Jedro

Trikratna prodaja najmanj 45 g marihuane dvema tujima državljanoma je ob podrobno ugotovljenih in obrazloženih olajševalnih in obteževalnih okoliščinah tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno rezultirano v izrečeni pogojni obsodbi obtožencu ter v njej določeni enoletni zaporni kazni in preizkusni dobi štirih let. Pritožbo obtoženčevega zagovornika, v kateri se zavzema za izrek nižje zaporne kazni in krajše preizkusne dobe v okviru izrečene pogojne obsodbe, je zato sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek

Pritožba obt. zagovornika se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi. Obtoženec je dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati povprečnino v višini 50.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obt. M.Š. spoznan za krivega kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po čl. 245/I KZ SFRJ ter mu je bila izrečena pogojna obsodba in v njej določeni kazen enega leta zapora in preizkusna doba štirih let, v plačilo pa mu je bila naložena tudi povprečnina v višini 100.000,00 SIT. Zoper sodbo se je pritožil obtoženčev zagovornik zaradi odločbe o kazenski sankciji ter predlagal, da pritožbeno sodišče izrek o kazni spremeni tako, da obtožencu ob uporabi omilitvenih določil izreče krajšo zaporno kazen in krajšo preizkusno dobo. Višji državni tožilec je v pisnem mnenju in na seji senata predlagal ugoditev pritožbi. Pritožba ni utemeljena. Po proučitvi podatkov kazenskega spisa in pritožbenih navedb obtoženčevega zagovornika sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vse obteževalne in olajševalne okoliščine pravilno ugotovilo ter jih tudi ustrezno ovrednotilo. Kakor je po eni strani upoštevalo, da je za takšno kaznivo dejanje zagrožena visoka zaporna kazen (od enega do desetih let), da obtoženec občasno še vedno uživa drogo, da ni redno zaposlen in da je najmanj trikrat prodal drogo kupcema iz druge države, tudi ni prezrlo podatka, da zoper njega ne teče noben drug kazenski postopek, da je vendarle prodajal marihuano odvisnikoma in da pri tem ni šlo niti za veliko količino, niti za nevarno mamilo. Ob že omenjeni zagroženi visoki zaporni kazni za takšno kaznivo dejanje ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb obtoženčevega zagovornika, da je uporaba marihuane v nekaterih evropskih državah celo legalizirana, da je sedaj obtoženec občasno zaposlen in ne kadi več "trave", saj se je sodišče prve stopnje ob povedanem utemeljeno oprlo na podatke, ki jih je ob zaslišanju pri preiskovalnem sodniku o sebi dal obtoženec, pri čemer je tudi pravilno ugotovilo, da glede na odločitev obtoženca, da se na glavni obravnavi ne bo zagovarjal, z drugimi relevantnimi podatki ne more razpolagati. Zato sta tudi po oceni pritožbenega sodišča določeni zaporna kazen in preizkusna doba ekvivalentne vsem ugotovljenim obteževalnim in olajševalnim okoliščinam, ob bok katerim pa sodišče druge stopnje vendarle dodaja, da obtoženec kot prodajalec droge najverjetneje ni nastopal le v obravnavani kazenski zadevi, saj je v svojem zagovoru pred preiskovalnim sodnikom sam povedal, da je bil v letu 1992 štiri mesece zaprt v N. zaradi poskusa vnosa droge in da je prav zato sklenil, da se s takimi stvarmi ne bo več ukvarjal, pa je prav ta kazenski postopek pokazal, da sebi danih zagotovil ni izpolnil. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in ker ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ni ugotovilo kršitev zakona iz I. odst. 383. čl. ZKP, je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Ker obtoženec s pritožbo ni uspel, mora plačati tudi stroške pritožbenega postopka v obliki povprečnine, katere višino je sodišče druge stopnje določilo ob upoštevanju istih okoliščin, kot je to storilo sodišče prve stopnje glede stroškov kazenskega postopka.