Jedro

Tožnik s tožbo zahteva plačilo razlike iz naslova premalo izplačanih plač od oktobra 2007 do aprila 2010, plačilo regresa (razlike) za letni dopust od leta 2008 do 2011, plačilo božičnice od 2007 do 2011, plačo od maja 2010 do izbrisa delodajalca, družbe D.E. d.o.o. iz sodnega registra, plačilo karenčne odškodnine za spoštovanje konkurenčne prepovedi in plačilo odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi (prenehanje delodajalca - izbris družbe iz sodnega registra). Zahtevki temeljijo na Delovni pogodbi za poslovodjo, sklenjeni med tožnikom in družbo D.E. d.o.o., z dne 1. 12. 2006, katere družbenika sta bila tožnik (10%) in toženka (90%). Po vsebini gre za pogodbo o sklenitvi delovnega razmerja za nedoločen čas (tožnik je bil imenovan za poslovodjo), z vsemi pravicami in obveznostmi iz tako sklenjenega delovnega razmerja, v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji pa je v skladu s 1/a točko 5. člena Uredbe Bruselj I oseba s stalnim prebivališčem (sedežem) v državi članici lahko tožena v drugi državi članici pred sodiščem v kraju izpolnitve obveznosti. Da je kraj izpolnitve obveznosti v R Sloveniji (Murska Sobota), pa sta se pogodbeni stranki izrecno dogovorili (člen 16 Delovne pogodbe za poslovodjo).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo ugovor sodne pristojnosti slovenskega sodišča. Sklicevalo se je na Uredbo sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. 11. 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Bruseljska uredba I), in sicer na njen 22. člen.

2. Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) s takšno presojo sodišča prve stopnje ne soglaša. Poudarja, da pod pojmom mednarodne pristojnost razumemo pristojnost sodišč neke države za sojenje v sporih s tujimi elementi (tretji odstavek 18. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Temeljna navezna okoliščina je domicil ali sedež toženke (primerjaj dr. Vesna Rijavec, Pravdni postopek s komentarjem, II. knjiga, GV Založba, 2006, stran 552). Poleg določb Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP) je treba pri presoji pristojnosti upoštevati tudi določbe Uredbe Bruselj I. Pritožnica poudarja, da se predmetni spor ne vodi zaradi ugotovitve veljavnosti ustanovitve, ničnosti ali prenehanja gospodarskih družb, temveč zaradi plačila zneska 156.886,43 EUR z obrestmi. Iz vsebine tožbe izhaja, da tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) s tožbo zahteva plačilo razlike zaradi domnevno premalo izplačanih plač, regres za letni dopust, plačilo božičnice, plačilo karenčne odškodnine zaradi spoštovanja konkurenčne prepovedi in plačila odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi prenehanja družbe (delodajalca). Zahteva tudi povračilo zneskov, ki naj bi jih tožnik poravnal zaradi izvršilnih postopkov zoper družbo, ki je bila njegov delodajalec. Pravno podlago zahtevka torej predstavlja pogodba o zaposlitvi med tožnikom in izbrisano družbo D.E. d.o.o. z dne 1. 12. 2006. Pasivna legitimacija toženke je podana na podlagi določb Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), in sicer odgovornosti aktivnih družbenikov za izpolnitev obveznosti izbrisane družbe.

V posledici tega je zmotno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da gre za izključno pristojnost sodišč države članice, v kateri ima gospodarska družba sedež. Tudi, če bi sledili temu stališču, bi bilo v predmetnem postopku izključno pristojno sodišče v R Nemčiji, kjer ima toženka sedež. Sedež družbe je namreč primarna navezna okoliščina po Uredbi Bruselj I (prvi odstavek 2. člena). Glede na razloge izpodbijanega sklepa pritožnica še poudarja, da med pravdnima strankama ni sporno, katero pravo je treba v konkretnem primeru uporabiti, temveč je sporna sodna pristojnost. Iz povzetega izhaja, da so razlogi o odločilnih dejstvih izpodbijanega sklepa nejasni in med seboj v nasprotju, to pa pomeni da je podana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Toženka poudarja, da je v pripravljalni vlogi z dne 8. 7. 2014 podrejeno, v kolikor bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je za sojenje pristojno sodišče v R Sloveniji, ugovarjala tudi stvarni pristojnosti Okrožnega sodišča v Murski Soboti. Poudarila je, da tožbeni zahtevek tožnice temelji na pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 12. 2006, zahtevki iz naslova neizplačanih plač, regresa, božičnice, nadomestila za spoštovanje konkurenčne prepovedi in odpravnine zaradi prenehanja delovnega razmerja, pa so tipične pravice iz delovnega razmerja, ki jih delavec lahko zahteva od pravnega naslednika delodajalca izključno pred krajevno pristojnim delovnim sodiščem. Tožnica se je sklicevala tudi na sodno prakso in v skladu s tem navedla, da je delovno sodišče pristojno za odločanje v sporu, v kolikor je namesto delodajalca, ki je izbrisan iz sodnega registra, tožen aktivni družbenik kot njegov univerzalni naslednik (odločbi Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Pdp 915/2005 z dne 27. 10. 2006 in Pdp 780/2013 z dne 29. 8. 2013). Zaradi tega je toženka predlagala, da naj se naslovno sodišče na podlagi prvega odstavka 19. člena ZPP izreče za stvarno nepristojno in zadevo v skladu z določbo 23. člena ZPP odstopi pristojnemu sodišču. Sodišče prve stopnje, ki je odločilo, da je v zadevi pristojno sodišče v R Sloveniji, se do podrejenega ugovora stvarne pristojnosti toženke ni opredelilo. Tudi zaradi tega je podana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vse to je imelo za posledico, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo oziroma ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP).

5. Po tako opravljenem preizkusu najprej ugotavlja, da pritožbeni očitek procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP ni utemeljen.

6. Res je, kar poudarja pritožba, da v obravnavani zadevi ni sporno, katero pravo je treba uporabiti, ampak je (primarno) sporno vprašanje mednarodne pristojnosti. Tako je zadevo razumelo tudi sodišče prve stopnje in se v tem kontekstu pravilno sklicevalo na Uredbo Bruselj I, ki velja v gospodarskih in civilnih zadevah, v primeru, ko ima tožena stranka prebivališče v državi članici EU (če tožena stranka nima prebivališča v državi članici EU, je za presojo mednarodne pristojnosti treba uporabiti določbe ZMZPP). Zavzelo je stališče, čeprav nepravilno, da je treba uporabiti pravila o izključni pristojnosti iz 2. točke 22. člena Uredbe Bruselj I in okviru tega zaradi ugotovitve stalnega prebivališča (sedeža) gospodarske družbe presojalo uporabo pravil mednarodnega zasebnega prava. Očitek pritožnice, da so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju, in da je zato podana procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 399. v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP tako ni utemeljen.

7. Res je, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do nadaljnjega ugovora toženke, da so zahtevki po tožbi povezani s pravicami iz delovnega razmerja, za takšne zahtevke pa je v skladu s točko b prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1) stvarno pristojno delovno sodišče, vendar pa mu ni mogoče očitati, da je tudi zaradi tega storilo očitano procesno kršitev. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, pa čeprav bi moralo uporabiti pravila o posebni in ne o izključni pristojnosti, ustrezno obrazložilo, tako da pritožbeni očitek ni utemeljen. Bo pa moralo v nadaljevanju presoditi še ugovor stvarne (ne)pristojnosti Okrožnega sodišča v Murski Soboti.

8. Kot izhaja že iz gornjih razlogov, je treba v obravnavani zadevi uporabiti pravila o posebni pristojnosti iz 1/a točke 5. člena Uredbe Bruselj I(1). Na to okoliščino je toženka v postopku na prvi stopnji (med drugim) utemeljeno opozarjala, pri čemer pa v tem kontekstu nima prav, da je zato, ker je temeljna obveznost po tožbi plačilo denarnih zneskov, za sojenje pristojno sodišče v R Nemčiji.

9. Tožnik s tožbo zahteva plačilo razlike iz naslova premalo izplačanih plač od oktobra 2007 do aprila 2010, plačilo regresa (razlike) za letni dopust od leta 2008 do 2011, plačilo božičnice od 2007 do 2011, plačo od maja 2010 do izbrisa delodajalca, družbe D.E. d.o.o. iz sodnega registra, plačilo karenčne odškodnine za spoštovanje konkurenčne prepovedi in plačilo odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi (prenehanje delodajalca - izbris družbe iz sodnega registra). Zahtevki temeljijo na Delovni pogodbi za poslovodjo, sklenjeni med tožnikom in družbo D.E. d.o.o., z dne 1. 12. 2006, katere družbenika sta bila tožnik (10%) in toženka (90%). Po vsebini gre za pogodbo o sklenitvi delovnega razmerja za nedoločen čas (tožnik je bil imenovan za poslovodjo), z vsemi pravicami in obveznostmi iz tako sklenjenega delovnega razmerja, v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji pa je v skladu s 1/a točko 5. člena Uredbe Bruselj I oseba s stalnim prebivališčem (sedežem) v državi članici lahko tožena v drugi državi članici pred sodiščem v kraju izpolnitve obveznosti. Da je kraj izpolnitve obveznosti v R Sloveniji (Murska Sobota), pa sta se pogodbeni stranki izrecno dogovorili (člen 16 Delovne pogodbe za poslovodjo). Pri tem ni odločilno, da je bila pogodbena stranka (družba D.E. d.o.o.) 26. 8. 2011 izbrisana iz sodnega registra. Takrat je še veljal 442. člen ZFPPIPP, ki je v šestem do desetem odstavku določal, da aktivni družbeniki izbrisane družbe kot njeni pravni nasledniki upnikom solidarno odgovarjajo za izpolnitev njenih morebitnih obveznosti. Na tej pravni podlagi tožnik tudi utemeljuje svoj tožbeni zahtevek. Šele z določbo 18. člena Zakona o postopkih za uveljavitev ali odpustitev odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih gospodarskih družbe, ki je začel veljati 17. 11. 2011, so namreč prenehale veljati določbe šestega do desetega odstavka 442. člena in 496. člen ZFPPIPP.

10. Glede na navedeno ni dvoma, da je za sojenje v obravnavani zadevi pristojno sodišče R Slovenije, a ne na podlagi 2. točke 22. člena, ampak na podlagi 1. točke 5. člena Uredbe Bruselj I. 11. Z gornjimi argumenti sodišče druge stopnje zavrača pritožbene očitke v zvezi s vprašanjem mednarodne pristojnosti.

12. Bo pa moralo sodišče prve stopnje v nadaljevanju presoditi še ugovor stvarne (ne)pristojnosti Okrožnega sodišča v Murski Soboti. Glede na pravno naravo sklenjene Delovne pogodbe za poslovodjo z dne 1. 12. 2006 in vsebino zahtevkov (razen tistega, ki se nanaša na povračilo zneskov, ki naj bi jih tožnik plačal zaradi izvršilnih postopkov zoper družbo), se tudi sodišču druge stopnje, ne le pritožnici, utemeljeno postavlja pomislek o pristojnosti rednega sodišča. Po določbi prvega odstavka, točke b 5. člena ZDSS-1 je namreč delovno sodišče pristojno za odločanje o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njegovimi pravnimi nasledniki. To izhaja (tudi) iz sodne prakse, na katero se sklicuje pritožnica.

13. Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

14. Ker toženka s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1) : Oseba s stalnim prebivališčem v državi članici je lahko tožena v drugi državi članici v zadevah v zvezi s pogodbenimi temelji pred sodiščem v kraju izpolnitve zadevne obveznosti.