Jedro

Uradnega zaznamka o vložitvi kazenske ovadbe, ki ima povsem drugačno pravno naravo od obvestil, ki jih osumljenec posreduje policiji na podlagi 148. člena ZKP, po 3. odstavku 83. člena ZKP iz spisa ni mogoče izločiti.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 80.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je obsojenega A.Š. s sodbo z dne 27.9.2000 spoznalo za krivega kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 4. v zvezi s 1. odstavkom 302. člena KZ in mu na podlagi 1. odstavka 50. člena KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 4. odstavku 302. člena KZ določilo kazen pet mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi treh let po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja.

Oškodovanca S.Š. je v skladu z 2. odstavkom 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Po 4. odstavku 95. člena ZKP je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP in odločilo, da mora obsojenec po 6. točki 2. odstavka 92. člena ZKP plačati povprečnino, določeno na 35.000,00 SIT. Višje sodišče v Mariboru je z v uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega A.Š. zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe, torej iz razlogov 1. do 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni (očitno tako, da obsojenca po 1. točki 358. člena ZKP oprosti obtožbe) in obsojenemu A.Š. prizna v postopku zahtevane stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne posamezne odločitve pa do plačila.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da v zahtevi zatrjevane kršitve zakona niso podane, vložena pa je bila tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovorniku obsojenega A.Š. ni mogoče pritrditi, ko v zahtevi zatrjuje, da je bila v postopku pred sodiščem prve stopnje prekršena obsojenčeva pravica do nepristranskega sodnika, določena v 23. členu Ustave Republike Slovenije (Ustave), ter da mu ni bila zagotovljena pravica do poštenega sojenja v kazenskem postopku, katerega sestavni del so pravice, ki izhajajo iz 22. člena Ustave in pravno jamstvo, ki jih določa 29. člen Ustave, pri čemer se vložnik sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča z dne 21.3.2002, opr. št. U-I-92/96. Vložnik svoje stališče utemeljuje z navedbami, da sodišče prve stopnje ni izločilo obvestil, ki sta jih policiji dala obsojenčeva hčerka M.Š. in svak D.P., prav tako pa ker ni izločilo uradnega zaznamka o sprejemu ustne kazenske ovadbe, ki jo je obsojenec vložil zaradi ravnanja policije in se v celoti nanaša na isti historični dogodek (listovna št. 25). Po mnenju zahteve gre za izjave, na katere se sodna odločba ne sme opirati in jih je po 83. členu ZKP potrebno izločiti iz spisa.

Vložnikovo stališče je že v izhodišču napačno. Po 3. odstavku 83. člena ZKP, veljavnem v času sojenja, je preiskovalni sodnik moral obvestila, ki so jih policiji na podlagi 148. člena ZKP dale presumptivno privilegirane priče, iz spisov izločiti samo, če so te izkoristile pravno dobroto in se v skladu z določbo 236. člena ZKP odrekle pričanju. Priči M.Š. in D.P. pa sta poučena, da glede na sorodstveno razmerje do obsojenca nista dolžna pričati, izjavila, da bosta in sta nato tudi pričala. Uradnega zaznamka o sprejemu ustne kazenske ovadbe, ki jo je obsojenec na podlagi 2. odstavka 147. člena ZKP, poučen v skladu z 288. členom KZ, vložil zoper svetlolasega policista, za katerega (takrat še) ni vedel, kako se piše, ni mogoče enačiti z obvestili, ki jih je obsojenec kot osumljenec podal policiji na podlagi 148. člena ZKP. Uradnega zaznamka o vložitvi kazenske ovadbe, ki ima povsem drugačno pravno naravo od obvestil, ki jih osumljenec na podlagi navedene določbe posreduje policiji, po 3. odstavku 83. člena ZKP iz spisa ni mogoče izločiti. S tega vidika pa se tudi izkaže, da seznanitev sodnice posameznice, ki je o zadevi meritorno odločala pred sodiščem prve stopnje, s temi listinami, ne pomeni nobenega (nedovoljenega) vpliva na njeno nepristranskost. Zato tudi niso podane kršitve iz 21., 23. in 29. člena Ustave, ki jih v zvezi s tem uveljavlja pritožnik, prav tako pa tudi ne s tem povezana kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena v zvezi s 3. odstavkom 83. člena ZKP.

Zahtevi tudi ni mogoče pritrditi, ko po vsebini uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, torej, da je bil kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega je bil obsojenec spoznan za krivega, kaznivo dejanje. Vložnikova razlaga določb 1. in 3. odstavka 241. člena Zakona o prekrških (ZP), ki je kot dopolnilna norma veljala v času storitve kaznivega dejanja, je pravilna. Pooblaščene uradne osebe so imele na podlagi takratne ureditve 241. člena ZP pooblastilo, da takoj na kraju samem izterjajo denarno kazen v določenem znesku od tistih, ki jih zalotijo pri prekršku. Taka izterjava denarne kazni je pomenila izvršbo, čeprav je bila ta praviloma mogoča šele po pravnomočnosti odločbe, s katero se obdolženec spozna za odgovornega za storjeni prekršek. Pri izterjavi denarne kazni takoj na kraju samem do pisne odločbe o prekršku ni prišlo, ker se prekršek takoj naznani ustno in zanj izreče denarna kazen na kraju samem. O plačani denarni kazni je pooblaščena uradna oseba izdala potrdilo. Vložnik ima tudi prav, da tega potrdila ni bilo mogoče enačiti z odločbo o prekršku, temveč je bilo samo dokaz, da je bila plačana kazen za prekršek. Če storilec prekrška denarne kazni na kraju storitve ni plačal, tako je bilo v obravnavanem primeru, mu je pooblaščena uradna oseba, ki je izrekla denarno kazen, v skladu s 3. odstavkom 241. člena ZP izdala plačilni nalog (položnico). Postopek s plačilnim nalogom je končan, ko pooblaščena uradna oseba, v konkretnem primeru je bil to policist Policijske postaje D. S.Š., na obvestilu o prekršku in plačilnem nalogu izpolni rubrike o prekršku, osebnih podatkih kršitelja, pravno opredelitvijo kršitve in višino izrečene kazni, ter ko plačilni nalog podpišeta kršitelj in policist. Sodišče je v pravnomočni sodbi ugotovilo, da policist S.Š. postopka za izdajo plačilnega naloga obsojenčevi hčerki M.Š. na kraju, kjer je nameraval opraviti to uradno dejanje, ni dokončal, ker mu je to na način, ugotovljen v sodbi, preprečil obsojenec. V pravnomočni sodbi je sodišče tudi ugotovilo, da je navedeni policist postopek zaključil šele pozneje na policijski postaji. Vložnik niti ne zatrjuje, da je M.Š. kazen, izrečeno za prekršek, plačala na kraju samem, pač pa na podlagi zmotne pravne presoje, da je bil postopek izdaje plačilnega naloga zaključen že s tem, ko je policist S.Š. M.Š. ustno naznanil prekršek in ji "predočil" višino denarne kazni zanj, zatrjuje, da obsojenec policistu ni mogel preprečiti tega uradnega dejanja, ker da je bilo že končano. Tako pravno naziranje pa je zmotno, saj bi bil ta postopek končan le v primeru, če bi M.Š. denarno kazen že plačala in bi ji policist o tem izdal potrdilo oziroma če bi policist dokončal uradno dejanje v zvezi z izdajo plačilnega naloga. To pa mu je po ugotovitvah v izpodbijani pravnomočni sodbi preprečil obsojenec.

Kolikor pa zahteva navaja, da je iz "poteka" dokaznega postopka razvidno, da je policist S.Š. priči M.Š. izročil potrdilo o plačani denarni kazni ter da sta tako skladno izpovedali M.Š. in obsojenec ter pomožni policist T.R., obsojenčev zagovornik ponuja lastno dokazno presojo, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi. Enako velja tudi za tiste vložnikove navedbe, da je obsojencu popolnoma nerazumljiv obstoj dveh potrdil "enega do konca izpolnjenega in drugega le delno izpolnjenega." Dejansko stanje zahteva izpodbija tudi s trditvami, da ni mogoče slediti ugotovitvam prvostopenjskega sodišča, da je policist S.Š. izpolnil potrdilo do konca na policijski postaji v D., ker da je iz njegovega pričanja razvidno, da se tja s kraja dogodka ni vračal, saj da je odšel k zdravniku, prav tako pa, da je M.Š. povedala, da na policijski postaji ni ničesar podpis(ov)ala. Da pa je bilo uradno dejanje v trenutku, ko naj bi ga obsojenec preprečil, že končano, po vložnikovi presoji kaže tudi vsebina dopisa Policijske postaje D. z dne 5.7.2000, iz katerega je razvidno, da je bila M.Š. mandatna kazen izrečena na kraju samem, in sicer hkrati z obvestilom o prekršku ter plačilnim nalogom, katerega je podpisala na kraju samem. Z vsemi temi navedbami vložnik izraža nestrinjanje z dejanskim stanjem, ugotovljenim v izpodbijani pravnomočni sodbi. Na tej podlagi po 2. odstavku 420. člena ZKP tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

Po 1. odstavku 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje v svoji zahtevi. To določbo je Vrhovno sodišče že večkrat razlagalo tako, da mora vložnik zatrjevane kršitve v zahtevi določbo obrazložiti, saj v nasprotnem utemeljenosti zahteve v tem pogledu ni mogoče preizkusiti. Glede zatrjevanih kršitev po 5., 8. in 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP pa zagovornik obsojenega A.Š. tej zahtevi ni zadostil. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornik obsojenega A.Š. v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu s 425. členom ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid postopka je obsojeni A.Š. po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 80.000,00 SIT. Pri odmeri pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere in dejstvo, da je šlo z vidika odločanja o tem izrednem pravnem sredstvu za razmeroma nezahtevno zadevo.