Jedro

Tožena stranka je izvedla racionalizacijo in reorganizacijo dela. Med drugim je ukinila tožnikovo delovno mesto (poleg delovnega mesta vodje skladišča), njegova dela pa prenesla na druga delovna mesta. Prenos nalog na druga delovna mesta pomeni organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnika v smislu določbe prve alinee prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Ob ugotovitvi, da je pri toženi stranki obstajal utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ni pomembno, s kom je tožena stranka sklenila pogodbo za drugo delovno mesto, na katero se je sicer prenesel del nalog tožnikovega delovnega mesta.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Ugotovi se nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožniku iz poslovnih razlogov z dne 30. 5. 2013. 2. Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo pod pogoji pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 12. 2012 in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pa do poziva nazaj na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom zaostalih mesečnih plač, plačilom davkov in prispevkov ter izplačilom mesečnih neto plač, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne mesečne neto plače dalje do plačila, vpisati delovno dobo v matično evidenco ZPIZ za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do poziva nazaj na delo ter ga prijaviti v pokojninsko in zdravstveno ter druga obvezna zavarovanja, vse v roku 15 dni, pod izvršbo.“ Tožena stranka sama krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožniku iz poslovnih razlogov z dne 30. 5. 2013 nezakonita (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo pod pogoji pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 12. 2012 in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pa do poziva nazaj na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom zaostalih mesečnih plač, plačilom davkov in prispevkov ter izplačilom mesečnih neto plač, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne mesečne neto plače dalje do plačila, vpisati delovno dobo v matično evidenco ZPIZ za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do poziva nazaj na delo ter ga prijaviti v pokojninsko in zdravstveno ter druga obvezna zavarovanja, vse v roku 15 dni, pod izvršbo (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo svoje odločitve, da je bil dejanski razlog za odpoved direktorjeva zamera, zato se izreka sodbe ne da preizkusiti. Sodišče je v vseh točkah obrazložitve (6. do 9. točka) ugotovilo, da je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku zaradi utemeljenega organizacijskega razloga, ki je nastal kot posledica ekonomskih težav tožene stranke in prenosa del iz delovnega mesta preddelavec v polnilnici, zaradi česar je prenehala potreba po delu tožnika pod pogoji pogodbe o zaposlitvi. Če je sodišče ugotovilo utemeljen razlog za odpoved, ne more v 10. točki obrazložitve zaradi izjave priče A.A. ugotoviti, da je do odpovedi prišlo zaradi direktorjeve zamere. Priča A.A. je izpovedal, da direktor ni bil zadovoljen z delom tožnika, kar je pisal v beležnico. Tožnik mu je zato rekel „glej ga hinavca“ in zato je direktor tožniku odpovedal pogodbo. Sodišče je izpovedbo te priče napačno povzelo. Zaslišanje A.A. je bilo predlagano v zvezi s tem, da je bilo tožnikovo delo še vedno potrebno, tožnik pa te priče ni predlagal za dokazovanje utemeljenosti ravnanja tožene stranke. Sodišče je nadalje presodilo, da je nenavadna odločitev tožene stranke o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi s B.B. dovolj utemeljen razlog za to, da je bil dejanski razlog za odpoved direktorjeva zamera. Ob tem je navedlo, da tožene stranke k sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto delavec v polnilnici - skladiščnik sicer ne zavezuje nobena zakonska določba. Pritožba poudarja, da je odločitev o tem, s kom bo delodajalec sklenil pogodbo za novo delovno mesto, v izključni pristojnosti delodajalca. Tožnik je v tožbi navedel, da gre za osebne zamere direktorja naproti tožniku, ker ga je slednji videl, kako polni svoje steklenice v polnilnici. Direktor je steklenice polnil 15. in 16.6., ko je bila odpoved že vročena, zato to ne more biti razlog za odpoved. Tožena stranka je diskriminacijo vseskozi prerekala. Navedbe tožnika, da je direktor zahteval polnjenje steklenic od januarja do maja niso resnične in niso mogle biti diskriminatorni razlog za odpoved, saj je tožnik od januarja 2013 delal na posestvu C.. Ni izkazana navedba, da je bila prerazporeditev tožnika na posestvo C. diskriminatorna. Sodišče ni imelo podlage za odločitev, da je razlog za odpoved direktorjeva zamera. Sodišče bi moralo izvesti predlagane dokaze tožene stranke v zvezi z diskriminatornimi razlogi. Sodišče je nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede zakonitosti odpovedi zaradi direktorjeve zamere. Tožena stranka v pritožbi še navaja, da je novo delovno mesto delavec v polnilnici - skladiščnik sistemizirano za II. stopnjo strokovne izobrazbe, medtem ko je tožnik na delovnem mestu preddelavec v polnilnici - vzdrževalec polnilne linije imel IV. stopnjo izobrazbe, B.B. pa je imel sklenjene pogodbe za II. stopnjo strokovne izobrazbe. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo tožene stranke navaja, da tožena stranka ni zadostila standardu trditvenega in dokaznega bremena, zato ne more v pritožbi navajati novih dejstev. Ni mogoče zatrjevati, da je potreba po delu tožnika prenehala, saj je delo v C. še vedno obstajalo, tožnik pa je imel to delo opisano v pogodbi. Tožena stranka ni imela razloga za odpoved tožniku, hkrati pa skleniti pogodbo o zaposlitvi s B.B.. Direktor ne more prosto sklepati pogodb in ravnati, kakor hoče. Direktor je kršil pravila zadruge in temeljna načela vinarstva in zadružništva ter obšel upravni odbor tako, da je sam spremenil akt o sistemizaciji. Direktor je prekoračil svoja pooblastila, akt o ukinitvi delovnega mesta lahko sprejme le upravni odbor in ne direktor. Predloženi dokumenti, ki jih je sprejel direktor niso veljavni, ker bi jih moral sprejeti upravni odbor. Tožnik je opozarjal na nepravilnosti, zato je prišlo do zamere direktorja do tožnika, kar je potrdil A.A..

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. V izpodbijani sodbi nista podani bistveni kršitvi določb postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v sodbi pravilno povzelo izvedene dokaze, tudi izpovedbo priče A.A., zato v obrazložitvi sodbe ni nasprotja o vsebini listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov ter med samimi listinami oziroma zapisniki. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev zadostno obrazložilo, pravilnost odločitve pa pritožbeno sodišče presoja v okviru preizkusa uporabe materialnega prava.

Prvostopenjsko sodišče ni kršilo načela kontradiktornosti z zavrnitvijo dokazov, ki jih je tožena stranka predlagala v zvezi z navedbami o diskriminatornih razlogih (zaslišanje predstavnika Sveta delavcev, predsednika sindikata, predsednika Upravnega odbora). Po določbi 2. odstavka 213. člena ZPP o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Skladno z določbo 2. odstavka 287. člena ZPP senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s citiranimi določbami, saj je v izpodbijani sodbi navedlo, na katere dokaze je oprlo svojo odločitev o tem. Navedlo je, da je tožnikov zahtevek utemeljen, iz česar izhaja, da je imelo zadostno podlago za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Pravilnost take odločitve pa pritožbeno sodišče, kot navedeno, presoja v okviru preizkusa uporabe materialnega prava.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 30. 5. 2013, ki jo je tožena stranka tožniku podala v skladu s prvo alinejo 1. odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in spremembe). Poslovni razlog pomeni prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Delodajalec lahko skladno z drugim odstavkom 89. člena ZDR-1 delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, pri čemer je pri presoji utemeljenosti poslovnega razloga, vprašanje ali je dokazan utemeljen odpovedni razlog, v prvi vrsti dejansko in šele nato pravno vprašanje. Delodajalec mora za zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 2. odstavka 89. člena ZDR-1 v zvezi s 1. odstavkom 84. člena ZDR-1 dokazati predvsem, da je zatrjevani razlog utemeljen. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da sodišče ni pristojno presojati ali ocenjevati poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca, ki je povsem samostojen pri organiziranju delovnega procesa. Z vidika obstoja utemeljenega poslovnega razloga sodišče presoja le, ali je v resnici podan in ali ne gre zgolj za navidezni razlog ter ali ne gre za rešitve na strani delodajalca, ki pomenijo kršitev prepovedi diskriminacije, kot to določa 6. člen ZDR-1. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo obstoj poslovnega razloga za odpoved, a kot dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku štelo direktorjevo zamero zaradi tožnikovih kritik, zato je odpovedni razlog spoznalo kot neutemeljen. Odločilo je, da je bila izpodbijana odpoved nezakonita in toženi stranki naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo pod pogoji odpovedane pogodbe o zaposlitvi. Tožniku je za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do poziva nazaj na delo priznalo vsa izplačila in pravice iz delovnega razmerja.

Sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, a zmotno uporabilo materialno pravo, zato je sprejeta odločitev nepravilna.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka v prvi polovici leta 2013 izvedla racionalizacijo in reorganizacijo dela. Med drugim je ukinila tožnikovo delovno mesto (poleg delovnega mesta vodje skladišča), njegova dela pa prenesla na druga delovna mesta, predvsem na delovno mesto enolog-vodja laboratorija, vzdrževalec-voznik ter novo oblikovano delovno mesto delavec v polnilnici - skladiščnik. Sodišče prve stopnje je podrobno pojasnilo, katera dela iz opisa tožnikovega delovnega mesta so bila prenešena na posamezno delovno mesto, in pravilno ugotovilo, da je zaradi prenosa teh del in nalog prenehala potreba po delu tožnika pod pogoji pogodbe o zaposlitvi. Prenos nalog na druga delovna mesta tudi po oceni pritožbenega sodišča pomeni organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnika v smislu določbe prve alinee prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje še izhaja, da je organizacijski razlog za odpoved nastal kot posledica toženkinih ekonomskih težav.

Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je tožena stranka na novo oblikovano delovno mesto delavec v polnilnici - skladiščnik zaposlila B.B.. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da tožene stranke k sklenitvi pogodbe za to delovno mesto ni zavezovala nobena zakonska določba, a je kljub temu kot nenavadno označilo ravnanje tožene stranke, ki je pogodbo za novo delovno mesto sklenila z delavcem z osnovnošolsko izobrazbo, in zato odpovedni razlog označilo kot neutemeljen. Takšen materialnopravni zaključek je napačen. Ob ugotovitvi, da je pri toženi stranki obstajal utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, namreč ni pomembno, s kom je tožena stranka sklenila pogodbo za drugo delovno mesto, na katero se je sicer prenesel del nalog tožnikovega delovnega mesta. Kot že navedeno, sodišče ni pristojno presojati ali ocenjevati poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca, ki je povsem samostojen pri organiziranju delovnega procesa. Tožnik sicer ni zatrjeval, da bi ga tožena stranka morala zaposliti na to delovno mesto, zato so nepotrebne tudi pritožbene navedbe o zahtevani izobrazbi za delovno mesto delavec v polnilnici - skladiščnik. Tožnik ni dokazal niti svojih navedb o diskriminaciji s strani tožene stranke. Pritožba v zvezi s tem pravilno navaja, da dogodek z dne 15. in 16. 6. 2013, ko naj bi tožnik videl direktorja tožene stranke, kako polni steklenice, v predmetnem primeru ne more biti upošteven iz razloga, ker se je zgodil po vročitvi sporne odpovedi.

Ker so podani uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter na podlagi 5. alineje 358. člena ter 1. odstavka 351. člena ZPP spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje tako, da je zavrnilo celoten tožbeni zahtevek, vključno s stroški.

Tožena stranka skladno s 5. odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004) sama krije stroške pritožbe. Tožnik pritožbenih stroškov ni priglasil.