skladno s 97. členom ZDavP-2 dolžan preplačano dohodnino vrniti v roku 30 dni od vročitve odločbe. Dejstvo, da je v času vračila dohodnine tožnici vedel za obnovitveni razlog, na njegovo obveznost vračila preplačane dohodnine v predpisanem roku ne vpliva.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je bila tožeči stranki v obnovljenem postopku odmerjena dohodnina za leto 2009 v znesku 3.435,25 EUR. Plačana akontacija dohodnine znaša 4.953,21 EUR in presega odmerjeno dohodnino za 1.517,96 EUR. Ker je bil po prvotni odmerni odločbi z dne 31. 5. 2010 tožeči stranki vrnjen znesek 2.060,85 EUR, ji je z odločbo naloženo plačilo razlike v znesku 542,89 EUR.

2. Iz obrazložitve sledi, da je bila obnova postopka začeta s sklepom št. 4210-17379/2010 z dne 23. 11. 2010. V obnovljenem postopku je bilo ugotovljeno, da je posebno olajšavo za vzdrževanega družinskega člana A.A., ki je bila z odmerno odločbo v celoti priznana tožeči stranki, uveljavljal tudi zavezanec B.B., ki mu je bila z odločbo o odmeri dohodnine za leto 2009 olajšava priznana v višini 1.696,08 EUR. Po desetem odstavku 114. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) se za istega vzdrževanega družinskega člana v davčnem letu prizna posebna olajšava samo enemu zavezancu, drugemu pa le morebitna razlika do celotne višine olajšave. V primeru, da se zavezanci ne morejo sporazumeti, kdo izmed njih bo uveljavljal posebno olajšavo za istega družinskega člana, se v skladu z enajstim odstavkom istega člena vsakemu zavezancu prizna sorazmerni del olajšave. Skladno z navedenim se tožeči stranki v obnovljenem postopku prizna posebna olajšava v skupnem znesku 4.052,69 EUR in ne v višini 5.748,77 EUR, ki ji je bila priznana prvotno.

3. Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-01-174/2011 z dne 16. 6. 2011 pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo. Odločitev, da se postopek obnovi in odmeri dohodnina v obnovljenem postopku, sta po presoji pritožbenega organa pravilna iz razlogov, ki jih navede davčni organ prve stopnje, in tistih, s katerimi jih dopolni pritožbeni organ.

4. Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu in z njo ugovarja postopku izdaje izpodbijane odločbe, saj v njem ni bila obveščena o novih dejstvih, ki jih je tožena stranka pridobila 9. 6. 2010. Tožeča stranka je olajšavo za vzdrževane družinske člane uveljavljala pravilno in pravočasno. Ob prejemu informativnega izračuna dohodnine ni vložila ugovora in je bila ob nakazilu razlike prepričana, da je izračun dohodnine pravilen. Ob prejemu sklepa o obnovi postopka odmere dohodnine je šele prvič izvedela, da je bivši mož v pritožbenem postopku uveljavljal sina A.A. kot vzdrževanega družinskega člana. Z njim nima nikakršnih stikov, zato o novih dejstvih ni bila informirana. Ker je z njimi tudi ni seznanila tožena stranka, ki je edina imela vpogled v postopek odmere dohodnine tako tožeče stranke kot bivšega moža, je tožeča stranka v veri, da je izdan informativni izračun pravilen, denar, ki ga je dne 28. 7. 2010 prejela iz naslova vračila dohodnine, porabila (predvsem za potrebe otroka in njegovega šolanja). Kolikor bi bila o dvomu v pravilnost informativnega izračuna dohodnine obveščena, bi ravnala drugače. Tožbo vlaga, ker ni imela možnosti ugovora na postopek odmere dohodnine, in predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno: odpravi), toženi stranki pa naloži vračilo zneska 542,89 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od dneva, ko je tožena stranka zadržala nakazilo iz naslova vračila dohodnine za leto 2010 do dneva vračila.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z določbami materialnega in procesnega zakona, na katerega se sklicuje. Sodišče se strinja tudi z razlogi izpodbijane odločitve, kot jih v pritožbenem postopku dopolni davčni organ druge stopnje. Nanje se zato sklicuje in jih skladno z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne ponavlja.

7. Obnova postopka se začne z izdajo sklepa o obnovi. Do kršitve načela zaslišanja stranke pred izdajo sklepa o obnovi in s tem pred začetkom postopka obnove, ne more priti. Stališče tožeče stranke, da bi jo tožena stranka z obnovitvenim razlogom morala seznaniti že pred izdajo sklepa o obnovi oziroma takoj, ko je zanj izvedela, pa v določbah zakona tudi ni utemeljeno. Davčni organ je v tem pogledu vezan le na predpisani prekluzivni rok za začetek obnove.

8. V obnovljenem postopku odmere dohodnine pa je bilo tožeči stranki sodelovanje omogočeno, postopka se je udeleževala in bila seznanjena vsemi dejstvi in okoliščinami, ki so pomembne za odločitev.

9. Zoper sklep o obnovi postopka skladno z sedmim odstavkom 89. člena ZDavP-2 (samostojna) pritožba ni dovoljena. Sklep se lahko izpodbija v pritožbi zoper odločbo, izdano v obnovljenem postopku. Kolikor se tožbeni ugovor nanaša možnost pravnih sredstev zoper sklep, je iz navedenih razlogov neutemeljen. Sodišče tudi ugotavlja, da je tožeča stranka, skladno s pravnim poukom sklepa, sklep o obnovi postopka izpodbijala s pritožbo zoper odločbo, do njenih ugovorov pa se v obrazložitvi svoje odločbe v celoti in pravilno opredeli davčni organ druge stopnje.

10. Kot tožnici pravilno pojasnjuje že pritožbeni organ, je davčni organ skladno s 97. členom ZDavP-2 dolžan preplačano dohodnino vrniti v roku 30 dni od vročitve odločbe. Dejstvo, da je davčni organ v času vračila dohodnine tožnici vedel za obnovitveni razlog, pa na njegovo obveznost vračila preplačane dohodnine v predpisanem roku ne vpliva.

11. Ker je glede na navedeno izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa sodišče ni našlo, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 12. V zadevi je odločilo na seji, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).