Jedro

S trenutkom, ko je kupec v skladu s pravili ZIZ postal lastnik sporne nepremičnine, je lastninska pravica prejšnjih lastnikov v skladu s 45. členom ZTLR prenehala. Navedeno pomeni, da četudi sta tožnika ob vložitvi tožbe bila solastnika sporne nepremičnine (v tožbi na nedopustnost izvršbe je bilo kot predhodno vprašanje ugotovljeno, da nista bila), je njuna lastninska pravica s trenutkom, ko jo je pridobil kupec, prenehala in njuna tožba na ugotovitev obstoja lastninske pravice ni mogla biti več utemeljena.

Če sodišče kljub pripoznavi tožbenega zahtevka ne izda sodbe na podlagi priznave, ker zmotno šteje, da so podane ovire za prosto razpolaganje strank z zahtevki iz tretjega odstavka 3. člena ZPP, stori s tem kršitev določb pravdnega postopka relativne narave. Nujni pogoj za uspešno uveljavitev tega revizijskega razloga (relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v postopku na prvi stopnji in perpetuirano v postopku na drugi stopnji) pa je možnost vpliva zatrjevane procesne kršitve na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Ta pogoj pa ni izpolnjen, saj po stanju ob zaključku glavne obravnave, ki je edino upoštevano za odločanje in ko nobena od pravdnih strank po materialnem pravu ni imela nobenih upravičenj na nepremičninah iz tožbenega zahtevka, izpodbijana odločitev v nobenem primeru ne bi mogla biti drugačna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika zahtevala ugotovitev, da sta solastnika nepremičnine, vpisane v vl. št. 897 k.o..., in da sta jima zato toženca dolžna izstaviti listino, na podlagi katere se bosta lahko v zemljiško knjigo vpisala kot solastnika nepremičnine, in sicer vsak do 1/4. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnikov in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodbi temeljita na ugotovitvi, da je lastninska pravica na sporni nepremičnini v času pravde prešla na novega lastnika, ki je nepremičnino kupil na javni dražbi, opravljeni v okviru izvršilnega postopka, ki je tekel zoper toženi stranki. Sodišče prve stopnje je na podlagi te ugotovitve zaključilo, da je izpolnitev tožbenega zahtevka v danem primeru nemogoča, sodišče druge stopnje pa, da tožena stranka v tej pravdi ni več pasivno legitimirana. Tožnika v pravočasni reviziji zoper sodbo sodišča druge stopnje uveljavljata revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji najprej grajata odločitev sodišča, ki kljub pripoznavi tožbenega zahtevka s strani toženih strank ni izdalo sodbe na podlagi pripoznave. Tožnika trdita, da njun namen ni bil špekulativen in da tudi ni razvidno tisto pravno gradivo, ki bi narekovalo tak zaključek. Navajata, da jima je bila s postopanjem sodišča kršena ustavna pravica do enakosti v postopku in do sodnega varstva. Nadalje navajata, da sodišče ni dopustilo dokazov, ki sta jih predlagala in ki bi izkazovali njuna dejanska vlaganja v sporno nepremičnino. Tožnika se ne strinjata z ugotovitvijo, da toženca nista pasivno legitimirana v tem postopku. V zvezi s tem trdita, da je bistveno, da sta tožnika tožbeni zahtevek naperila zoper toženca, ko sta še bila zemljiškoknjižna lastnika sporne nepremičnine. Spremembe v lastništvu nepremičnine po njunem mnenju ne smejo in ne morejo vplivati na potek pravde. Vse posledice zoper toženo stranko preidejo na pravnega naslednika tožene stranke, ki je bil s pravdo, čeprav vanjo ni vstopil,seznanjen. Odtujitev stvari med pravdo nikakor ne more pomeniti, da tožena stranka ni pasivno legitimirana. Tožnika predlagata razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Revizija ni utemeljena. V obravnavanem primeru je odločilnega pomena dejstvo, da je bila sporna nepremičnina med tekom pravdnega postopka prodana na javni dražbi v okviru izvršilnega postopka, ki je tekel zoper toženi stranki. Z izročitvijo nepremičnine, po pravnomočnosti sklepa o domiku, je lastninska pravica prešla na kupca - novega lastnika. Gre za originarno pridobitev lastninske pravice, kar pomeni, da pridobiteljeva pravica ne izhaja iz pravice prednika. Kupec je postal lastnik sporne nepremičnine neodvisno od prejšnjih lastninskih razmerjih na sporni nepremičnini. S prehodom lastninske pravice tako ni prenehala le pasivna stvarna legitimacija tožencev, temveč kolikor je sploh kdaj obstajala, tudi aktivna stvarna legitimacija tožnikov. S trenutkom, ko je kupec v skladu s pravili Zakona o izvršbi in zavarovanju postal lastnik sporne nepremičnine, je lastninska pravica prejšnjih lastnikov po 45. členu tedaj še veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih prenehala. To pomeni, da četudi sta tožnika ob vložitvi tožbe bila solastnika sporne nepremičnine (v tožbi na nedopustnost izvršbe je bilo kot predhodno vprašanje ugotovljeno, da nista bila), je njuna (so)lastninska pravica s trenutkom, ko jo je pridobil kupec, prenehala in s tožbo na ugotovitev obstoja (so)lastninske pravice ne bi mogla več v nobenem primeru uspeti. Zato je sodišče prve stopnje, ki odloča glede na stanje ob koncu glavne obravnave, ravnalo materialnopravno pravilno, ko je njun tožbeni zahtevek zavrnilo, sodišče druge stopnje pa pravilno potrdilo tako sodbo sodišča prve stopnje. Z doslej obrazloženim pa je posredno že odgovorjeno tudi na revizijski očitek procesnopravne narave o neizdaji sodbe na podlagi pripoznave kljub (po mnenju tožnikov) odsotnosti slehernih zakonsko predvidenih ovir za njeno izdajo. Če sodišče kljub pripoznavi tožbenega zahtevka ne izda sodbe na podlagi pripoznave, ker zmotno šteje, da so podane ovire za prosto razpolaganje strank z zahtevki iz tretjega odstavka 3. člena ZPP, stori s tem kršitev določb pravdnega postopka relativne narave. Ta situacija se namreč razlikuje od obratne - ko sodišče v nasprotju z določbami zakona izda sodbo na podlagi pripoznave in ko je tako postopanje sodišča sankcionirano z opredelitvijo kršitve kot bistvene z absolutno naravo (7. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Takšno razlikovanje je utemeljeno spričo posledic ene in druge kršitve, saj je zaključek postopka brez nadaljnjega obravnavanja za stranke usodnejši v primerjavi z meritornim odločanjem o tožbenem zahtevku. V času pripoznave tožbenega zahtevka izdan sklep o izvršbi na v tej pravdi sporno nepremičnino po prepričanju tožnikov ni predstavljal ovire za izdajo sodbe na podlagi pripoznave v pomenu 1. točke tretjega odstavka 3. člena ZPP, saj ni šlo za razpolaganje strank, ki bi nasprotovalo prisilnim predpisom. Temu je glede na učinke zaznambe sklepa o izvršbi na nepremičnino proti poznejšim pridobiteljem lastninske pravice na tej nepremičnini (glej 144. člen tedaj veljavnega Zakona o izvršilnem postopku in 170. člen sedaj veljavnega Zakona o izvršbi in zavarovanju) sicer pritrditi, vendar sta sodišči prve in druge stopnje videli oviro za izdajo sodbe na podlagi pripoznave v določbi 2. točke tretjega odstavka 3. člena ZPP in tudi jasno obrazložili stališče o razpolaganju z zahtevkom, ki nasprotuje moralnim pravilom. Tožnika grajata tudi to stališče sodišč prve in druge stopnje. Glede na že zgoraj obrazloženo uveljavljata s tem kot revizijski razlog relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v postopku na prvi stopnji in (spričo neuspešnega uveljavljanja le-te v pritožbenem postopku) perpetuirano v postopku na drugi stopnji. Nujni pogoj za uspešno uveljavitev tega revizijskega razloga pa je možnost vpliva zatrjevane procesne kršitve na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Ta pogoj pa ni izpolnjen, saj po stanju ob zaključku glavne obravnave, ki je edino upoštevno za odločanje in ko nobena od pravdnih strank po materialnem pravu ni imela nobenih upravičenj na nepremičnini iz tožbenega zahtevka, izpodbijana odločitev v nobenem primeru ne bi mogla biti drugačna. Tudi dopustnost razpolaganja z zahtevkom se presoja po materialnem pravu, kar pomeni, da se načelo oficialnosti uveljavi vselej, kadar hoče stranka razpolagati z zahtevkom, pa nima te pravice po materialnem pravu. Zato revizijska graja prvostopenjske in drugostopenjske presoje razpolaganja strank v nasprotju z moralnimi pravili ne terja odgovora. Ker se po obrazloženem izkaže, da izpodbijani sodbi ni mogoče očitati ne zmotne uporabe materialnega prava niti uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je bilo treba revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.